Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Erika Vouk: Ta dan

24.06.2019

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jasna Rodošek.

Maribor : Založba Pivec, 2019

Natanko pet let deli zadnjo in predzadnjo pesniško zbirko Erike Vouk in ravno v tem obdobju je – vsaj po zapisih v knjigi sodeč – nastajalo petnajst (in pol) pesmi, ki jih obsega Ta dan. Številčno seveda ne veliko, vendar vsako seštevanje bo tukaj odpovedovalo. Očitno je, da objavljene pesmi-balade prihajajo iz nedojemljivega ozadja življenja/smrti in se vanj nazaj pogrezajo. Pomnožiti jih je treba z rojstvom, veseljem, bližino, bolečino, osamo in slovesom, ki so kot glavni toposi botrovali njihovemu nastanku. Še več, celo pozitivne in negativne vrednostne osi se v tej poeziji večkratno prekrižajo, bralcu pa predočijo obstoj kot protisloven fenomen, poln ugank in zagat – pravzaprav ambivalentnih stanj in dejanj, čeprav ima marsikatera baladna izjava tudi bolj izpisane konture, kot smo pri tej pesnici že vajeni.

Voukova se po neki, recimo »spiralni logiki« svojega udejstvovanja v poeziji vrača na izhodiščna tla, k svojim začetkom, ter breme vmes doživetega polaga v tradicionalno obliko baladne pesmi, ki že v svoji izvirni podobi naznanja temačne vsebine (ali neizogibne spremembe) v življenjih protagonistov oz. protagonistk. Sporočilnost zbirke je tako dvakratno potrjena, v semantični in žanrski izpeljavi: Človek je na svoji poti soočen tudi s silami, ki ne podlegajo njegovi moči, življenje posameznika pa zabelijo z usodno dikcijo, morda kvaliteto, povezano z zorenjem pozabljenega spomina – kolektivnega ali individualnega. Zdi se, kot da smo velikokrat ujeti v ciklično ponovitev sebe samih in svojih zgodb na razpotju treh časov, ki smo si jih kot človeška vrsta nadeli nase. Do premika v celotni zgodbi pa pride le takrat, ko notranji vpogled (tisto »tretje oko«) nadkrili zunanjo resničnost, zabriše časovne ali prostorske ločnice, ki si jih je domislil dominanti um, ter razkrije prehodnost t. i. »neomajnih atributov«, ki jih delimo z drugimi in okoljem.

Prav tu, v tej pretočni belini ali polnosti absence se je že s prvencem, naslovljenim Bela Evridika, semantično usidrala poezija Erike Vouk. Kar pa lahko opažamo v njeni zadnji zbirki Ta dan, je vdor temačnosti in črnine, ki v njene »bele« pesmi prinaša priokus smrtnosti in življenjske zamejenosti, jih naredi oporočne – nikakor pa ne oporečne. »Noč ima svojo resnico,« beremo v pesmi Barka, ki metaforično povzema ranjeno življenje, morda kakšno odprto rano v duši ali telesu – ali oboje. »Slast in bridkost« sta bregova iste pesniške in življenjske pokrajine, ki se nam tu predstavlja, vendar je bridkosti več; veliko več kot do sedaj. Krste in kosti se pretakajo iz pesmi v pesem, odrešenje gre z roko v roki s smrtjo in pogubo, in tisto, kar je še najbolj obetavno, so spomini, ki štrlijo iz starih albumov sveta, oropanega znakov sedanje navzočnosti – seveda v kontrapunktu z naslovom zbirke. In res je, v baladah ne najdemo realij, ki bi izdajale svoj čas. Vse je že razblinjeno v spominu in pozabi, potisnjeno na rob življenja, v »staro pesem« ali celo onkraj besed, kar izpostavi eksistencialno dimenzijo baladno predelanih zgodbic in prizorov, jih pa ne potegne v odsev svoje (konkretne) dobe – kot, pač, sloviti žanr po tihem ukazuje.

Več pesmi izkorišča usodnost refrena, ki se vrača kot valovi, kadar se zaganjajo proti bregu, in s poudarkom pritiska iz ozadja na pesniško percepcijo (na primer: »Ozrl si se.« v pesmi Orfej). O tej in drugih značilnostih pesničine pisave v spremni besedi piše Boris A. Novak in med drugim vzame v precep strukturne značilnosti in zgodovinske oblike baladne forme kot tudi »intravenozni« učinek verzov, podkrepljenih z ljudskim izročilom, v slovenskem prostoru. Tu je primerjava s pesniškim izrazom avtorjev in avtoric, kot so Svetlana Makarovič, Gregor Strniša ali Kajetan Kovič, čeprav se je avtor spremne besede v zvezi s pesničino kategorizacijo zaščitil tudi z oznako »pesniške samohodke«. In tako je prav – pesniški glas Erike Vouk je že četrto desetletje samonikel in predan svoji visoki pesniški drži, in ta se oglaša tudi iz balad. Balade so mu posodile svoj »dah«, vendar si ga niso podjarmile: svojo pesem je zapel, svoj strah očistil, temnolasko je pritegnil k soudejstvovanju v besedi, ki z nami ostaja.

Za konec bi rada omenila še dvoje.

Pesnica Erika Vouk v zadnji zbirki (spet) gradi arhetip – ali stereotip – tragične, celo kaznovane ženske, ki iz svojih dilem, usodnih srečanj in preizkušenj ne more priti tragično nezaznamovana. Razlika v primerjavi s Svetlano Makarovič pa je v tem, da v zbirki Ta dan, kakor tudi nasploh pri Voukovi, ne gre za borko v družbenem smislu niti za žrtev oziroma maščevalno žensko, ki bi se ujela v tovrstno zanko, temveč za junakinjo, ki jo je polagoma »povozilo« življenje, tako rekoč po naravni poti, v svoji naravni nevarnosti, torej – ambivalentnem vrtinčenju. Njena junakinja je zato bleda, tiha in prozorna kot svila, ali črna in zapeta do vratu. Vprašanje pravičnosti tu sploh ne obstaja; na delu je le neka kozmična oziroma splošna (ne)uglašenost biti, ki preži zlasti na žensko. Moški pri tem tudi imajo svoj delež, a niti sami niso izvzeti iz lepo grozovitega preigravanja usode v svojih življenjih, ki se sčasoma ustavlja in ponika v (ne)spomin kot podzemna reka. Morda je edina pesem, ki se tej ugotovitvi o baladnem lebdenju v brezčasju upira in preigrava tudi socialni naboj zaobjete tematike: Vitezi lesene mize.

In še zadnji poudarek. Redno navajanje datumov in mesta nastanka pesmi, ki jih je urednica zbirke spretno izkoristila za ojačenje obsega knjige, namiguje na priložnostne ali izpovedne pesmi. Mislim, da se obe določili nanašata tudi na navzočo zbirko. Skupaj z baladno obdelavo motivov izdata marsikaj, kar je ostalo skrito med vrsticami, v rahločutni metaforiki in simbolni zaokroženosti te poezije, baladam določajo bolj oprijemljiv semantični okvir … Pesniška kota Beli Križ se pojavlja kot mantra, pa tudi kot naslov in tematski vzgib ene od pesmi, in nas spomni, kako pomembno pomensko kodo predstavlja že za samo pesnico; saj ne gre za nič drugega kot oksimoron – in razumevajoč prikaz našega grenko-sladkega življenja.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Erika Vouk: Ta dan

24.06.2019

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jasna Rodošek.

Maribor : Založba Pivec, 2019

Natanko pet let deli zadnjo in predzadnjo pesniško zbirko Erike Vouk in ravno v tem obdobju je – vsaj po zapisih v knjigi sodeč – nastajalo petnajst (in pol) pesmi, ki jih obsega Ta dan. Številčno seveda ne veliko, vendar vsako seštevanje bo tukaj odpovedovalo. Očitno je, da objavljene pesmi-balade prihajajo iz nedojemljivega ozadja življenja/smrti in se vanj nazaj pogrezajo. Pomnožiti jih je treba z rojstvom, veseljem, bližino, bolečino, osamo in slovesom, ki so kot glavni toposi botrovali njihovemu nastanku. Še več, celo pozitivne in negativne vrednostne osi se v tej poeziji večkratno prekrižajo, bralcu pa predočijo obstoj kot protisloven fenomen, poln ugank in zagat – pravzaprav ambivalentnih stanj in dejanj, čeprav ima marsikatera baladna izjava tudi bolj izpisane konture, kot smo pri tej pesnici že vajeni.

Voukova se po neki, recimo »spiralni logiki« svojega udejstvovanja v poeziji vrača na izhodiščna tla, k svojim začetkom, ter breme vmes doživetega polaga v tradicionalno obliko baladne pesmi, ki že v svoji izvirni podobi naznanja temačne vsebine (ali neizogibne spremembe) v življenjih protagonistov oz. protagonistk. Sporočilnost zbirke je tako dvakratno potrjena, v semantični in žanrski izpeljavi: Človek je na svoji poti soočen tudi s silami, ki ne podlegajo njegovi moči, življenje posameznika pa zabelijo z usodno dikcijo, morda kvaliteto, povezano z zorenjem pozabljenega spomina – kolektivnega ali individualnega. Zdi se, kot da smo velikokrat ujeti v ciklično ponovitev sebe samih in svojih zgodb na razpotju treh časov, ki smo si jih kot človeška vrsta nadeli nase. Do premika v celotni zgodbi pa pride le takrat, ko notranji vpogled (tisto »tretje oko«) nadkrili zunanjo resničnost, zabriše časovne ali prostorske ločnice, ki si jih je domislil dominanti um, ter razkrije prehodnost t. i. »neomajnih atributov«, ki jih delimo z drugimi in okoljem.

Prav tu, v tej pretočni belini ali polnosti absence se je že s prvencem, naslovljenim Bela Evridika, semantično usidrala poezija Erike Vouk. Kar pa lahko opažamo v njeni zadnji zbirki Ta dan, je vdor temačnosti in črnine, ki v njene »bele« pesmi prinaša priokus smrtnosti in življenjske zamejenosti, jih naredi oporočne – nikakor pa ne oporečne. »Noč ima svojo resnico,« beremo v pesmi Barka, ki metaforično povzema ranjeno življenje, morda kakšno odprto rano v duši ali telesu – ali oboje. »Slast in bridkost« sta bregova iste pesniške in življenjske pokrajine, ki se nam tu predstavlja, vendar je bridkosti več; veliko več kot do sedaj. Krste in kosti se pretakajo iz pesmi v pesem, odrešenje gre z roko v roki s smrtjo in pogubo, in tisto, kar je še najbolj obetavno, so spomini, ki štrlijo iz starih albumov sveta, oropanega znakov sedanje navzočnosti – seveda v kontrapunktu z naslovom zbirke. In res je, v baladah ne najdemo realij, ki bi izdajale svoj čas. Vse je že razblinjeno v spominu in pozabi, potisnjeno na rob življenja, v »staro pesem« ali celo onkraj besed, kar izpostavi eksistencialno dimenzijo baladno predelanih zgodbic in prizorov, jih pa ne potegne v odsev svoje (konkretne) dobe – kot, pač, sloviti žanr po tihem ukazuje.

Več pesmi izkorišča usodnost refrena, ki se vrača kot valovi, kadar se zaganjajo proti bregu, in s poudarkom pritiska iz ozadja na pesniško percepcijo (na primer: »Ozrl si se.« v pesmi Orfej). O tej in drugih značilnostih pesničine pisave v spremni besedi piše Boris A. Novak in med drugim vzame v precep strukturne značilnosti in zgodovinske oblike baladne forme kot tudi »intravenozni« učinek verzov, podkrepljenih z ljudskim izročilom, v slovenskem prostoru. Tu je primerjava s pesniškim izrazom avtorjev in avtoric, kot so Svetlana Makarovič, Gregor Strniša ali Kajetan Kovič, čeprav se je avtor spremne besede v zvezi s pesničino kategorizacijo zaščitil tudi z oznako »pesniške samohodke«. In tako je prav – pesniški glas Erike Vouk je že četrto desetletje samonikel in predan svoji visoki pesniški drži, in ta se oglaša tudi iz balad. Balade so mu posodile svoj »dah«, vendar si ga niso podjarmile: svojo pesem je zapel, svoj strah očistil, temnolasko je pritegnil k soudejstvovanju v besedi, ki z nami ostaja.

Za konec bi rada omenila še dvoje.

Pesnica Erika Vouk v zadnji zbirki (spet) gradi arhetip – ali stereotip – tragične, celo kaznovane ženske, ki iz svojih dilem, usodnih srečanj in preizkušenj ne more priti tragično nezaznamovana. Razlika v primerjavi s Svetlano Makarovič pa je v tem, da v zbirki Ta dan, kakor tudi nasploh pri Voukovi, ne gre za borko v družbenem smislu niti za žrtev oziroma maščevalno žensko, ki bi se ujela v tovrstno zanko, temveč za junakinjo, ki jo je polagoma »povozilo« življenje, tako rekoč po naravni poti, v svoji naravni nevarnosti, torej – ambivalentnem vrtinčenju. Njena junakinja je zato bleda, tiha in prozorna kot svila, ali črna in zapeta do vratu. Vprašanje pravičnosti tu sploh ne obstaja; na delu je le neka kozmična oziroma splošna (ne)uglašenost biti, ki preži zlasti na žensko. Moški pri tem tudi imajo svoj delež, a niti sami niso izvzeti iz lepo grozovitega preigravanja usode v svojih življenjih, ki se sčasoma ustavlja in ponika v (ne)spomin kot podzemna reka. Morda je edina pesem, ki se tej ugotovitvi o baladnem lebdenju v brezčasju upira in preigrava tudi socialni naboj zaobjete tematike: Vitezi lesene mize.

In še zadnji poudarek. Redno navajanje datumov in mesta nastanka pesmi, ki jih je urednica zbirke spretno izkoristila za ojačenje obsega knjige, namiguje na priložnostne ali izpovedne pesmi. Mislim, da se obe določili nanašata tudi na navzočo zbirko. Skupaj z baladno obdelavo motivov izdata marsikaj, kar je ostalo skrito med vrsticami, v rahločutni metaforiki in simbolni zaokroženosti te poezije, baladam določajo bolj oprijemljiv semantični okvir … Pesniška kota Beli Križ se pojavlja kot mantra, pa tudi kot naslov in tematski vzgib ene od pesmi, in nas spomni, kako pomembno pomensko kodo predstavlja že za samo pesnico; saj ne gre za nič drugega kot oksimoron – in razumevajoč prikaz našega grenko-sladkega življenja.


22.10.2021

Dune: peščeni planet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Prostost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Sadeži pozabe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.10.2021

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd - premiera na Mali sceni MGL

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2


18.10.2021

Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


18.10.2021

Paul Valéry: O poeziji

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.


18.10.2021

Ana Luísa Amaral: What's in a name

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Barbara Zupan.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


Stran 51 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov