Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Ekslibris, 2019
Ristanc čez pločnik je skorajda najobsežnejša pesniška zbirka Sama Kreutza, razmeroma mladega, medijsko manj promoviranega pesnika in pripovednika iz Ljubljane, ki pa je napisal že dobrega pol ducata pesniških zbirk. Kreutz, ki svoj opus razvejuje z obširnim romanom in srednje dolgo kratkoprozno zbirko, si je pot v prenekatere književne zbornike, revije in radijske oddaje izbojeval predvsem kot pesnik. Bralcem verjetno najbolj ostajajo v spominu njegovi razigrani in sugestivni haikuji, objavljeni v treh zbirkah. V Ristancu čez pločnik jih je več kot sto. Skoznje pesnik projicira svojo sposobnost podrobnega in prodornega opazovanja; njegova perspektiva je praviloma osredinjena na razvejano zemeljsko krajino, vendar spontano ohranja razdaljo do vsega videnega, slišanega ali slutenjsko odkritega. Od tod občutek stvarnega in neprenagljenega pesnjenja, ki se razvija onkraj pesimističnih sublimacij in solzavega modrovanja. Zbirka neprenehoma prehaja v območje optimistično-spodbudnega patosa in pozitivne ironije; ekonomičen način izražanja, iskrive asociativne vezave in izpisovanje razposajenih podob postajajo temeljni poudarki omenjene poetike.
Samo Kreutz v svojo optiko priteguje plastično prepletene pobliske okoliškega prostora. Ko iz njih spotoma pričara polnovredno podoživljen itinerarij, se izkaže kot varuh majhnih in pogosto spregledanih posebnosti tega sveta; zlasti z naravo se vztrajno povezuje v sproščen in empatičen dialog, prisoten skozi vse štiri letne čase. Večjo podporno vlogo imajo v naslovnih sintagmah pesemskih skupin poudarjene melodične in akustične nianse; slednje si posrečeno sledijo prek otroškega vriskanja, vreščavega robantenja ptic, nevihtnega hrumenja in sklepnega pozvanjanja uspavanke. S tem se v idejno ospredje pomakne prispodoba kontrastnega krogotoka bivanja, katerega polni pomen je posredovan skozi vizijo pesnikovega pobratenja z vesoljnim ravnovesjem. Tako do izraza že skraja prihaja praksa iskanja, presojanja in spajanja nasprotnih stanj, prevešenih v razžarjene pejsaže in razgibane hipne impresije.
Zbirka Ristanc čez pločnik polnokrvno preskakuje pregrade med kategorijami mladega in starega, lastnega in tujega, lepega in grdega; posledično se v vesoljno harmonijo skupaj preslikavajo poldnevna sonca in izmuzljive polnočne sence, ruralna milina in mestni nemir, radost in bolečina, realnost in iluzija, začudenje in zavedanje. Pesnik v svoji govorici ostaja nepristranski porotnik in vizualno senzibilen krajinar, podoben prožni cameri obscuri; neomajno voljo do najdevanja notranje mnogoterih podob promovira ne samo med jesenskimi plohami in poletno pripeko, ampak tudi v izjemnih primerih, ko denimo kakšen haiku mimogrede odjekne preveč pravljično, da bi se še zdel resničen.
Ristanc čez pločnik prinaša poezijo, prepojeno z vitalnostjo in blagimi slutnjami o tem, kako za vsakim dežjem posveti sonce. Rečeno drugače: pesnik skozi imaginacijo svetlobnega pršenja predano poustvarja igro večnega vračanja v pomladno prebujanje. Posebej pohvalno je, da ohranja nepretrgano komunikacijo z občutkom otroškega čudenja in – kar je najbrž še pomembneje – da zna med sklanjanjem za poskakujočim kamenčkom navdiha nemalokdaj doseči prvotno ravnotežje.
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Ekslibris, 2019
Ristanc čez pločnik je skorajda najobsežnejša pesniška zbirka Sama Kreutza, razmeroma mladega, medijsko manj promoviranega pesnika in pripovednika iz Ljubljane, ki pa je napisal že dobrega pol ducata pesniških zbirk. Kreutz, ki svoj opus razvejuje z obširnim romanom in srednje dolgo kratkoprozno zbirko, si je pot v prenekatere književne zbornike, revije in radijske oddaje izbojeval predvsem kot pesnik. Bralcem verjetno najbolj ostajajo v spominu njegovi razigrani in sugestivni haikuji, objavljeni v treh zbirkah. V Ristancu čez pločnik jih je več kot sto. Skoznje pesnik projicira svojo sposobnost podrobnega in prodornega opazovanja; njegova perspektiva je praviloma osredinjena na razvejano zemeljsko krajino, vendar spontano ohranja razdaljo do vsega videnega, slišanega ali slutenjsko odkritega. Od tod občutek stvarnega in neprenagljenega pesnjenja, ki se razvija onkraj pesimističnih sublimacij in solzavega modrovanja. Zbirka neprenehoma prehaja v območje optimistično-spodbudnega patosa in pozitivne ironije; ekonomičen način izražanja, iskrive asociativne vezave in izpisovanje razposajenih podob postajajo temeljni poudarki omenjene poetike.
Samo Kreutz v svojo optiko priteguje plastično prepletene pobliske okoliškega prostora. Ko iz njih spotoma pričara polnovredno podoživljen itinerarij, se izkaže kot varuh majhnih in pogosto spregledanih posebnosti tega sveta; zlasti z naravo se vztrajno povezuje v sproščen in empatičen dialog, prisoten skozi vse štiri letne čase. Večjo podporno vlogo imajo v naslovnih sintagmah pesemskih skupin poudarjene melodične in akustične nianse; slednje si posrečeno sledijo prek otroškega vriskanja, vreščavega robantenja ptic, nevihtnega hrumenja in sklepnega pozvanjanja uspavanke. S tem se v idejno ospredje pomakne prispodoba kontrastnega krogotoka bivanja, katerega polni pomen je posredovan skozi vizijo pesnikovega pobratenja z vesoljnim ravnovesjem. Tako do izraza že skraja prihaja praksa iskanja, presojanja in spajanja nasprotnih stanj, prevešenih v razžarjene pejsaže in razgibane hipne impresije.
Zbirka Ristanc čez pločnik polnokrvno preskakuje pregrade med kategorijami mladega in starega, lastnega in tujega, lepega in grdega; posledično se v vesoljno harmonijo skupaj preslikavajo poldnevna sonca in izmuzljive polnočne sence, ruralna milina in mestni nemir, radost in bolečina, realnost in iluzija, začudenje in zavedanje. Pesnik v svoji govorici ostaja nepristranski porotnik in vizualno senzibilen krajinar, podoben prožni cameri obscuri; neomajno voljo do najdevanja notranje mnogoterih podob promovira ne samo med jesenskimi plohami in poletno pripeko, ampak tudi v izjemnih primerih, ko denimo kakšen haiku mimogrede odjekne preveč pravljično, da bi se še zdel resničen.
Ristanc čez pločnik prinaša poezijo, prepojeno z vitalnostjo in blagimi slutnjami o tem, kako za vsakim dežjem posveti sonce. Rečeno drugače: pesnik skozi imaginacijo svetlobnega pršenja predano poustvarja igro večnega vračanja v pomladno prebujanje. Posebej pohvalno je, da ohranja nepretrgano komunikacijo z občutkom otroškega čudenja in – kar je najbrž še pomembneje – da zna med sklanjanjem za poskakujočim kamenčkom navdiha nemalokdaj doseči prvotno ravnotežje.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Neveljaven email naslov