Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Rob : Amalietti & Amalietti, 2019
Zbirka kratkih zgodb Franja Frančiča z naslovom Vzemi me k sebi že z naslovom vabi na vsaj dveh ravneh: da se knjigo vzame v branje in, kar je nemara pomembneje, da se vzame k sebi samega pisatelja, čigar slika je na naslovnici, saj možak v beli majici med grmičevjem in z obeskom, na katerem je metulj, skoraj preplašeno strmi in vabi. Prav ta položaj, ki je izraz občutljivosti in dovzetnosti, je položaj tistega, ki izreka opise in sodbe o svetu, meječem na stalno absurdnost.
V Frančičevem opusu ta knjiga ne izstopa, saj pisanje v njej preveva že stalna tema šentflorjanskosti, ki v svoji požrešnosti ne pusti stran. Vztrajanje v podoživljanju sveta, v katerem se spletajo brezup, odvisnosti, spomini in odpornost, je tudi vztrajanje pri socialno-poetičnem diskurzu, v katerem pisatelj najde svoje mesto nekakšnega razsodnika in kronista. Zgodbice, ki imajo tudi nastavke romaneskne strukture, a je ne izpeljejo, saj se podrejajo poeziji izreke in prehajajo v formo črtice, so splet sestavin, ki sestavljajo nekakšno balkansko enolončnico. Mnogo je namreč zapisov v srbohrvaščini, saj je tematika, v kateri se zrcalijo pisateljevi spomini, krepko začinjena z občutjem bivše Jugoslavije oziroma reminiscenc, izhajajočih iz skoraj nostalgičnih aluzij. Izstopa pa pomembno stanje – samota, prehajajoča v osamelost in samost. Vsa doživetja, tista narativna in tista, ki so zavezana brezčasju, so obdana z zidom človekovega odmika od sebe, od soljudi, od bivanja z vsaj nekaj smisla.
V zapisu z naslovom Samota pisatelj sporoča: „Naseli se v tebi, čutiš jo kot obroč okoli srca, samota. Ponavlja se, vrača, trka na vrata belih noči, rojena v nemoči, kot pajčolan ti vsako jutro prekrije obraz. Odpraviš se med ljudi, koliko rabljenih besed, ki zgrešijo, koliko praznih parol in fraz, aktivizma. Včasih se dotakne roba prepada, preplavi te obup, tista skrajna meja, ko bi rad končal, ker ne zmoreš več.“
Franjo Frančič je dosledno oster, krut in nepodkupljiv. V odlomkih, ki vsebujejo pisateljevo razmišljanje o vsebini izpisanega, je prepoznati nabitost z rešitvami, ki pa to niso, saj tovrstni pisateljski postopki le še stopnjujejo melos vztrajanja v brezizhodnosti, in fraza „saj je v redu, vse bo še v redu“, ki zaključuje knjigo, zareže z vso ironijo. Obdobje instantnosti, ene od značilnosti današnjega časa, ki je tudi čas teh zgodb, je tudi obdobje brezbrižnosti, obdobje, ki mu kar ni videti konca.
V zapisu za naslovom Pismo je konstatacija: „Od rojstva do smrti ponavljaš: pa, pa, pa … Priden si in natrosijo ti novih zrn in novih resnic. Ne iščeš svoje resnice. Prašiček si. Ljubek, ubogljiv prašiček.“
V takšnem svetu so tudi kletvice lahko izraz molitve. In opisi spolnosti so v bližini tistih občutij, ki se porode, ko s polic nakupovalnih središč jemljemo izdelke, ki se razlikujejo le po tem, ali so v prodajni akciji ali pa na takšno etiketo še čakajo. Človek je človeku le še kiosk, ki se ponuja v samopromociji in potencirani prepoznavnosti, suvenir, ki čaka na turistično konzumacijo. A v vsem tem zmerkantiliziranem svetu so drobni odlomki, v katerih se pisatelj izkaže za pozornega iskalca vsaj še delčkov lepote, skladja in povezanosti. Teh delčkov je res malo, za vzorec. Takšni odlomki so pravzaprav pisateljev trik, da je prevevajoče občutje poudarjeno.
Stavek iz črtice Selitve pove vse: „A ves čas živiš v eni sami pokrajini, v eni sami deželi, samota imenovani.“ In izhodišče, povedano in izpostavljeno že v naslovu knjige Vzemi me k sebi, je podano.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Rob : Amalietti & Amalietti, 2019
Zbirka kratkih zgodb Franja Frančiča z naslovom Vzemi me k sebi že z naslovom vabi na vsaj dveh ravneh: da se knjigo vzame v branje in, kar je nemara pomembneje, da se vzame k sebi samega pisatelja, čigar slika je na naslovnici, saj možak v beli majici med grmičevjem in z obeskom, na katerem je metulj, skoraj preplašeno strmi in vabi. Prav ta položaj, ki je izraz občutljivosti in dovzetnosti, je položaj tistega, ki izreka opise in sodbe o svetu, meječem na stalno absurdnost.
V Frančičevem opusu ta knjiga ne izstopa, saj pisanje v njej preveva že stalna tema šentflorjanskosti, ki v svoji požrešnosti ne pusti stran. Vztrajanje v podoživljanju sveta, v katerem se spletajo brezup, odvisnosti, spomini in odpornost, je tudi vztrajanje pri socialno-poetičnem diskurzu, v katerem pisatelj najde svoje mesto nekakšnega razsodnika in kronista. Zgodbice, ki imajo tudi nastavke romaneskne strukture, a je ne izpeljejo, saj se podrejajo poeziji izreke in prehajajo v formo črtice, so splet sestavin, ki sestavljajo nekakšno balkansko enolončnico. Mnogo je namreč zapisov v srbohrvaščini, saj je tematika, v kateri se zrcalijo pisateljevi spomini, krepko začinjena z občutjem bivše Jugoslavije oziroma reminiscenc, izhajajočih iz skoraj nostalgičnih aluzij. Izstopa pa pomembno stanje – samota, prehajajoča v osamelost in samost. Vsa doživetja, tista narativna in tista, ki so zavezana brezčasju, so obdana z zidom človekovega odmika od sebe, od soljudi, od bivanja z vsaj nekaj smisla.
V zapisu z naslovom Samota pisatelj sporoča: „Naseli se v tebi, čutiš jo kot obroč okoli srca, samota. Ponavlja se, vrača, trka na vrata belih noči, rojena v nemoči, kot pajčolan ti vsako jutro prekrije obraz. Odpraviš se med ljudi, koliko rabljenih besed, ki zgrešijo, koliko praznih parol in fraz, aktivizma. Včasih se dotakne roba prepada, preplavi te obup, tista skrajna meja, ko bi rad končal, ker ne zmoreš več.“
Franjo Frančič je dosledno oster, krut in nepodkupljiv. V odlomkih, ki vsebujejo pisateljevo razmišljanje o vsebini izpisanega, je prepoznati nabitost z rešitvami, ki pa to niso, saj tovrstni pisateljski postopki le še stopnjujejo melos vztrajanja v brezizhodnosti, in fraza „saj je v redu, vse bo še v redu“, ki zaključuje knjigo, zareže z vso ironijo. Obdobje instantnosti, ene od značilnosti današnjega časa, ki je tudi čas teh zgodb, je tudi obdobje brezbrižnosti, obdobje, ki mu kar ni videti konca.
V zapisu za naslovom Pismo je konstatacija: „Od rojstva do smrti ponavljaš: pa, pa, pa … Priden si in natrosijo ti novih zrn in novih resnic. Ne iščeš svoje resnice. Prašiček si. Ljubek, ubogljiv prašiček.“
V takšnem svetu so tudi kletvice lahko izraz molitve. In opisi spolnosti so v bližini tistih občutij, ki se porode, ko s polic nakupovalnih središč jemljemo izdelke, ki se razlikujejo le po tem, ali so v prodajni akciji ali pa na takšno etiketo še čakajo. Človek je človeku le še kiosk, ki se ponuja v samopromociji in potencirani prepoznavnosti, suvenir, ki čaka na turistično konzumacijo. A v vsem tem zmerkantiliziranem svetu so drobni odlomki, v katerih se pisatelj izkaže za pozornega iskalca vsaj še delčkov lepote, skladja in povezanosti. Teh delčkov je res malo, za vzorec. Takšni odlomki so pravzaprav pisateljev trik, da je prevevajoče občutje poudarjeno.
Stavek iz črtice Selitve pove vse: „A ves čas živiš v eni sami pokrajini, v eni sami deželi, samota imenovani.“ In izhodišče, povedano in izpostavljeno že v naslovu knjige Vzemi me k sebi, je podano.
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov