Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Boštjan Narat: Podaja v prazno

03.06.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Založba Pivec, 2019, spremna beseda Goran Vojnović

Boštjan Narat, esejist, kolumnist, kantavtor, član glasbene zasedbe Katalena in voditelj oddaje Panoptikum je v drugi zbirki esejev Podaja v prazno izostril svoj miselni konstrukt posameznega eseja, pri čemer je vsaka teza utemeljena s slikovitimi primeri, ter ostal zvest nenehnemu miselnemu dvoboju. S samim sabo ali z drugim, drugimi.

Uvod v zbirko esejev ostaja enak. Razlaga izvorov nastanka ali morebitnih prejšnjih objav, vendar sedaj razširjenih esejev, je še zmeraj natančno pojasnjena, tako kot v prvi zbirki esejev z naslovom Partíja, ki je leta 2013 izšla pri isti založbi in je bila nominirana za Rožančevo nagrado. Sledi esej z enakim naslovom, kot ga ima zbirka, torej Podaja v prazno. Pri tem se odpira tista nehvaležna vloga in tesnoba slehernika, ki se ukvarja z besedno umetnostjo – ali bo knjiga sploh koga dosegla ali pa bo zgolj strel v prazno. A to vprašanje je odveč, saj so eseji berljivi, premišljeni in zelo dialoški. Umeščeni so v današnji čas, vendar s težo zgodovine, prežeti s kritiko sistema, o katerem Narat temeljito premišljuje in se dotika več plasti družbenega življenja. Ob tem spretno vnaša vsakodnevne primere in pripetljaje ali pa izhaja iz literature, ki jo tudi navaja.

Eseji, ki so razdeljeni v tri sklope (Zvok in čas, Poklon aparatu in Nekaj več), so po idejni plati blizu manifestu zoper družbo in vladajoči aparat, hkrati pa so kot uvid v avtorjevo mišljenje in premišljanje o svojem lastnem ustvarjanju, zlasti leposlovja in glasbe. Čeprav nam Boštjan Narat slika katastrofalno sliko današnje družbe in generacij, ki prihajajo za nami, je to nevsiljivo in več kot resnično. V dobi neoliberalizma, ki s svojimi lovkami sega povsod, avtor spretno vnaša svoje poglede na različna razmerja in odnose do posameznika, ki je zgolj še izžemajoče; do reči, ki imajo vedno krajši rok trajanja in se je načrtno zastaranje več kot prijelo; do delovanja, dela, ki ni več cenjeno in spoštovano; domoljubja, ki res zna biti kičasto. Razmišlja o športu, ki na čuden način postane zgodba gledalca, ne le športnika, športnice, in cel mehanizem, ki nekdanji slogan pomembno je sodelovati, ne zmagati spreminja v apetite ne le po zmagi, temveč predvsem po denarju. Piše o sočutju, solidarnosti, ki ju ni več, in o mišljenju, ki postaja nevarno in je vse bolj nezaželeno. A Naratov pretres stanja ni prav nič družbeno-angažiran ali prisiljen, saj so besede izbrane in izžarevajo upanje, da taki polemični zapisi niso zgolj alarmi ali senzacionalna odkritja stanja našega duha. Tudi oseben vnos, drobci iz avtorjeva življenja, ni vsiljiv ali pretiran.

Posebno vlogo v esejih imajo digresije v ležečem tisku, ki vodijo v zastranitve in delujejo kot dodatne razlage ali komentarji, ki na prav ironičen način poudarjajo avtorjevo razmišljanje in spoznanja. Pogosto je zaslutiti, da je Boštjan Narat dober opazovalec in poslušalec, hkrati pa se nenehno spopada z igro jezika, glasbe ali preprosto kakega športa. Pri tem preigrava do gola, nasprotnika potiska v kot, pravzaprav do zaključka samega eseja. Več kot očitno ni naključje, da si je za pisca spremne besede izbral Gorana Vojnovića.

Eseji v knjigi Podaja v prazno so jezikovno spretno dodelani, ideje so jasno izražene. Skratka sledijo temu, kar je avtor zapisal v eseju Prostor prebliska in prostor premisleka:

»Literatura zahteva čas, sistem, disciplino in fokus. Pomanjkanje časa povzroča razpršenost, ki onemogoča poglobljeno refleksijo. Iz razpršenosti se rojevajo samo prebliski. Razpršenost je razseljenost duha, ki lahko zgolj analizira aktualne zadeve, nezmožna pa je sinteze in celostnega uvida.«

Boštjan Narat je z zbirko esejev Podaja prazno kritično prikazal sistem, ki deluje, po volji tistih, ki z njim upravljajo. Več kot odlično pa je prikazal tudi odnos do lastnega pisanja, branja, kako priti do gore, čeprav z muko. Prav tako pa so ti eseji kot protiutež družbi, ki ji za marsikaj ni več mar in kljub poplavi priznanj in dosežkov postaja antiintelektualna. In ko znova vzpostavimo odnos do predmetov, sočloveka, umetnosti, prav tako do samega sebe, se lahko začnejo pravi premisleki in razmišljanja. Za konec dodajam citat iz eseja O neki državi ali kako smo pozabili, kaj pomeni svoboda: »In zato je treba vztrajati: vztrajati v smislu, vztrajati v misli. Vztrajati v svobodi.«


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Boštjan Narat: Podaja v prazno

03.06.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Založba Pivec, 2019, spremna beseda Goran Vojnović

Boštjan Narat, esejist, kolumnist, kantavtor, član glasbene zasedbe Katalena in voditelj oddaje Panoptikum je v drugi zbirki esejev Podaja v prazno izostril svoj miselni konstrukt posameznega eseja, pri čemer je vsaka teza utemeljena s slikovitimi primeri, ter ostal zvest nenehnemu miselnemu dvoboju. S samim sabo ali z drugim, drugimi.

Uvod v zbirko esejev ostaja enak. Razlaga izvorov nastanka ali morebitnih prejšnjih objav, vendar sedaj razširjenih esejev, je še zmeraj natančno pojasnjena, tako kot v prvi zbirki esejev z naslovom Partíja, ki je leta 2013 izšla pri isti založbi in je bila nominirana za Rožančevo nagrado. Sledi esej z enakim naslovom, kot ga ima zbirka, torej Podaja v prazno. Pri tem se odpira tista nehvaležna vloga in tesnoba slehernika, ki se ukvarja z besedno umetnostjo – ali bo knjiga sploh koga dosegla ali pa bo zgolj strel v prazno. A to vprašanje je odveč, saj so eseji berljivi, premišljeni in zelo dialoški. Umeščeni so v današnji čas, vendar s težo zgodovine, prežeti s kritiko sistema, o katerem Narat temeljito premišljuje in se dotika več plasti družbenega življenja. Ob tem spretno vnaša vsakodnevne primere in pripetljaje ali pa izhaja iz literature, ki jo tudi navaja.

Eseji, ki so razdeljeni v tri sklope (Zvok in čas, Poklon aparatu in Nekaj več), so po idejni plati blizu manifestu zoper družbo in vladajoči aparat, hkrati pa so kot uvid v avtorjevo mišljenje in premišljanje o svojem lastnem ustvarjanju, zlasti leposlovja in glasbe. Čeprav nam Boštjan Narat slika katastrofalno sliko današnje družbe in generacij, ki prihajajo za nami, je to nevsiljivo in več kot resnično. V dobi neoliberalizma, ki s svojimi lovkami sega povsod, avtor spretno vnaša svoje poglede na različna razmerja in odnose do posameznika, ki je zgolj še izžemajoče; do reči, ki imajo vedno krajši rok trajanja in se je načrtno zastaranje več kot prijelo; do delovanja, dela, ki ni več cenjeno in spoštovano; domoljubja, ki res zna biti kičasto. Razmišlja o športu, ki na čuden način postane zgodba gledalca, ne le športnika, športnice, in cel mehanizem, ki nekdanji slogan pomembno je sodelovati, ne zmagati spreminja v apetite ne le po zmagi, temveč predvsem po denarju. Piše o sočutju, solidarnosti, ki ju ni več, in o mišljenju, ki postaja nevarno in je vse bolj nezaželeno. A Naratov pretres stanja ni prav nič družbeno-angažiran ali prisiljen, saj so besede izbrane in izžarevajo upanje, da taki polemični zapisi niso zgolj alarmi ali senzacionalna odkritja stanja našega duha. Tudi oseben vnos, drobci iz avtorjeva življenja, ni vsiljiv ali pretiran.

Posebno vlogo v esejih imajo digresije v ležečem tisku, ki vodijo v zastranitve in delujejo kot dodatne razlage ali komentarji, ki na prav ironičen način poudarjajo avtorjevo razmišljanje in spoznanja. Pogosto je zaslutiti, da je Boštjan Narat dober opazovalec in poslušalec, hkrati pa se nenehno spopada z igro jezika, glasbe ali preprosto kakega športa. Pri tem preigrava do gola, nasprotnika potiska v kot, pravzaprav do zaključka samega eseja. Več kot očitno ni naključje, da si je za pisca spremne besede izbral Gorana Vojnovića.

Eseji v knjigi Podaja v prazno so jezikovno spretno dodelani, ideje so jasno izražene. Skratka sledijo temu, kar je avtor zapisal v eseju Prostor prebliska in prostor premisleka:

»Literatura zahteva čas, sistem, disciplino in fokus. Pomanjkanje časa povzroča razpršenost, ki onemogoča poglobljeno refleksijo. Iz razpršenosti se rojevajo samo prebliski. Razpršenost je razseljenost duha, ki lahko zgolj analizira aktualne zadeve, nezmožna pa je sinteze in celostnega uvida.«

Boštjan Narat je z zbirko esejev Podaja prazno kritično prikazal sistem, ki deluje, po volji tistih, ki z njim upravljajo. Več kot odlično pa je prikazal tudi odnos do lastnega pisanja, branja, kako priti do gore, čeprav z muko. Prav tako pa so ti eseji kot protiutež družbi, ki ji za marsikaj ni več mar in kljub poplavi priznanj in dosežkov postaja antiintelektualna. In ko znova vzpostavimo odnos do predmetov, sočloveka, umetnosti, prav tako do samega sebe, se lahko začnejo pravi premisleki in razmišljanja. Za konec dodajam citat iz eseja O neki državi ali kako smo pozabili, kaj pomeni svoboda: »In zato je treba vztrajati: vztrajati v smislu, vztrajati v misli. Vztrajati v svobodi.«


07.06.2021

Marko Golja: Prepozno, pozneje

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


07.06.2021

Risto Vasilevski: Srce kroga

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


31.05.2021

Ana Marwan: Zabubljena

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


31.05.2021

Gašper Kralj: Škrbine

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


31.05.2021

Enis Maci: Sladoledarna Evropa

Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


31.05.2021

Milan Dekleva: In vsi so očarani z mesečino; Zora in čriček

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


30.05.2021

Jan Fabre: Nočni pisec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.05.2021

Janis Ritsos: Korenine sveta

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


24.05.2021

Anja Mugerli: Čebelja družina

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman


24.05.2021

Mirana Likar: Pripovedovalec

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman


24.05.2021

László Krasznahorkai: Svet gre naprej

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere: Jasna Rodošek


23.05.2021

Monologi s kavča

SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank


17.05.2021

Deborah Levy: Mož, ki je videl vse

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bere Barbara Zupan.


17.05.2021

Carlos Pascual: Nezakonita melanholija

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


17.05.2021

Dušan Merc: Črna maska

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


17.05.2021

Marija Švajncer: Samogotovost

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.


13.05.2021

Véronique Olmi: Škorpijon

Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ


12.05.2021

Slaba družba

Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com


10.05.2021

Cvetka Bevc: Sence in Izpovedi črnega mačka

Avtorica recenzije: Miriam Drev Bere Jasna Rodošek.


10.05.2021

Vladimir Šenk: Ljubljanski kongres 1821

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


Stran 58 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov