Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2019
Zbirka Uho in senca sicer ni pesniški prvenec Nade Kavčič, saj je pred časom v samozaložbi izdala knjigo Odprem se na koncu (2008), vendar označuje prestop iz mladostnih pesniških poskusov v bolj premišljeno in izčiščeno govorico, ki tankočutno spregovori o temeljnih eksistenčnih vprašanjih. Že naslov opisuje nekaj glavnih linij njene poetike, saj se v podobi ušesa skriva govorkino pritajeno poslušanje okolice, s senco pa avtorica opozarja na njen položaj v prostoru in času. To je opazno tudi v prvi, nenaslovljeni pesmi, ki govori o občutju samote v razločevalnem prostoru med posameznikom in svetom: »Samota je v tem, da se med ljudmi prepoznam / kot senca. // Samota je v tem, / da se med ljudmi sploh prepoznam.«
Občutljiva, skorajda krhka pisava v minimalistični zasnovi takšno občutje slika tudi v nadaljevanju, med odnosi, ki na eni strani upodabljajo bližino – »Poljub roke, ki greje, kar / je ponoči izostalo v ljubkovanju. / Kar se je izmuznilo toku, / snopom las, šumu sline,« – na drugi pa zrcalijo oddaljenost: »Tujka / sem / si / rekla. // Ne / druga / sem, / si / rekla«. Govorka na ta način ostaja tujka tako v bližini do drugih kot do same sebe. Obstaja v dokaj negotovem svetu, ki ga označuje predvsem prispodoba rane, kot ranljiv stik in hkrati meja med zunanjimi in notranjimi prostori. Negotovost je še poudarjena s številnimi vprašanji: »Ali rojstvo ognja / ali mehkoba, ki rani? / Če se zazrem v cvet, so to sipine, / so to oslepljeni štrclji? / Če ranim, bodo oči hitreje oblekle vbod, / ga bodo ljubile z enako intenzivnostjo kot rano?« Ti verzi pričajo o eksistencialnih spraševanjih nekoga, ki je »tako daleč od življenja, / tako blizu / ognja«.
Ogenj je tudi sicer ob rokah, dlaneh, koži in drugih telesnih podobah eden najpogostejših motivov, ki se ob različnih situacijah ponavljajo skozi celotno zbirko. Med drugim simbolno izražajo hotenje po približevanju, hkrati pa nudijo kontrast mehkobi, kot destruktivna sila, sestavljena iz elementov oddaljevanja oziroma strahu pred ranjenjem. Ni povsem jasno, zakaj se govorka v pesmih znajde v takšnem razkoraku med sabo in svetom, a vendar je ob mnogih dobro uspelih podobah ter sveži metaforiki vidno predvsem zavestno sprejetje nastalega položaja, osebne izločitve od sveta: »To je spopad, / ki hrani svet // Jaz ga ne želim razrešiti. // V svetu, kamor stopam, / ne ostanem / povezana.« Četudi je med bolečim spominjanjem in udarci odtujene sedanjosti izražen eksistencialni dvom, avtorica zbirke Uho in senca Nada Kavčič slika tudi iskanje poti navzven »V svetlobi mleka iščem obale. / Onkraj so šepeti in previdnost.«
Pesnica pogosto tudi neposredno nagovarja sočloveka. To je dobro razvidno v Katsu, ki z verzi »Kakšna / je najina naloga, / če sva odsotna od vseh vezi?« označuje postopen preboj v območje, kjer se govorki ponuja možnost nadaljevanja prav skozi vzpostavljanje dvojine, skozi smrt in skozi ogenj. V pesmi Nočna mora se ogenj kot uničujoča sila povezuje z atributi ponovnega stvarjenja, ki se skriva v govorici oziroma pesniškem ustvarjanju: »Transformacija ognja / v tisto, kar nas hrani. // Teci, plamen, vzleti / pred očmi / v papir.«
Pesnjenje še bolj pride v ospredje v drugem delu zbirke, kjer vidimo očitne navezave na vlogo jezika, ritma in moč poetične govorice kot načina, »kako ozavestiti bolečino v / kaosu druge bolečine«, ob tem pa rušijo in ustvarjajo prestop v milost in milino nasproti siceršnjim negotovostim. Pot, ki se pri tem odpira, pa vodi k ponovnemu premisleku o bolečini in strahu, skozi skok v plamen, saj se po avtoričinih besedah tudi ogenj lahko »ustraši tistega, ki ga preživi.«. Le tako namreč lahko nastane prostor potrebne svobode, skrivajoč se v moči izrekanja poezije ter hotenega stika z drugim, ki se na ravni zbirke pojavlja v poševnem tisku.
»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«
A četudi govorka v zbirki Uho in senca izkazuje izjemno premišljeno in tenkočutno razumevanje svojega bivanja, je to pogosto izraženo prek variacij iste tematike in stilističnega minimalizma, pri čemer se zgodi, da zbirka na trenutke zaide v območje pretirane neobhodnosti in svetobolja. Avtorica sicer ob zaključku ponudi možnost izhoda, saj prek poetičnega izrekanja in bližine drugega ustvarja prostor soočenja s samim sabo, obenem pa se morebiti nakazuje tudi pot rešitve: »Zato iz pesmi / ne delam sveta, / ampak izraz želje, / ki je želela biti svet.« S tem pesnica Nada Kavčič jasno sporoča, da besedila ne ponujajo zaključene celote, temveč zgolj namig, željo, ki s svojo odprtostjo bralcu omogoča, da jo napolni s seboj, v prostor, kjer je v eksistenčni zavezi ustvarjanju mogoče vzdržati do mere, da življenje ne bo le polno vprašanj, ampak bo ponujalo tudi odgovore.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2019
Zbirka Uho in senca sicer ni pesniški prvenec Nade Kavčič, saj je pred časom v samozaložbi izdala knjigo Odprem se na koncu (2008), vendar označuje prestop iz mladostnih pesniških poskusov v bolj premišljeno in izčiščeno govorico, ki tankočutno spregovori o temeljnih eksistenčnih vprašanjih. Že naslov opisuje nekaj glavnih linij njene poetike, saj se v podobi ušesa skriva govorkino pritajeno poslušanje okolice, s senco pa avtorica opozarja na njen položaj v prostoru in času. To je opazno tudi v prvi, nenaslovljeni pesmi, ki govori o občutju samote v razločevalnem prostoru med posameznikom in svetom: »Samota je v tem, da se med ljudmi prepoznam / kot senca. // Samota je v tem, / da se med ljudmi sploh prepoznam.«
Občutljiva, skorajda krhka pisava v minimalistični zasnovi takšno občutje slika tudi v nadaljevanju, med odnosi, ki na eni strani upodabljajo bližino – »Poljub roke, ki greje, kar / je ponoči izostalo v ljubkovanju. / Kar se je izmuznilo toku, / snopom las, šumu sline,« – na drugi pa zrcalijo oddaljenost: »Tujka / sem / si / rekla. // Ne / druga / sem, / si / rekla«. Govorka na ta način ostaja tujka tako v bližini do drugih kot do same sebe. Obstaja v dokaj negotovem svetu, ki ga označuje predvsem prispodoba rane, kot ranljiv stik in hkrati meja med zunanjimi in notranjimi prostori. Negotovost je še poudarjena s številnimi vprašanji: »Ali rojstvo ognja / ali mehkoba, ki rani? / Če se zazrem v cvet, so to sipine, / so to oslepljeni štrclji? / Če ranim, bodo oči hitreje oblekle vbod, / ga bodo ljubile z enako intenzivnostjo kot rano?« Ti verzi pričajo o eksistencialnih spraševanjih nekoga, ki je »tako daleč od življenja, / tako blizu / ognja«.
Ogenj je tudi sicer ob rokah, dlaneh, koži in drugih telesnih podobah eden najpogostejših motivov, ki se ob različnih situacijah ponavljajo skozi celotno zbirko. Med drugim simbolno izražajo hotenje po približevanju, hkrati pa nudijo kontrast mehkobi, kot destruktivna sila, sestavljena iz elementov oddaljevanja oziroma strahu pred ranjenjem. Ni povsem jasno, zakaj se govorka v pesmih znajde v takšnem razkoraku med sabo in svetom, a vendar je ob mnogih dobro uspelih podobah ter sveži metaforiki vidno predvsem zavestno sprejetje nastalega položaja, osebne izločitve od sveta: »To je spopad, / ki hrani svet // Jaz ga ne želim razrešiti. // V svetu, kamor stopam, / ne ostanem / povezana.« Četudi je med bolečim spominjanjem in udarci odtujene sedanjosti izražen eksistencialni dvom, avtorica zbirke Uho in senca Nada Kavčič slika tudi iskanje poti navzven »V svetlobi mleka iščem obale. / Onkraj so šepeti in previdnost.«
Pesnica pogosto tudi neposredno nagovarja sočloveka. To je dobro razvidno v Katsu, ki z verzi »Kakšna / je najina naloga, / če sva odsotna od vseh vezi?« označuje postopen preboj v območje, kjer se govorki ponuja možnost nadaljevanja prav skozi vzpostavljanje dvojine, skozi smrt in skozi ogenj. V pesmi Nočna mora se ogenj kot uničujoča sila povezuje z atributi ponovnega stvarjenja, ki se skriva v govorici oziroma pesniškem ustvarjanju: »Transformacija ognja / v tisto, kar nas hrani. // Teci, plamen, vzleti / pred očmi / v papir.«
Pesnjenje še bolj pride v ospredje v drugem delu zbirke, kjer vidimo očitne navezave na vlogo jezika, ritma in moč poetične govorice kot načina, »kako ozavestiti bolečino v / kaosu druge bolečine«, ob tem pa rušijo in ustvarjajo prestop v milost in milino nasproti siceršnjim negotovostim. Pot, ki se pri tem odpira, pa vodi k ponovnemu premisleku o bolečini in strahu, skozi skok v plamen, saj se po avtoričinih besedah tudi ogenj lahko »ustraši tistega, ki ga preživi.«. Le tako namreč lahko nastane prostor potrebne svobode, skrivajoč se v moči izrekanja poezije ter hotenega stika z drugim, ki se na ravni zbirke pojavlja v poševnem tisku.
»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«
A četudi govorka v zbirki Uho in senca izkazuje izjemno premišljeno in tenkočutno razumevanje svojega bivanja, je to pogosto izraženo prek variacij iste tematike in stilističnega minimalizma, pri čemer se zgodi, da zbirka na trenutke zaide v območje pretirane neobhodnosti in svetobolja. Avtorica sicer ob zaključku ponudi možnost izhoda, saj prek poetičnega izrekanja in bližine drugega ustvarja prostor soočenja s samim sabo, obenem pa se morebiti nakazuje tudi pot rešitve: »Zato iz pesmi / ne delam sveta, / ampak izraz želje, / ki je želela biti svet.« S tem pesnica Nada Kavčič jasno sporoča, da besedila ne ponujajo zaključene celote, temveč zgolj namig, željo, ki s svojo odprtostjo bralcu omogoča, da jo napolni s seboj, v prostor, kjer je v eksistenčni zavezi ustvarjanju mogoče vzdržati do mere, da življenje ne bo le polno vprašanj, ampak bo ponujalo tudi odgovore.
Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL
Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus
Plesni teater Ljubljana Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu... plesni prvenec Premiera 11. maj 2018 Koncept, koreografija in izvedba Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca Dramaturgija Andreja Kopač Oblikovanje prostora in kostumov Ajda Tomazin Oblikovanje luči in tehnične rešitve Janko Oven Avtor glasbe in zvočna podoba Mario Marolt Kreativni producent Katja Somrak V Plesnem teatru Ljubljana je bila sinoči premiera plesnega prvenca Tja. Blizu…, ki sta ga zasnovala in izvedla slovenski plesalec Matevž Dobaj in plesalka iz Španije Neus Barcons Roca. Pod dramaturškim vodstvom Andreje Kopač sta ustvarila predstavo, ki raziskuje prostor med izkušnjo in dražljajem. Več Aleksandra Saška Gruden. Foto Drago Videmšek http://ptl.si/majmay-2018/2018/4/13/11-in-12-5-2000-matev-dobaj-neus-barcons-roca-tja-blizu-there-nearby-
SNG Nova Gorica Dušan Jovanović: Ekshibicionist Komična drama Premiera 9. maj 2018 Režija Marko Bulc Dramaturgija Nebojša Pop-Tasić Scenografija Damir Leventić Kostumografija Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Damir Avdić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Igrajo Medea Novak, Žiga Udir, Maja Nemec, Blaž Valič, Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je s premierno uprizoritvijo komične drame Dušana Jovanovića Ekshibicionist v režiji Marka Bulca sklenilo letošnjo sezono. Leta 2002 si je drama Ekshibicionist prislužila Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Uprizorili so jo že v ljubljanski Mali drami, v Beogradu in Luksemburgu, na novogoriškem odru pa bo torej Ekshibicionist na Slovenskem zaživel drugič. Predstavo, ki skozi zgodbo predstavlja ekshibicionizem vseh vrst, si je ogledala Ingrid Kašca Bucik. Foto: Peter Uhan https://sng-ng.si/repertoar/premiere/2017060611144057/
Slovensko ljudsko gledališče Celje Nebojša Pop-Tasić: Onjegin Po motivih romana Aleksandra Sergejeviča Puškina Jevgenij Onjegin Drama Krstna uprizoritev Premiera 10. maj 2018 Režija Yulia Roschina Dramaturgija Alja Predan Scenografija in kostumografija Vasilija Fišer Avtor glasbe Branko Rožman Avtor video projekcije in oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Svetovalca za odrski gib Natalia in Ravil Sultanov Svetovalec za ples Matjaž Farič Igrajo Vojko Belšak, Tanja Potočnik, Aljoša Koltak, Minca Lorenci V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so včeraj premierno odigrali predstavo Onjegin. Besedilo, ki ga je po motivih znamenitega Puškinovega romana napisal Nebojša Pop-Tasić, je na velikem odru uprizorila režiserka Yulia Roschina. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik http://www.slg-ce.si/domov/ostalo/seznam-iger/onjegin
Lutkovno gledališče Ljubljana Anja Štefan: Zajčkova hišica Premiera 10. maj 2018 Režiserka Martina Maurič Lazar Avtorica likovne podobe Hana Stupica Dramaturginja Jera Ivanc Avtor glasbe Milko Lazar Lutkovni tehnolog Žiga Lebar Oblikovalka svetlobe Maša Avsec V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj za najmlajše premierno uprizorili Lutkovno predstavo Zajčkova hišica, za katero so moči združili pravljičarka Anja Štefan, avtorica likovne podobe Hana Stupica, avtor glasbe Milko Lazar in režiserka Martina Maurič Lazar. Predstavo si je ogledala Magda Tušar. Foto: Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/743-Zajckova-hisica#.WxZXBfmuxaQ
Lutkovno gledališče Maribor Polž na potepu na kitovem repu Po motivih slikanice Julie Donaldson in Axela Schefflerja Premiera 12. maj 2018, Velika dvorana LGM Prevajalec Milan Dekleva Režiserka Mateja Kokol Dramaturginja Nika Švab Avtor glasbe sz3 Oblikovalec odrskega giba sz3 Scenografka Natalija Juhart Oblikovalec zvoka Andi Gal Oblikovalec svetlobe Gašper Bohinec Igrajo Maksimiljan Dajčman, Metka Jurc,Tilen Kožamelj, Danilo Trstenjak, Dunja Zupanec V režiji Mateje Kokol so v Lutkovnem gledališču Maribor sinoči premierno uprizorili predstavo za otroke Polž na potepu na kitovem repu, nastalo po motivih slikanice angleških sodobnikov Julie Donaldson in Axela Schefflerja. Enourna predstava o pogumu, potovanju, prijateljstvu in skrbi za naš planet k ogledu vabi že malčke, sinoči pa si jo je v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Boštjan Lah https://www.lg-mb.si/predstave/polz-na-potepu-na-kitovem-repu/
Lutkovno gledališče Ljubljana Svetlana Makarovič: Sovica Oka Premiera 17. maj Veliki oder LGL Režiser Brane Vižintin Avtorica likovne podobe Suzi Bricelj Dramaturginja Nuša Kalanj Scenograf Damir Leventić Avtorja glasbe Svetlana Makarovič, Jože Šalej Lutkovni tehnolog Mitja Ritmanič Oblikovalec svetlobe Igor Remeta Igrajo Polonca Kores, Lovro Finžgar, Matevž Müller, Boštjan Sever k. g. NAPOVED: Ob 70-letnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči premierno uprizorili Sovico Oko, znano pravljico Svetlane Makarovič, v režiji Braneta Vižintina. Marionetno predstavo si je ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/739-Sovica-Oka#.WxZhKvmuxaQ
Neveljaven email naslov