Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Norman Ohler: Popolna omama

07.10.2019

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bere Aleksander Golja.

Prevedla Neža Božič; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Ko se je že zdelo, da so teme o drugi svetovni vojni, nacizmu in Hitlerju raziskane do najmanjših podrobnosti in iz vseh možnih vidikov, je v Nemčiji pred štirimi leti izšla knjiga novinarja in pisatelja Normana Ohlerja Popolna omama, droge v tretjem rajhu. Delo je povzročilo veliko zanimanja in tudi kritike, ne samo v Nemčiji, ampak po vsem svetu. Avtor prikazuje tretji rajh kot strupen in zasvojen z drogami vse od najširšega sloja prebivalstva do samega firerja. In to kljub temu, da so se nacisti uradno bojevali proti drogam in preganjali odvisnike od klasičnih drog, kot sta kokain in heroin. Droge so sovražili, saj so hoteli kot droga učinkovati sami.

Niti malo pomislekov pa niso imeli pri razvoju sintetični poživil. V Berlinski tovarni Temmler so leta 1937 iznašli nov postopek za sintezo metamfetamina s komercialnim imenom pervitin, poživila, ki povzroča hitro povečanje energije, popolno budnost, izostrenost čutov in evforičnost. Učinek je dolgotrajen, traja več kot 12 ur. Na njegove hude stranske učinke, kot so odmiranje možganskih celic, kognitivne motnje in odvisnost, se niso ozirali. Pervitin je postal prava ljudska droga, saj so ga uporabljali praktično vsi, od delavcev do intelektualcev. Lahko bi rekli, da se je povsem ujemal z duhom tretjega rajha: to je bil čas velikih družbenih zahtev, gospodarskega razcveta, velikih obljub in pričakovanj. Ohler pravi: »Pervitin je posamezniku omogočal, da je lahko deloval. Nacionalsocializem v obliki tabletke.«

Kmalu so ugotovili, da je pervitin zaradi svojih lastnosti idealen tudi za vojake. Med pripravami na napad na Francijo je Otto F. Ranke napisal navodila za uporabo pervitina med vojaki. S tem je vermaht postal uradno prva vojska na svetu, ki se je oprla na drogo. Pri Temmlerju so naročili izdelavo 35 milijonov tablet pervitina. V napadu na Poljsko leta 1939 so ga uporabljali še naključno, v bliskoviti vojni v Franciji pa so ga že sistematično uživali v tankovskih enotah. Pod vodstvom generala Rommla so tankovske enote v nekaj dneh bliskovito prodrle od Calaisa do juga Francije. Poživljajoče droge so bile pri tem nenadomestljive, v neverjetno kratkem času pripomogle h kapitulaciji Francije. Francozi so govorili o mentalnem porazu oziroma o fenomenu množične halucinacije, Nemci pa so začeli verjeti nacistični propagandi, da so res nekaj boljšega in da je vermaht nepremagljiv. Nemški vojaški vrh je pervitin poleti 1941 označil za ključnega za vojno.

Norman Ohler v uvodu Popolna omana omenja, da je na snov za raziskovanje in knjigo naletel v zveznem arhivu v Koblenzu, kjer je odkril obsežno zapuščino Hitlerjevega osebnega zdravnika Thea Morella. Velik del knjige je temu primerno namenjen Hitlerju ali pacientu A, kot ga imenuje v zapiskih. Njegov seznam zdravil sega vse od hormonskih preparatov, vitaminskih pripravkov in steroidov do mazaških lekov in trdih drog, zabeleženo je celo zdravljenje s pijavkami. Čeprav je bil Hitler zaprisežen vegetarijanec, mu je Morell v žile redno dajal steroide iz jeter, ščitnice, bikovih mod ipd. Osebnemu zdravniku je Hitler pač popolnoma zaupal.

Hitlerjeva odvisnost od drog se je začela avgusta 1943 z injekcijo eukodala, opioida iz surovega opija. Po atentatu poleti leta 1944 je začel dobivati čisti kokain. Hitler je bil z učinkom zelo zadovoljen in je zahteval vse večje odmerke, kljub temu pa ga je sredi oktobra prenehal jemati. Namesto tega mu je Morell začel dajati mešanico kokaina in eukodala (speedball), in to v velikih količinah. A zdravstveno stanje se mu je hitro slabšalo, od 2. januarja 1945 mu Morell ni mogel več dajati eukodala, zato so se kmalu začeli kazati znaki abstinenčne krize. Začelo se je telesno propadanje, ki je trajalo vse do Hitlerjevega samomora. Devet dni prej je svojega zvestega zdravnika Morella odpustil.

Po napadu na Sovjetsko zvezo se je Hitler vse bolj skrival in umikal v fantazijski svet, začel je izgubljati stik z resničnostjo. Le droge so ga ohranjale v iluziji, ga držale v umetni evforiji ter varovale pred kruto resničnostjo. Pomagale so mu tudi umetno vzdrževati nekdaj naravno karizmo, firerjevo ključno orodje. Drsenje v odvisnost od drog se nam zato zdi povsem razumljivo in logično, ujema se s potekom vojne kot tudi z osebnim, vojaškim in političnim propadom tako Hitlerja kakor tudi Tretjega rajha. Kljub Hitlerjevemu rednemu jemanju drog pa Norman Ohler v knjigi Popolna omama jasno piše, da je njegova odvisnost samo zacementirala njegovo krutost in nagnjenost k delegiranemu nasilju. Jemanje drog ne zmanjšuje njegove grozovite krivde.

Avtor v knjigi citira Paula Browna iz državnega arhiva v Washingtonu: »Zgodovina bo vedno ostala spekulacija, ki črpa iz najpomembnejših dejstev. Zgodovinske resnice mi ne more ponuditi.« Z branjem knjige Popolna omama se zgodovinski resnici lahko malo bolj približamo in bolje razumemo izrojeni svet tretjega rajha, ki je v tolikšni meri izgubil stik z resničnostjo in povzročil toliko trpljenja.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Norman Ohler: Popolna omama

07.10.2019

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bere Aleksander Golja.

Prevedla Neža Božič; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Ko se je že zdelo, da so teme o drugi svetovni vojni, nacizmu in Hitlerju raziskane do najmanjših podrobnosti in iz vseh možnih vidikov, je v Nemčiji pred štirimi leti izšla knjiga novinarja in pisatelja Normana Ohlerja Popolna omama, droge v tretjem rajhu. Delo je povzročilo veliko zanimanja in tudi kritike, ne samo v Nemčiji, ampak po vsem svetu. Avtor prikazuje tretji rajh kot strupen in zasvojen z drogami vse od najširšega sloja prebivalstva do samega firerja. In to kljub temu, da so se nacisti uradno bojevali proti drogam in preganjali odvisnike od klasičnih drog, kot sta kokain in heroin. Droge so sovražili, saj so hoteli kot droga učinkovati sami.

Niti malo pomislekov pa niso imeli pri razvoju sintetični poživil. V Berlinski tovarni Temmler so leta 1937 iznašli nov postopek za sintezo metamfetamina s komercialnim imenom pervitin, poživila, ki povzroča hitro povečanje energije, popolno budnost, izostrenost čutov in evforičnost. Učinek je dolgotrajen, traja več kot 12 ur. Na njegove hude stranske učinke, kot so odmiranje možganskih celic, kognitivne motnje in odvisnost, se niso ozirali. Pervitin je postal prava ljudska droga, saj so ga uporabljali praktično vsi, od delavcev do intelektualcev. Lahko bi rekli, da se je povsem ujemal z duhom tretjega rajha: to je bil čas velikih družbenih zahtev, gospodarskega razcveta, velikih obljub in pričakovanj. Ohler pravi: »Pervitin je posamezniku omogočal, da je lahko deloval. Nacionalsocializem v obliki tabletke.«

Kmalu so ugotovili, da je pervitin zaradi svojih lastnosti idealen tudi za vojake. Med pripravami na napad na Francijo je Otto F. Ranke napisal navodila za uporabo pervitina med vojaki. S tem je vermaht postal uradno prva vojska na svetu, ki se je oprla na drogo. Pri Temmlerju so naročili izdelavo 35 milijonov tablet pervitina. V napadu na Poljsko leta 1939 so ga uporabljali še naključno, v bliskoviti vojni v Franciji pa so ga že sistematično uživali v tankovskih enotah. Pod vodstvom generala Rommla so tankovske enote v nekaj dneh bliskovito prodrle od Calaisa do juga Francije. Poživljajoče droge so bile pri tem nenadomestljive, v neverjetno kratkem času pripomogle h kapitulaciji Francije. Francozi so govorili o mentalnem porazu oziroma o fenomenu množične halucinacije, Nemci pa so začeli verjeti nacistični propagandi, da so res nekaj boljšega in da je vermaht nepremagljiv. Nemški vojaški vrh je pervitin poleti 1941 označil za ključnega za vojno.

Norman Ohler v uvodu Popolna omana omenja, da je na snov za raziskovanje in knjigo naletel v zveznem arhivu v Koblenzu, kjer je odkril obsežno zapuščino Hitlerjevega osebnega zdravnika Thea Morella. Velik del knjige je temu primerno namenjen Hitlerju ali pacientu A, kot ga imenuje v zapiskih. Njegov seznam zdravil sega vse od hormonskih preparatov, vitaminskih pripravkov in steroidov do mazaških lekov in trdih drog, zabeleženo je celo zdravljenje s pijavkami. Čeprav je bil Hitler zaprisežen vegetarijanec, mu je Morell v žile redno dajal steroide iz jeter, ščitnice, bikovih mod ipd. Osebnemu zdravniku je Hitler pač popolnoma zaupal.

Hitlerjeva odvisnost od drog se je začela avgusta 1943 z injekcijo eukodala, opioida iz surovega opija. Po atentatu poleti leta 1944 je začel dobivati čisti kokain. Hitler je bil z učinkom zelo zadovoljen in je zahteval vse večje odmerke, kljub temu pa ga je sredi oktobra prenehal jemati. Namesto tega mu je Morell začel dajati mešanico kokaina in eukodala (speedball), in to v velikih količinah. A zdravstveno stanje se mu je hitro slabšalo, od 2. januarja 1945 mu Morell ni mogel več dajati eukodala, zato so se kmalu začeli kazati znaki abstinenčne krize. Začelo se je telesno propadanje, ki je trajalo vse do Hitlerjevega samomora. Devet dni prej je svojega zvestega zdravnika Morella odpustil.

Po napadu na Sovjetsko zvezo se je Hitler vse bolj skrival in umikal v fantazijski svet, začel je izgubljati stik z resničnostjo. Le droge so ga ohranjale v iluziji, ga držale v umetni evforiji ter varovale pred kruto resničnostjo. Pomagale so mu tudi umetno vzdrževati nekdaj naravno karizmo, firerjevo ključno orodje. Drsenje v odvisnost od drog se nam zato zdi povsem razumljivo in logično, ujema se s potekom vojne kot tudi z osebnim, vojaškim in političnim propadom tako Hitlerja kakor tudi Tretjega rajha. Kljub Hitlerjevemu rednemu jemanju drog pa Norman Ohler v knjigi Popolna omama jasno piše, da je njegova odvisnost samo zacementirala njegovo krutost in nagnjenost k delegiranemu nasilju. Jemanje drog ne zmanjšuje njegove grozovite krivde.

Avtor v knjigi citira Paula Browna iz državnega arhiva v Washingtonu: »Zgodovina bo vedno ostala spekulacija, ki črpa iz najpomembnejših dejstev. Zgodovinske resnice mi ne more ponuditi.« Z branjem knjige Popolna omama se zgodovinski resnici lahko malo bolj približamo in bolje razumemo izrojeni svet tretjega rajha, ki je v tolikšni meri izgubil stik z resničnostjo in povzročil toliko trpljenja.


06.03.2020

Naprej

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2020

Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.


02.03.2020

Sara Stridsberg: Beckomberga

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Jure Franko.


02.03.2020

Sheila Heti: Materinstvo

Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bere Eva Longyka Marušič


02.03.2020

Bernhard Schlink: Olga

Avtorica recenzije: Tesa Drev Bere Eva Longyka Marušič.


29.02.2020

Kliči M za Macbetha / po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja

V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor


28.02.2020

Klic divjine

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.02.2020

Nevidni človek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.02.2020

Elena Ferante: O izgubljeni deklici

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman


24.02.2020

Zdenko Kodrič: Pet ljubezni

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


24.02.2020

Stoletje družine Tönnies

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja


24.02.2020

Blaž Iršič: Človek pod luno

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bere Aleksander Golja


21.02.2020

Ne pozabi dihati

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.02.2020

Mleko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2020

Ana Svetel: Dobra družba

Avtorica recenzije Martina Potisk Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


17.02.2020

Shulamith Firestone: Dialektika spola

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jasna Rodošek.


17.02.2020

Wyslawa Szymborska: Radost pisanja

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


17.02.2020

Iztok Osojnik: Newyorška trilogija

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


15.02.2020

Večja od vseh

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


14.02.2020

Prekla

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 75 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov