Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Erika Vouk: Ta dan

24.06.2019

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jasna Rodošek.

Maribor : Založba Pivec, 2019

Natanko pet let deli zadnjo in predzadnjo pesniško zbirko Erike Vouk in ravno v tem obdobju je – vsaj po zapisih v knjigi sodeč – nastajalo petnajst (in pol) pesmi, ki jih obsega Ta dan. Številčno seveda ne veliko, vendar vsako seštevanje bo tukaj odpovedovalo. Očitno je, da objavljene pesmi-balade prihajajo iz nedojemljivega ozadja življenja/smrti in se vanj nazaj pogrezajo. Pomnožiti jih je treba z rojstvom, veseljem, bližino, bolečino, osamo in slovesom, ki so kot glavni toposi botrovali njihovemu nastanku. Še več, celo pozitivne in negativne vrednostne osi se v tej poeziji večkratno prekrižajo, bralcu pa predočijo obstoj kot protisloven fenomen, poln ugank in zagat – pravzaprav ambivalentnih stanj in dejanj, čeprav ima marsikatera baladna izjava tudi bolj izpisane konture, kot smo pri tej pesnici že vajeni.

Voukova se po neki, recimo »spiralni logiki« svojega udejstvovanja v poeziji vrača na izhodiščna tla, k svojim začetkom, ter breme vmes doživetega polaga v tradicionalno obliko baladne pesmi, ki že v svoji izvirni podobi naznanja temačne vsebine (ali neizogibne spremembe) v življenjih protagonistov oz. protagonistk. Sporočilnost zbirke je tako dvakratno potrjena, v semantični in žanrski izpeljavi: Človek je na svoji poti soočen tudi s silami, ki ne podlegajo njegovi moči, življenje posameznika pa zabelijo z usodno dikcijo, morda kvaliteto, povezano z zorenjem pozabljenega spomina – kolektivnega ali individualnega. Zdi se, kot da smo velikokrat ujeti v ciklično ponovitev sebe samih in svojih zgodb na razpotju treh časov, ki smo si jih kot človeška vrsta nadeli nase. Do premika v celotni zgodbi pa pride le takrat, ko notranji vpogled (tisto »tretje oko«) nadkrili zunanjo resničnost, zabriše časovne ali prostorske ločnice, ki si jih je domislil dominanti um, ter razkrije prehodnost t. i. »neomajnih atributov«, ki jih delimo z drugimi in okoljem.

Prav tu, v tej pretočni belini ali polnosti absence se je že s prvencem, naslovljenim Bela Evridika, semantično usidrala poezija Erike Vouk. Kar pa lahko opažamo v njeni zadnji zbirki Ta dan, je vdor temačnosti in črnine, ki v njene »bele« pesmi prinaša priokus smrtnosti in življenjske zamejenosti, jih naredi oporočne – nikakor pa ne oporečne. »Noč ima svojo resnico,« beremo v pesmi Barka, ki metaforično povzema ranjeno življenje, morda kakšno odprto rano v duši ali telesu – ali oboje. »Slast in bridkost« sta bregova iste pesniške in življenjske pokrajine, ki se nam tu predstavlja, vendar je bridkosti več; veliko več kot do sedaj. Krste in kosti se pretakajo iz pesmi v pesem, odrešenje gre z roko v roki s smrtjo in pogubo, in tisto, kar je še najbolj obetavno, so spomini, ki štrlijo iz starih albumov sveta, oropanega znakov sedanje navzočnosti – seveda v kontrapunktu z naslovom zbirke. In res je, v baladah ne najdemo realij, ki bi izdajale svoj čas. Vse je že razblinjeno v spominu in pozabi, potisnjeno na rob življenja, v »staro pesem« ali celo onkraj besed, kar izpostavi eksistencialno dimenzijo baladno predelanih zgodbic in prizorov, jih pa ne potegne v odsev svoje (konkretne) dobe – kot, pač, sloviti žanr po tihem ukazuje.

Več pesmi izkorišča usodnost refrena, ki se vrača kot valovi, kadar se zaganjajo proti bregu, in s poudarkom pritiska iz ozadja na pesniško percepcijo (na primer: »Ozrl si se.« v pesmi Orfej). O tej in drugih značilnostih pesničine pisave v spremni besedi piše Boris A. Novak in med drugim vzame v precep strukturne značilnosti in zgodovinske oblike baladne forme kot tudi »intravenozni« učinek verzov, podkrepljenih z ljudskim izročilom, v slovenskem prostoru. Tu je primerjava s pesniškim izrazom avtorjev in avtoric, kot so Svetlana Makarovič, Gregor Strniša ali Kajetan Kovič, čeprav se je avtor spremne besede v zvezi s pesničino kategorizacijo zaščitil tudi z oznako »pesniške samohodke«. In tako je prav – pesniški glas Erike Vouk je že četrto desetletje samonikel in predan svoji visoki pesniški drži, in ta se oglaša tudi iz balad. Balade so mu posodile svoj »dah«, vendar si ga niso podjarmile: svojo pesem je zapel, svoj strah očistil, temnolasko je pritegnil k soudejstvovanju v besedi, ki z nami ostaja.

Za konec bi rada omenila še dvoje.

Pesnica Erika Vouk v zadnji zbirki (spet) gradi arhetip – ali stereotip – tragične, celo kaznovane ženske, ki iz svojih dilem, usodnih srečanj in preizkušenj ne more priti tragično nezaznamovana. Razlika v primerjavi s Svetlano Makarovič pa je v tem, da v zbirki Ta dan, kakor tudi nasploh pri Voukovi, ne gre za borko v družbenem smislu niti za žrtev oziroma maščevalno žensko, ki bi se ujela v tovrstno zanko, temveč za junakinjo, ki jo je polagoma »povozilo« življenje, tako rekoč po naravni poti, v svoji naravni nevarnosti, torej – ambivalentnem vrtinčenju. Njena junakinja je zato bleda, tiha in prozorna kot svila, ali črna in zapeta do vratu. Vprašanje pravičnosti tu sploh ne obstaja; na delu je le neka kozmična oziroma splošna (ne)uglašenost biti, ki preži zlasti na žensko. Moški pri tem tudi imajo svoj delež, a niti sami niso izvzeti iz lepo grozovitega preigravanja usode v svojih življenjih, ki se sčasoma ustavlja in ponika v (ne)spomin kot podzemna reka. Morda je edina pesem, ki se tej ugotovitvi o baladnem lebdenju v brezčasju upira in preigrava tudi socialni naboj zaobjete tematike: Vitezi lesene mize.

In še zadnji poudarek. Redno navajanje datumov in mesta nastanka pesmi, ki jih je urednica zbirke spretno izkoristila za ojačenje obsega knjige, namiguje na priložnostne ali izpovedne pesmi. Mislim, da se obe določili nanašata tudi na navzočo zbirko. Skupaj z baladno obdelavo motivov izdata marsikaj, kar je ostalo skrito med vrsticami, v rahločutni metaforiki in simbolni zaokroženosti te poezije, baladam določajo bolj oprijemljiv semantični okvir … Pesniška kota Beli Križ se pojavlja kot mantra, pa tudi kot naslov in tematski vzgib ene od pesmi, in nas spomni, kako pomembno pomensko kodo predstavlja že za samo pesnico; saj ne gre za nič drugega kot oksimoron – in razumevajoč prikaz našega grenko-sladkega življenja.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Erika Vouk: Ta dan

24.06.2019

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jasna Rodošek.

