Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Rob : Amalietti & Amalietti, 2019
Zbirka kratkih zgodb Franja Frančiča z naslovom Vzemi me k sebi že z naslovom vabi na vsaj dveh ravneh: da se knjigo vzame v branje in, kar je nemara pomembneje, da se vzame k sebi samega pisatelja, čigar slika je na naslovnici, saj možak v beli majici med grmičevjem in z obeskom, na katerem je metulj, skoraj preplašeno strmi in vabi. Prav ta položaj, ki je izraz občutljivosti in dovzetnosti, je položaj tistega, ki izreka opise in sodbe o svetu, meječem na stalno absurdnost.
V Frančičevem opusu ta knjiga ne izstopa, saj pisanje v njej preveva že stalna tema šentflorjanskosti, ki v svoji požrešnosti ne pusti stran. Vztrajanje v podoživljanju sveta, v katerem se spletajo brezup, odvisnosti, spomini in odpornost, je tudi vztrajanje pri socialno-poetičnem diskurzu, v katerem pisatelj najde svoje mesto nekakšnega razsodnika in kronista. Zgodbice, ki imajo tudi nastavke romaneskne strukture, a je ne izpeljejo, saj se podrejajo poeziji izreke in prehajajo v formo črtice, so splet sestavin, ki sestavljajo nekakšno balkansko enolončnico. Mnogo je namreč zapisov v srbohrvaščini, saj je tematika, v kateri se zrcalijo pisateljevi spomini, krepko začinjena z občutjem bivše Jugoslavije oziroma reminiscenc, izhajajočih iz skoraj nostalgičnih aluzij. Izstopa pa pomembno stanje – samota, prehajajoča v osamelost in samost. Vsa doživetja, tista narativna in tista, ki so zavezana brezčasju, so obdana z zidom človekovega odmika od sebe, od soljudi, od bivanja z vsaj nekaj smisla.
V zapisu z naslovom Samota pisatelj sporoča: „Naseli se v tebi, čutiš jo kot obroč okoli srca, samota. Ponavlja se, vrača, trka na vrata belih noči, rojena v nemoči, kot pajčolan ti vsako jutro prekrije obraz. Odpraviš se med ljudi, koliko rabljenih besed, ki zgrešijo, koliko praznih parol in fraz, aktivizma. Včasih se dotakne roba prepada, preplavi te obup, tista skrajna meja, ko bi rad končal, ker ne zmoreš več.“
Franjo Frančič je dosledno oster, krut in nepodkupljiv. V odlomkih, ki vsebujejo pisateljevo razmišljanje o vsebini izpisanega, je prepoznati nabitost z rešitvami, ki pa to niso, saj tovrstni pisateljski postopki le še stopnjujejo melos vztrajanja v brezizhodnosti, in fraza „saj je v redu, vse bo še v redu“, ki zaključuje knjigo, zareže z vso ironijo. Obdobje instantnosti, ene od značilnosti današnjega časa, ki je tudi čas teh zgodb, je tudi obdobje brezbrižnosti, obdobje, ki mu kar ni videti konca.
V zapisu za naslovom Pismo je konstatacija: „Od rojstva do smrti ponavljaš: pa, pa, pa … Priden si in natrosijo ti novih zrn in novih resnic. Ne iščeš svoje resnice. Prašiček si. Ljubek, ubogljiv prašiček.“
V takšnem svetu so tudi kletvice lahko izraz molitve. In opisi spolnosti so v bližini tistih občutij, ki se porode, ko s polic nakupovalnih središč jemljemo izdelke, ki se razlikujejo le po tem, ali so v prodajni akciji ali pa na takšno etiketo še čakajo. Človek je človeku le še kiosk, ki se ponuja v samopromociji in potencirani prepoznavnosti, suvenir, ki čaka na turistično konzumacijo. A v vsem tem zmerkantiliziranem svetu so drobni odlomki, v katerih se pisatelj izkaže za pozornega iskalca vsaj še delčkov lepote, skladja in povezanosti. Teh delčkov je res malo, za vzorec. Takšni odlomki so pravzaprav pisateljev trik, da je prevevajoče občutje poudarjeno.
Stavek iz črtice Selitve pove vse: „A ves čas živiš v eni sami pokrajini, v eni sami deželi, samota imenovani.“ In izhodišče, povedano in izpostavljeno že v naslovu knjige Vzemi me k sebi, je podano.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Rob : Amalietti & Amalietti, 2019
Zbirka kratkih zgodb Franja Frančiča z naslovom Vzemi me k sebi že z naslovom vabi na vsaj dveh ravneh: da se knjigo vzame v branje in, kar je nemara pomembneje, da se vzame k sebi samega pisatelja, čigar slika je na naslovnici, saj možak v beli majici med grmičevjem in z obeskom, na katerem je metulj, skoraj preplašeno strmi in vabi. Prav ta položaj, ki je izraz občutljivosti in dovzetnosti, je položaj tistega, ki izreka opise in sodbe o svetu, meječem na stalno absurdnost.
V Frančičevem opusu ta knjiga ne izstopa, saj pisanje v njej preveva že stalna tema šentflorjanskosti, ki v svoji požrešnosti ne pusti stran. Vztrajanje v podoživljanju sveta, v katerem se spletajo brezup, odvisnosti, spomini in odpornost, je tudi vztrajanje pri socialno-poetičnem diskurzu, v katerem pisatelj najde svoje mesto nekakšnega razsodnika in kronista. Zgodbice, ki imajo tudi nastavke romaneskne strukture, a je ne izpeljejo, saj se podrejajo poeziji izreke in prehajajo v formo črtice, so splet sestavin, ki sestavljajo nekakšno balkansko enolončnico. Mnogo je namreč zapisov v srbohrvaščini, saj je tematika, v kateri se zrcalijo pisateljevi spomini, krepko začinjena z občutjem bivše Jugoslavije oziroma reminiscenc, izhajajočih iz skoraj nostalgičnih aluzij. Izstopa pa pomembno stanje – samota, prehajajoča v osamelost in samost. Vsa doživetja, tista narativna in tista, ki so zavezana brezčasju, so obdana z zidom človekovega odmika od sebe, od soljudi, od bivanja z vsaj nekaj smisla.
V zapisu z naslovom Samota pisatelj sporoča: „Naseli se v tebi, čutiš jo kot obroč okoli srca, samota. Ponavlja se, vrača, trka na vrata belih noči, rojena v nemoči, kot pajčolan ti vsako jutro prekrije obraz. Odpraviš se med ljudi, koliko rabljenih besed, ki zgrešijo, koliko praznih parol in fraz, aktivizma. Včasih se dotakne roba prepada, preplavi te obup, tista skrajna meja, ko bi rad končal, ker ne zmoreš več.“
Franjo Frančič je dosledno oster, krut in nepodkupljiv. V odlomkih, ki vsebujejo pisateljevo razmišljanje o vsebini izpisanega, je prepoznati nabitost z rešitvami, ki pa to niso, saj tovrstni pisateljski postopki le še stopnjujejo melos vztrajanja v brezizhodnosti, in fraza „saj je v redu, vse bo še v redu“, ki zaključuje knjigo, zareže z vso ironijo. Obdobje instantnosti, ene od značilnosti današnjega časa, ki je tudi čas teh zgodb, je tudi obdobje brezbrižnosti, obdobje, ki mu kar ni videti konca.
V zapisu za naslovom Pismo je konstatacija: „Od rojstva do smrti ponavljaš: pa, pa, pa … Priden si in natrosijo ti novih zrn in novih resnic. Ne iščeš svoje resnice. Prašiček si. Ljubek, ubogljiv prašiček.“
V takšnem svetu so tudi kletvice lahko izraz molitve. In opisi spolnosti so v bližini tistih občutij, ki se porode, ko s polic nakupovalnih središč jemljemo izdelke, ki se razlikujejo le po tem, ali so v prodajni akciji ali pa na takšno etiketo še čakajo. Človek je človeku le še kiosk, ki se ponuja v samopromociji in potencirani prepoznavnosti, suvenir, ki čaka na turistično konzumacijo. A v vsem tem zmerkantiliziranem svetu so drobni odlomki, v katerih se pisatelj izkaže za pozornega iskalca vsaj še delčkov lepote, skladja in povezanosti. Teh delčkov je res malo, za vzorec. Takšni odlomki so pravzaprav pisateljev trik, da je prevevajoče občutje poudarjeno.
Stavek iz črtice Selitve pove vse: „A ves čas živiš v eni sami pokrajini, v eni sami deželi, samota imenovani.“ In izhodišče, povedano in izpostavljeno že v naslovu knjige Vzemi me k sebi, je podano.
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Neveljaven email naslov