Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2019
Zbirka Uho in senca sicer ni pesniški prvenec Nade Kavčič, saj je pred časom v samozaložbi izdala knjigo Odprem se na koncu (2008), vendar označuje prestop iz mladostnih pesniških poskusov v bolj premišljeno in izčiščeno govorico, ki tankočutno spregovori o temeljnih eksistenčnih vprašanjih. Že naslov opisuje nekaj glavnih linij njene poetike, saj se v podobi ušesa skriva govorkino pritajeno poslušanje okolice, s senco pa avtorica opozarja na njen položaj v prostoru in času. To je opazno tudi v prvi, nenaslovljeni pesmi, ki govori o občutju samote v razločevalnem prostoru med posameznikom in svetom: »Samota je v tem, da se med ljudmi prepoznam / kot senca. // Samota je v tem, / da se med ljudmi sploh prepoznam.«
Občutljiva, skorajda krhka pisava v minimalistični zasnovi takšno občutje slika tudi v nadaljevanju, med odnosi, ki na eni strani upodabljajo bližino – »Poljub roke, ki greje, kar / je ponoči izostalo v ljubkovanju. / Kar se je izmuznilo toku, / snopom las, šumu sline,« – na drugi pa zrcalijo oddaljenost: »Tujka / sem / si / rekla. // Ne / druga / sem, / si / rekla«. Govorka na ta način ostaja tujka tako v bližini do drugih kot do same sebe. Obstaja v dokaj negotovem svetu, ki ga označuje predvsem prispodoba rane, kot ranljiv stik in hkrati meja med zunanjimi in notranjimi prostori. Negotovost je še poudarjena s številnimi vprašanji: »Ali rojstvo ognja / ali mehkoba, ki rani? / Če se zazrem v cvet, so to sipine, / so to oslepljeni štrclji? / Če ranim, bodo oči hitreje oblekle vbod, / ga bodo ljubile z enako intenzivnostjo kot rano?« Ti verzi pričajo o eksistencialnih spraševanjih nekoga, ki je »tako daleč od življenja, / tako blizu / ognja«.
Ogenj je tudi sicer ob rokah, dlaneh, koži in drugih telesnih podobah eden najpogostejših motivov, ki se ob različnih situacijah ponavljajo skozi celotno zbirko. Med drugim simbolno izražajo hotenje po približevanju, hkrati pa nudijo kontrast mehkobi, kot destruktivna sila, sestavljena iz elementov oddaljevanja oziroma strahu pred ranjenjem. Ni povsem jasno, zakaj se govorka v pesmih znajde v takšnem razkoraku med sabo in svetom, a vendar je ob mnogih dobro uspelih podobah ter sveži metaforiki vidno predvsem zavestno sprejetje nastalega položaja, osebne izločitve od sveta: »To je spopad, / ki hrani svet // Jaz ga ne želim razrešiti. // V svetu, kamor stopam, / ne ostanem / povezana.« Četudi je med bolečim spominjanjem in udarci odtujene sedanjosti izražen eksistencialni dvom, avtorica zbirke Uho in senca Nada Kavčič slika tudi iskanje poti navzven »V svetlobi mleka iščem obale. / Onkraj so šepeti in previdnost.«
Pesnica pogosto tudi neposredno nagovarja sočloveka. To je dobro razvidno v Katsu, ki z verzi »Kakšna / je najina naloga, / če sva odsotna od vseh vezi?« označuje postopen preboj v območje, kjer se govorki ponuja možnost nadaljevanja prav skozi vzpostavljanje dvojine, skozi smrt in skozi ogenj. V pesmi Nočna mora se ogenj kot uničujoča sila povezuje z atributi ponovnega stvarjenja, ki se skriva v govorici oziroma pesniškem ustvarjanju: »Transformacija ognja / v tisto, kar nas hrani. // Teci, plamen, vzleti / pred očmi / v papir.«
Pesnjenje še bolj pride v ospredje v drugem delu zbirke, kjer vidimo očitne navezave na vlogo jezika, ritma in moč poetične govorice kot načina, »kako ozavestiti bolečino v / kaosu druge bolečine«, ob tem pa rušijo in ustvarjajo prestop v milost in milino nasproti siceršnjim negotovostim. Pot, ki se pri tem odpira, pa vodi k ponovnemu premisleku o bolečini in strahu, skozi skok v plamen, saj se po avtoričinih besedah tudi ogenj lahko »ustraši tistega, ki ga preživi.«. Le tako namreč lahko nastane prostor potrebne svobode, skrivajoč se v moči izrekanja poezije ter hotenega stika z drugim, ki se na ravni zbirke pojavlja v poševnem tisku.
»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«
A četudi govorka v zbirki Uho in senca izkazuje izjemno premišljeno in tenkočutno razumevanje svojega bivanja, je to pogosto izraženo prek variacij iste tematike in stilističnega minimalizma, pri čemer se zgodi, da zbirka na trenutke zaide v območje pretirane neobhodnosti in svetobolja. Avtorica sicer ob zaključku ponudi možnost izhoda, saj prek poetičnega izrekanja in bližine drugega ustvarja prostor soočenja s samim sabo, obenem pa se morebiti nakazuje tudi pot rešitve: »Zato iz pesmi / ne delam sveta, / ampak izraz želje, / ki je želela biti svet.« S tem pesnica Nada Kavčič jasno sporoča, da besedila ne ponujajo zaključene celote, temveč zgolj namig, željo, ki s svojo odprtostjo bralcu omogoča, da jo napolni s seboj, v prostor, kjer je v eksistenčni zavezi ustvarjanju mogoče vzdržati do mere, da življenje ne bo le polno vprašanj, ampak bo ponujalo tudi odgovore.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2019
Zbirka Uho in senca sicer ni pesniški prvenec Nade Kavčič, saj je pred časom v samozaložbi izdala knjigo Odprem se na koncu (2008), vendar označuje prestop iz mladostnih pesniških poskusov v bolj premišljeno in izčiščeno govorico, ki tankočutno spregovori o temeljnih eksistenčnih vprašanjih. Že naslov opisuje nekaj glavnih linij njene poetike, saj se v podobi ušesa skriva govorkino pritajeno poslušanje okolice, s senco pa avtorica opozarja na njen položaj v prostoru in času. To je opazno tudi v prvi, nenaslovljeni pesmi, ki govori o občutju samote v razločevalnem prostoru med posameznikom in svetom: »Samota je v tem, da se med ljudmi prepoznam / kot senca. // Samota je v tem, / da se med ljudmi sploh prepoznam.«
Občutljiva, skorajda krhka pisava v minimalistični zasnovi takšno občutje slika tudi v nadaljevanju, med odnosi, ki na eni strani upodabljajo bližino – »Poljub roke, ki greje, kar / je ponoči izostalo v ljubkovanju. / Kar se je izmuznilo toku, / snopom las, šumu sline,« – na drugi pa zrcalijo oddaljenost: »Tujka / sem / si / rekla. // Ne / druga / sem, / si / rekla«. Govorka na ta način ostaja tujka tako v bližini do drugih kot do same sebe. Obstaja v dokaj negotovem svetu, ki ga označuje predvsem prispodoba rane, kot ranljiv stik in hkrati meja med zunanjimi in notranjimi prostori. Negotovost je še poudarjena s številnimi vprašanji: »Ali rojstvo ognja / ali mehkoba, ki rani? / Če se zazrem v cvet, so to sipine, / so to oslepljeni štrclji? / Če ranim, bodo oči hitreje oblekle vbod, / ga bodo ljubile z enako intenzivnostjo kot rano?« Ti verzi pričajo o eksistencialnih spraševanjih nekoga, ki je »tako daleč od življenja, / tako blizu / ognja«.
Ogenj je tudi sicer ob rokah, dlaneh, koži in drugih telesnih podobah eden najpogostejših motivov, ki se ob različnih situacijah ponavljajo skozi celotno zbirko. Med drugim simbolno izražajo hotenje po približevanju, hkrati pa nudijo kontrast mehkobi, kot destruktivna sila, sestavljena iz elementov oddaljevanja oziroma strahu pred ranjenjem. Ni povsem jasno, zakaj se govorka v pesmih znajde v takšnem razkoraku med sabo in svetom, a vendar je ob mnogih dobro uspelih podobah ter sveži metaforiki vidno predvsem zavestno sprejetje nastalega položaja, osebne izločitve od sveta: »To je spopad, / ki hrani svet // Jaz ga ne želim razrešiti. // V svetu, kamor stopam, / ne ostanem / povezana.« Četudi je med bolečim spominjanjem in udarci odtujene sedanjosti izražen eksistencialni dvom, avtorica zbirke Uho in senca Nada Kavčič slika tudi iskanje poti navzven »V svetlobi mleka iščem obale. / Onkraj so šepeti in previdnost.«
Pesnica pogosto tudi neposredno nagovarja sočloveka. To je dobro razvidno v Katsu, ki z verzi »Kakšna / je najina naloga, / če sva odsotna od vseh vezi?« označuje postopen preboj v območje, kjer se govorki ponuja možnost nadaljevanja prav skozi vzpostavljanje dvojine, skozi smrt in skozi ogenj. V pesmi Nočna mora se ogenj kot uničujoča sila povezuje z atributi ponovnega stvarjenja, ki se skriva v govorici oziroma pesniškem ustvarjanju: »Transformacija ognja / v tisto, kar nas hrani. // Teci, plamen, vzleti / pred očmi / v papir.«
Pesnjenje še bolj pride v ospredje v drugem delu zbirke, kjer vidimo očitne navezave na vlogo jezika, ritma in moč poetične govorice kot načina, »kako ozavestiti bolečino v / kaosu druge bolečine«, ob tem pa rušijo in ustvarjajo prestop v milost in milino nasproti siceršnjim negotovostim. Pot, ki se pri tem odpira, pa vodi k ponovnemu premisleku o bolečini in strahu, skozi skok v plamen, saj se po avtoričinih besedah tudi ogenj lahko »ustraši tistega, ki ga preživi.«. Le tako namreč lahko nastane prostor potrebne svobode, skrivajoč se v moči izrekanja poezije ter hotenega stika z drugim, ki se na ravni zbirke pojavlja v poševnem tisku.
»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«
A četudi govorka v zbirki Uho in senca izkazuje izjemno premišljeno in tenkočutno razumevanje svojega bivanja, je to pogosto izraženo prek variacij iste tematike in stilističnega minimalizma, pri čemer se zgodi, da zbirka na trenutke zaide v območje pretirane neobhodnosti in svetobolja. Avtorica sicer ob zaključku ponudi možnost izhoda, saj prek poetičnega izrekanja in bližine drugega ustvarja prostor soočenja s samim sabo, obenem pa se morebiti nakazuje tudi pot rešitve: »Zato iz pesmi / ne delam sveta, / ampak izraz želje, / ki je želela biti svet.« S tem pesnica Nada Kavčič jasno sporoča, da besedila ne ponujajo zaključene celote, temveč zgolj namig, željo, ki s svojo odprtostjo bralcu omogoča, da jo napolni s seboj, v prostor, kjer je v eksistenčni zavezi ustvarjanju mogoče vzdržati do mere, da življenje ne bo le polno vprašanj, ampak bo ponujalo tudi odgovore.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtor recenzije: Žiga Bratoš Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus.
Prešernovo gledališče Kranj, premiera: 26. septembra 2018 David Ives: Venera v krznu - prva slovenska uprizoritev Prevajalec: Jaša Drnovšek Režiser: Primož Ekart Dramaturginja: Simona Hamer Scenograf: Damir Leventić Kostumografka: Ljubica Čehovin - Suna Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Thomas - Borut Veselko Wanda - Vesna Pernarčič Premiera v PG Kranj, 26. 9. 2018 – za D13, 27. 9. 2018 Tadeja Krečič Napoved: V slovenskih gledališčih se vrstijo prve premiere nove sezone. Tako tudi v Prešernovem gledališču Kranj. Tam je bila sinoči krstno uprizorjena igra Venera v krznu sodobnega ameriškega dramatika Davida Ivesa (izg.: déjvida ajvsa) v režiji Primoža Ekarta. Besedilo je prevedel Jaša Drnovšek, dramaturginja je bila Simona Hamer, scenograf Damir Leventić, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina. Na premieri je bila tudi Tadeja Krečič: Venera v krznu je igra za igralko in igralca. In je igra igralca z igralko in obratno. Gledalčeva pozornost je posvečena tako rekoč samo njima, saj na vsakem gibu in obrazni mišici razbira bistvo dogajanja, ki se odvija na odprtem odru, ki je tudi v igri oder. Na njem je dramatik in gledališki režiser Thomas – Borut Veselko - ocenjeval igralke na avdiciji za svoje novo besedilo Venera v krznu, ki temelji, seveda na istoimenski noveli Leopolda von Sacher-Masocha. V trenutku, ko naj bi Thomas že odšel domov, vstopi Wanda – Vesna Pernarčič, ki pride na avdicijo z zamudo. In na tej točki se začne njena neverjetna inscenacija preigravanja tančin vedenja, manipulacij z besedami, glasom, telesom, oblekami (kreirala jih je Ljubica Čehovin –Suna) in predznanjem tako o literaturi kot o življenju Thomasa do končne podreditve moškega in realizacije tega, za kar v besedilu pravzaprav gre. Vloga Wande je napisana za veliko igralko in to Vesna Pernarčič je. Na oder stopi kot avšasta, nerodna lovilka gledaliških vlog s sumljivim pedigrejem, neizobražena in s pritlehno ravnjo govora. Vendar skozi igro razkriva povsem drugačne poteze in ima jasno določen cilj. Na njeni interpretaciji vse stoji in pade. In Vesna Pernarčič brez zdrsa odigra vsa Wandina stanja in premene virtuozno. Borut Veselko ji sledi. Najprej je značilen srednjeletni ameriški intelektualec, je tisti, ki izbira, ki je s svojega položaja pokroviteljski in prezirljiv, vendar skozi igro postopoma, a gotovo izgublja piedestal in konča kot Wandina prostovoljna žrtev.
Premiera 22.september 2018, Mala dvorana LGM V Lutkovnem gledališču Maribor so sinoči začeli novo sezono s predstavo Kako zorijo ježevci. Nastala je v režiji Bojana Laboviča po besedilu pisatelja Petra Svetine. Avtor likovne podobe je Damijan Stepančič, dramaturginja Zala Dobovšek. Več o predstavi pa Simona Kopinšek. Foto Boštjan Lah https://www.lg-mb.si/predstave/kako-zorijo-jezevci/
Drama SNG Ljubljana Dea Loher: Tatovi Prva slovenska uprizoritev Premiera 22. september 2018 Režiserka Ivana Djilas Prevajalka Mojca Kranjc Dramaturginja Darja Dominkuš Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Jelena Proković Skladatelj Boštjan Gombač Oblikovalka giba in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka videa Vesna Krebs Obllikovalka luči Mojca Sarjaš Igrajo Jurij Zrnec, Nina Valič, Aleš Valič, Rok Vihar, Vanja Plut, Bojan Emeršič, Saša Pavček, Gregor Baković, Eva Jesenovec, Saša Mihelčič, Boris Mihalj, Silva Čušin Prvič v novi sezoni so dvignili zaveso na velikem odru ljubljanske Drame. Sodobna nemška dramatičarka in pisateljica Dea Loher, avtorica približno dvajsetih odrskih del, ki jih uprizarjajo po vsem svetu, se pri nas prvič predstavlja z dramo Tatovi, napisano pred osmimi leti. Besedilo je poslovenila Mojca Kranjc, v predstavi v dramaturgiji Darje Dominkuš in režiji Ivane Djilas nastopa dvanajst igralk in igralcev. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2207
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica Ivan Cankar: Za narodov blagor Premiera 20. september 2018, veliki oder Režiser Miha Golob Dramaturga Krištof Dovjak, Tereza Gregorič Lektor Srečko Fišer Avtor glasbe Vasko Atanasovski Scenograf Miha Golob Kostumografinja Dajana Ljubičić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Igrajo Matija Rupel, Jure Kopušar, Peter Harl, Patrizia Jurinčič Finžgar, Žiga Udir, Ana Facchini, Andrej Zalesjak, Maja Nemec, Arna Hadžialjević, Nejc Cijan Garlatti, Iztok Mlakar, Jakob Sfiligoj, Jonathan Černe, Borut Petrović Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je sinoči s premierno uprizoritvijo Cankarjeve komedije Za narodov blagor v režiji Mihe Goloba začelo novo sezono. To delo so izbrali ob 100. obletnici smrti enega največjih slovenskih pisateljev in dramatikov, kot tudi zaradi aktualnosti tematike. Predstavo si je ogledala Ingrid Kašca-Bucik. Foto Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209255295/
Slovensko stalno gledališče Trst William Shakespeare: Hamlet Premiera 21. september 2018 Režiser Matjaž Farič Prevajalec Ivan Cankar Dramaturginja Staša Prah Glasba Laibach Kostumograf Alan Hranitelj Scenograf Peter Furlan Lektorica Tatjana Stanič Scenska poslikava Aleksander Starc Igrajo Klemen Janežič, Jan Bučar, Tina Gunzek, Primož Forte, Jernej Čampelj, Sara Gorše, Tines Špik, Vladimir Jurc, Miranda Trnjanin NAPOVED: V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so odprli novo sezono s predstavo Hamlet. Shakespearovo klasično delo je režiral Matjaž Farič. Tam je bila tudi Ivana Zajc. Foto Luca Quaia http://www.teaterssg.com/event/hamlet/
Ivor Martinić po filmskem scenariju Luchina Viscontija, Enrica Mediolija, Nicole Badalucca Somrak bogov Premiera 21. september 2018, Stara dvorana Režiser Dalibor Matanić Prevajalka Mojca Marič Dramaturg Ivor Martinić Scenograf Marko Japelj Kostumograf Leo Kulaš Lektorja Mojca Marič, Janez Bostič Skladatelja Alen Sinkauz in Nenad Sinkauz Oblikovalka svetlobe Vesna Kolarec Igrajo Petja Labović, Nataša Matjašec Rošker, Uroš Fürst, Kristijan Ostanek, Davor Herga, Eva Kraš, Timon Šturbej, Žan Koprivnik, Miloš Battelino V mariborski Drami so premierno uprizorili predstavo Somrak bogov. Dramsko besedilo o propadu aristokratske nemške družine in sočasnem vzponu nacizma je po istoimenskem filmu napisal dramaturg Ivor Martinić. Predstavo v režiji Daliborja Matanića si je ogledal Rok Bozovičar. Foto https://www.sng-mb.si/predstave-drama/somrak-bogov/
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere: Lidija Hartman.
V Prešernovem gledališču v Kranju so novo sezono odprli z vsem dobro znano pravljico Frana Levstika Kdo je Vidku napravil srajčico. Dramatiziral jo je letošnji Prešernov nagrajenec Boris A. Novak, režirala pa Katja Pegan. Posebnost predstave so pesmi, ki jih odpoje slovenska pevka Tinkara Kovač. Več pa Ana Rozman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov