Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Ekslibris, 2019
Ristanc čez pločnik je skorajda najobsežnejša pesniška zbirka Sama Kreutza, razmeroma mladega, medijsko manj promoviranega pesnika in pripovednika iz Ljubljane, ki pa je napisal že dobrega pol ducata pesniških zbirk. Kreutz, ki svoj opus razvejuje z obširnim romanom in srednje dolgo kratkoprozno zbirko, si je pot v prenekatere književne zbornike, revije in radijske oddaje izbojeval predvsem kot pesnik. Bralcem verjetno najbolj ostajajo v spominu njegovi razigrani in sugestivni haikuji, objavljeni v treh zbirkah. V Ristancu čez pločnik jih je več kot sto. Skoznje pesnik projicira svojo sposobnost podrobnega in prodornega opazovanja; njegova perspektiva je praviloma osredinjena na razvejano zemeljsko krajino, vendar spontano ohranja razdaljo do vsega videnega, slišanega ali slutenjsko odkritega. Od tod občutek stvarnega in neprenagljenega pesnjenja, ki se razvija onkraj pesimističnih sublimacij in solzavega modrovanja. Zbirka neprenehoma prehaja v območje optimistično-spodbudnega patosa in pozitivne ironije; ekonomičen način izražanja, iskrive asociativne vezave in izpisovanje razposajenih podob postajajo temeljni poudarki omenjene poetike.
Samo Kreutz v svojo optiko priteguje plastično prepletene pobliske okoliškega prostora. Ko iz njih spotoma pričara polnovredno podoživljen itinerarij, se izkaže kot varuh majhnih in pogosto spregledanih posebnosti tega sveta; zlasti z naravo se vztrajno povezuje v sproščen in empatičen dialog, prisoten skozi vse štiri letne čase. Večjo podporno vlogo imajo v naslovnih sintagmah pesemskih skupin poudarjene melodične in akustične nianse; slednje si posrečeno sledijo prek otroškega vriskanja, vreščavega robantenja ptic, nevihtnega hrumenja in sklepnega pozvanjanja uspavanke. S tem se v idejno ospredje pomakne prispodoba kontrastnega krogotoka bivanja, katerega polni pomen je posredovan skozi vizijo pesnikovega pobratenja z vesoljnim ravnovesjem. Tako do izraza že skraja prihaja praksa iskanja, presojanja in spajanja nasprotnih stanj, prevešenih v razžarjene pejsaže in razgibane hipne impresije.
Zbirka Ristanc čez pločnik polnokrvno preskakuje pregrade med kategorijami mladega in starega, lastnega in tujega, lepega in grdega; posledično se v vesoljno harmonijo skupaj preslikavajo poldnevna sonca in izmuzljive polnočne sence, ruralna milina in mestni nemir, radost in bolečina, realnost in iluzija, začudenje in zavedanje. Pesnik v svoji govorici ostaja nepristranski porotnik in vizualno senzibilen krajinar, podoben prožni cameri obscuri; neomajno voljo do najdevanja notranje mnogoterih podob promovira ne samo med jesenskimi plohami in poletno pripeko, ampak tudi v izjemnih primerih, ko denimo kakšen haiku mimogrede odjekne preveč pravljično, da bi se še zdel resničen.
Ristanc čez pločnik prinaša poezijo, prepojeno z vitalnostjo in blagimi slutnjami o tem, kako za vsakim dežjem posveti sonce. Rečeno drugače: pesnik skozi imaginacijo svetlobnega pršenja predano poustvarja igro večnega vračanja v pomladno prebujanje. Posebej pohvalno je, da ohranja nepretrgano komunikacijo z občutkom otroškega čudenja in – kar je najbrž še pomembneje – da zna med sklanjanjem za poskakujočim kamenčkom navdiha nemalokdaj doseči prvotno ravnotežje.
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Ekslibris, 2019
Ristanc čez pločnik je skorajda najobsežnejša pesniška zbirka Sama Kreutza, razmeroma mladega, medijsko manj promoviranega pesnika in pripovednika iz Ljubljane, ki pa je napisal že dobrega pol ducata pesniških zbirk. Kreutz, ki svoj opus razvejuje z obširnim romanom in srednje dolgo kratkoprozno zbirko, si je pot v prenekatere književne zbornike, revije in radijske oddaje izbojeval predvsem kot pesnik. Bralcem verjetno najbolj ostajajo v spominu njegovi razigrani in sugestivni haikuji, objavljeni v treh zbirkah. V Ristancu čez pločnik jih je več kot sto. Skoznje pesnik projicira svojo sposobnost podrobnega in prodornega opazovanja; njegova perspektiva je praviloma osredinjena na razvejano zemeljsko krajino, vendar spontano ohranja razdaljo do vsega videnega, slišanega ali slutenjsko odkritega. Od tod občutek stvarnega in neprenagljenega pesnjenja, ki se razvija onkraj pesimističnih sublimacij in solzavega modrovanja. Zbirka neprenehoma prehaja v območje optimistično-spodbudnega patosa in pozitivne ironije; ekonomičen način izražanja, iskrive asociativne vezave in izpisovanje razposajenih podob postajajo temeljni poudarki omenjene poetike.
Samo Kreutz v svojo optiko priteguje plastično prepletene pobliske okoliškega prostora. Ko iz njih spotoma pričara polnovredno podoživljen itinerarij, se izkaže kot varuh majhnih in pogosto spregledanih posebnosti tega sveta; zlasti z naravo se vztrajno povezuje v sproščen in empatičen dialog, prisoten skozi vse štiri letne čase. Večjo podporno vlogo imajo v naslovnih sintagmah pesemskih skupin poudarjene melodične in akustične nianse; slednje si posrečeno sledijo prek otroškega vriskanja, vreščavega robantenja ptic, nevihtnega hrumenja in sklepnega pozvanjanja uspavanke. S tem se v idejno ospredje pomakne prispodoba kontrastnega krogotoka bivanja, katerega polni pomen je posredovan skozi vizijo pesnikovega pobratenja z vesoljnim ravnovesjem. Tako do izraza že skraja prihaja praksa iskanja, presojanja in spajanja nasprotnih stanj, prevešenih v razžarjene pejsaže in razgibane hipne impresije.
Zbirka Ristanc čez pločnik polnokrvno preskakuje pregrade med kategorijami mladega in starega, lastnega in tujega, lepega in grdega; posledično se v vesoljno harmonijo skupaj preslikavajo poldnevna sonca in izmuzljive polnočne sence, ruralna milina in mestni nemir, radost in bolečina, realnost in iluzija, začudenje in zavedanje. Pesnik v svoji govorici ostaja nepristranski porotnik in vizualno senzibilen krajinar, podoben prožni cameri obscuri; neomajno voljo do najdevanja notranje mnogoterih podob promovira ne samo med jesenskimi plohami in poletno pripeko, ampak tudi v izjemnih primerih, ko denimo kakšen haiku mimogrede odjekne preveč pravljično, da bi se še zdel resničen.
Ristanc čez pločnik prinaša poezijo, prepojeno z vitalnostjo in blagimi slutnjami o tem, kako za vsakim dežjem posveti sonce. Rečeno drugače: pesnik skozi imaginacijo svetlobnega pršenja predano poustvarja igro večnega vračanja v pomladno prebujanje. Posebej pohvalno je, da ohranja nepretrgano komunikacijo z občutkom otroškega čudenja in – kar je najbrž še pomembneje – da zna med sklanjanjem za poskakujočim kamenčkom navdiha nemalokdaj doseči prvotno ravnotežje.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Neveljaven email naslov