Maribor : Založba Pivec, 2019

Natanko pet let deli zadnjo in predzadnjo pesniško zbirko Erike Vouk in ravno v tem obdobju je – vsaj po zapisih v knjigi sodeč – nastajalo petnajst (in pol) pesmi, ki jih obsega Ta dan. Številčno seveda ne veliko, vendar vsako seštevanje bo tukaj odpovedovalo. Očitno je, da objavljene pesmi-balade prihajajo iz nedojemljivega ozadja življenja/smrti in se vanj nazaj pogrezajo. Pomnožiti jih je treba z rojstvom, veseljem, bližino, bolečino, osamo in slovesom, ki so kot glavni toposi botrovali njihovemu nastanku. Še več, celo pozitivne in negativne vrednostne osi se v tej poeziji večkratno prekrižajo, bralcu pa predočijo obstoj kot protisloven fenomen, poln ugank in zagat – pravzaprav ambivalentnih stanj in dejanj, čeprav ima marsikatera baladna izjava tudi bolj izpisane konture, kot smo pri tej pesnici že vajeni.

Voukova se po neki, recimo »spiralni logiki« svojega udejstvovanja v poeziji vrača na izhodiščna tla, k svojim začetkom, ter breme vmes doživetega polaga v tradicionalno obliko baladne pesmi, ki že v svoji izvirni podobi naznanja temačne vsebine (ali neizogibne spremembe) v življenjih protagonistov oz. protagonistk. Sporočilnost zbirke je tako dvakratno potrjena, v semantični in žanrski izpeljavi: Človek je na svoji poti soočen tudi s silami, ki ne podlegajo njegovi moči, življenje posameznika pa zabelijo z usodno dikcijo, morda kvaliteto, povezano z zorenjem pozabljenega spomina – kolektivnega ali individualnega. Zdi se, kot da smo velikokrat ujeti v ciklično ponovitev sebe samih in svojih zgodb na razpotju treh časov, ki smo si jih kot človeška vrsta nadeli nase. Do premika v celotni zgodbi pa pride le takrat, ko notranji vpogled (tisto »tretje oko«) nadkrili zunanjo resničnost, zabriše časovne ali prostorske ločnice, ki si jih je domislil dominanti um, ter razkrije prehodnost t. i. »neomajnih atributov«, ki jih delimo z drugimi in okoljem.

Prav tu, v tej pretočni belini ali polnosti absence se je že s prvencem, naslovljenim Bela Evridika, semantično usidrala poezija Erike Vouk. Kar pa lahko opažamo v njeni zadnji zbirki Ta dan, je vdor temačnosti in črnine, ki v njene »bele« pesmi prinaša priokus smrtnosti in življenjske zamejenosti, jih naredi oporočne – nikakor pa ne oporečne. »Noč ima svojo resnico,« beremo v pesmi Barka, ki metaforično povzema ranjeno življenje, morda kakšno odprto rano v duši ali telesu – ali oboje. »Slast in bridkost« sta bregova iste pesniške in življenjske pokrajine, ki se nam tu predstavlja, vendar je bridkosti več; veliko več kot do sedaj. Krste in kosti se pretakajo iz pesmi v pesem, odrešenje gre z roko v roki s smrtjo in pogubo, in tisto, kar je še najbolj obetavno, so spomini, ki štrlijo iz starih albumov sveta, oropanega znakov sedanje navzočnosti – seveda v kontrapunktu z naslovom zbirke. In res je, v baladah ne najdemo realij, ki bi izdajale svoj čas. Vse je že razblinjeno v spominu in pozabi, potisnjeno na rob življenja, v »staro pesem« ali celo onkraj besed, kar izpostavi eksistencialno dimenzijo baladno predelanih zgodbic in prizorov, jih pa ne potegne v odsev svoje (konkretne) dobe – kot, pač, sloviti žanr po tihem ukazuje.

Več pesmi izkorišča usodnost refrena, ki se vrača kot valovi, kadar se zaganjajo proti bregu, in s poudarkom pritiska iz ozadja na pesniško percepcijo (na primer: »Ozrl si se.« v pesmi Orfej). O tej in drugih značilnostih pesničine pisave v spremni besedi piše Boris A. Novak in med drugim vzame v precep strukturne značilnosti in zgodovinske oblike baladne forme kot tudi »intravenozni« učinek verzov, podkrepljenih z ljudskim izročilom, v slovenskem prostoru. Tu je primerjava s pesniškim izrazom avtorjev in avtoric, kot so Svetlana Makarovič, Gregor Strniša ali Kajetan Kovič, čeprav se je avtor spremne besede v zvezi s pesničino kategorizacijo zaščitil tudi z oznako »pesniške samohodke«. In tako je prav – pesniški glas Erike Vouk je že četrto desetletje samonikel in predan svoji visoki pesniški drži, in ta se oglaša tudi iz balad. Balade so mu posodile svoj »dah«, vendar si ga niso podjarmile: svojo pesem je zapel, svoj strah očistil, temnolasko je pritegnil k soudejstvovanju v besedi, ki z nami ostaja.

Za konec bi rada omenila še dvoje.

Pesnica Erika Vouk v zadnji zbirki (spet) gradi arhetip – ali stereotip – tragične, celo kaznovane ženske, ki iz svojih dilem, usodnih srečanj in preizkušenj ne more priti tragično nezaznamovana. Razlika v primerjavi s Svetlano Makarovič pa je v tem, da v zbirki Ta dan, kakor tudi nasploh pri Voukovi, ne gre za borko v družbenem smislu niti za žrtev oziroma maščevalno žensko, ki bi se ujela v tovrstno zanko, temveč za junakinjo, ki jo je polagoma »povozilo« življenje, tako rekoč po naravni poti, v svoji naravni nevarnosti, torej – ambivalentnem vrtinčenju. Njena junakinja je zato bleda, tiha in prozorna kot svila, ali črna in zapeta do vratu. Vprašanje pravičnosti tu sploh ne obstaja; na delu je le neka kozmična oziroma splošna (ne)uglašenost biti, ki preži zlasti na žensko. Moški pri tem tudi imajo svoj delež, a niti sami niso izvzeti iz lepo grozovitega preigravanja usode v svojih življenjih, ki se sčasoma ustavlja in ponika v (ne)spomin kot podzemna reka. Morda je edina pesem, ki se tej ugotovitvi o baladnem lebdenju v brezčasju upira in preigrava tudi socialni naboj zaobjete tematike: Vitezi lesene mize.

In še zadnji poudarek. Redno navajanje datumov in mesta nastanka pesmi, ki jih je urednica zbirke spretno izkoristila za ojačenje obsega knjige, namiguje na priložnostne ali izpovedne pesmi. Mislim, da se obe določili nanašata tudi na navzočo zbirko. Skupaj z baladno obdelavo motivov izdata marsikaj, kar je ostalo skrito med vrsticami, v rahločutni metaforiki in simbolni zaokroženosti te poezije, baladam določajo bolj oprijemljiv semantični okvir … Pesniška kota Beli Križ se pojavlja kot mantra, pa tudi kot naslov in tematski vzgib ene od pesmi, in nas spomni, kako pomembno pomensko kodo predstavlja že za samo pesnico; saj ne gre za nič drugega kot oksimoron – in razumevajoč prikaz našega grenko-sladkega življenja.


19.07.2021

Arnon Grunberg: Dobri možje

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Barbara Zupan.


19.07.2021

Aleš Jelenko: Paralelna vesolja

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.


19.07.2021

Andrej Blatnik: Nezbrano delo

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


16.07.2021

Gloria mundi

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.07.2021

Črna vdova

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


14.07.2021

Edward Clug: Peer Gynt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.07.2021

Andrej Inkret: In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek

Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek


12.07.2021

Miklavž Komelj: Skrij me, sneg

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Jasna Rodošek


12.07.2021

Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.


12.07.2021

Natalija Pavlič: Kava s smetano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman


12.07.2021

Natalija Pavlič: Kava s smetano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman


12.07.2021

Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.


09.07.2021

Šarlatan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.07.2021

Andrej E. Skubic: Krasni dnevi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek


05.07.2021

Cvetka Lipuš: Odhajanje za začetnike

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bere Jure Franko


05.07.2021

Goroslav Vukšić Gogo - Norci pomorci

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko


05.07.2021

Vesela Ljahova: Četrt ob obvoznici

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Jure Franko


05.07.2021

Povodni mož

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci


01.07.2021

Sad Sam Matthäus

Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković


Stran 54 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov