Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Martin Lipovšek
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Neža Božič; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Ko se je že zdelo, da so teme o drugi svetovni vojni, nacizmu in Hitlerju raziskane do najmanjših podrobnosti in iz vseh možnih vidikov, je v Nemčiji pred štirimi leti izšla knjiga novinarja in pisatelja Normana Ohlerja Popolna omama, droge v tretjem rajhu. Delo je povzročilo veliko zanimanja in tudi kritike, ne samo v Nemčiji, ampak po vsem svetu. Avtor prikazuje tretji rajh kot strupen in zasvojen z drogami vse od najširšega sloja prebivalstva do samega firerja. In to kljub temu, da so se nacisti uradno bojevali proti drogam in preganjali odvisnike od klasičnih drog, kot sta kokain in heroin. Droge so sovražili, saj so hoteli kot droga učinkovati sami.
Niti malo pomislekov pa niso imeli pri razvoju sintetični poživil. V Berlinski tovarni Temmler so leta 1937 iznašli nov postopek za sintezo metamfetamina s komercialnim imenom pervitin, poživila, ki povzroča hitro povečanje energije, popolno budnost, izostrenost čutov in evforičnost. Učinek je dolgotrajen, traja več kot 12 ur. Na njegove hude stranske učinke, kot so odmiranje možganskih celic, kognitivne motnje in odvisnost, se niso ozirali. Pervitin je postal prava ljudska droga, saj so ga uporabljali praktično vsi, od delavcev do intelektualcev. Lahko bi rekli, da se je povsem ujemal z duhom tretjega rajha: to je bil čas velikih družbenih zahtev, gospodarskega razcveta, velikih obljub in pričakovanj. Ohler pravi: »Pervitin je posamezniku omogočal, da je lahko deloval. Nacionalsocializem v obliki tabletke.«
Kmalu so ugotovili, da je pervitin zaradi svojih lastnosti idealen tudi za vojake. Med pripravami na napad na Francijo je Otto F. Ranke napisal navodila za uporabo pervitina med vojaki. S tem je vermaht postal uradno prva vojska na svetu, ki se je oprla na drogo. Pri Temmlerju so naročili izdelavo 35 milijonov tablet pervitina. V napadu na Poljsko leta 1939 so ga uporabljali še naključno, v bliskoviti vojni v Franciji pa so ga že sistematično uživali v tankovskih enotah. Pod vodstvom generala Rommla so tankovske enote v nekaj dneh bliskovito prodrle od Calaisa do juga Francije. Poživljajoče droge so bile pri tem nenadomestljive, v neverjetno kratkem času pripomogle h kapitulaciji Francije. Francozi so govorili o mentalnem porazu oziroma o fenomenu množične halucinacije, Nemci pa so začeli verjeti nacistični propagandi, da so res nekaj boljšega in da je vermaht nepremagljiv. Nemški vojaški vrh je pervitin poleti 1941 označil za ključnega za vojno.
Norman Ohler v uvodu Popolna omana omenja, da je na snov za raziskovanje in knjigo naletel v zveznem arhivu v Koblenzu, kjer je odkril obsežno zapuščino Hitlerjevega osebnega zdravnika Thea Morella. Velik del knjige je temu primerno namenjen Hitlerju ali pacientu A, kot ga imenuje v zapiskih. Njegov seznam zdravil sega vse od hormonskih preparatov, vitaminskih pripravkov in steroidov do mazaških lekov in trdih drog, zabeleženo je celo zdravljenje s pijavkami. Čeprav je bil Hitler zaprisežen vegetarijanec, mu je Morell v žile redno dajal steroide iz jeter, ščitnice, bikovih mod ipd. Osebnemu zdravniku je Hitler pač popolnoma zaupal.
Hitlerjeva odvisnost od drog se je začela avgusta 1943 z injekcijo eukodala, opioida iz surovega opija. Po atentatu poleti leta 1944 je začel dobivati čisti kokain. Hitler je bil z učinkom zelo zadovoljen in je zahteval vse večje odmerke, kljub temu pa ga je sredi oktobra prenehal jemati. Namesto tega mu je Morell začel dajati mešanico kokaina in eukodala (speedball), in to v velikih količinah. A zdravstveno stanje se mu je hitro slabšalo, od 2. januarja 1945 mu Morell ni mogel več dajati eukodala, zato so se kmalu začeli kazati znaki abstinenčne krize. Začelo se je telesno propadanje, ki je trajalo vse do Hitlerjevega samomora. Devet dni prej je svojega zvestega zdravnika Morella odpustil.
Po napadu na Sovjetsko zvezo se je Hitler vse bolj skrival in umikal v fantazijski svet, začel je izgubljati stik z resničnostjo. Le droge so ga ohranjale v iluziji, ga držale v umetni evforiji ter varovale pred kruto resničnostjo. Pomagale so mu tudi umetno vzdrževati nekdaj naravno karizmo, firerjevo ključno orodje. Drsenje v odvisnost od drog se nam zato zdi povsem razumljivo in logično, ujema se s potekom vojne kot tudi z osebnim, vojaškim in političnim propadom tako Hitlerja kakor tudi Tretjega rajha. Kljub Hitlerjevemu rednemu jemanju drog pa Norman Ohler v knjigi Popolna omama jasno piše, da je njegova odvisnost samo zacementirala njegovo krutost in nagnjenost k delegiranemu nasilju. Jemanje drog ne zmanjšuje njegove grozovite krivde.
Avtor v knjigi citira Paula Browna iz državnega arhiva v Washingtonu: »Zgodovina bo vedno ostala spekulacija, ki črpa iz najpomembnejših dejstev. Zgodovinske resnice mi ne more ponuditi.« Z branjem knjige Popolna omama se zgodovinski resnici lahko malo bolj približamo in bolje razumemo izrojeni svet tretjega rajha, ki je v tolikšni meri izgubil stik z resničnostjo in povzročil toliko trpljenja.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Neža Božič; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Ko se je že zdelo, da so teme o drugi svetovni vojni, nacizmu in Hitlerju raziskane do najmanjših podrobnosti in iz vseh možnih vidikov, je v Nemčiji pred štirimi leti izšla knjiga novinarja in pisatelja Normana Ohlerja Popolna omama, droge v tretjem rajhu. Delo je povzročilo veliko zanimanja in tudi kritike, ne samo v Nemčiji, ampak po vsem svetu. Avtor prikazuje tretji rajh kot strupen in zasvojen z drogami vse od najširšega sloja prebivalstva do samega firerja. In to kljub temu, da so se nacisti uradno bojevali proti drogam in preganjali odvisnike od klasičnih drog, kot sta kokain in heroin. Droge so sovražili, saj so hoteli kot droga učinkovati sami.
Niti malo pomislekov pa niso imeli pri razvoju sintetični poživil. V Berlinski tovarni Temmler so leta 1937 iznašli nov postopek za sintezo metamfetamina s komercialnim imenom pervitin, poživila, ki povzroča hitro povečanje energije, popolno budnost, izostrenost čutov in evforičnost. Učinek je dolgotrajen, traja več kot 12 ur. Na njegove hude stranske učinke, kot so odmiranje možganskih celic, kognitivne motnje in odvisnost, se niso ozirali. Pervitin je postal prava ljudska droga, saj so ga uporabljali praktično vsi, od delavcev do intelektualcev. Lahko bi rekli, da se je povsem ujemal z duhom tretjega rajha: to je bil čas velikih družbenih zahtev, gospodarskega razcveta, velikih obljub in pričakovanj. Ohler pravi: »Pervitin je posamezniku omogočal, da je lahko deloval. Nacionalsocializem v obliki tabletke.«
Kmalu so ugotovili, da je pervitin zaradi svojih lastnosti idealen tudi za vojake. Med pripravami na napad na Francijo je Otto F. Ranke napisal navodila za uporabo pervitina med vojaki. S tem je vermaht postal uradno prva vojska na svetu, ki se je oprla na drogo. Pri Temmlerju so naročili izdelavo 35 milijonov tablet pervitina. V napadu na Poljsko leta 1939 so ga uporabljali še naključno, v bliskoviti vojni v Franciji pa so ga že sistematično uživali v tankovskih enotah. Pod vodstvom generala Rommla so tankovske enote v nekaj dneh bliskovito prodrle od Calaisa do juga Francije. Poživljajoče droge so bile pri tem nenadomestljive, v neverjetno kratkem času pripomogle h kapitulaciji Francije. Francozi so govorili o mentalnem porazu oziroma o fenomenu množične halucinacije, Nemci pa so začeli verjeti nacistični propagandi, da so res nekaj boljšega in da je vermaht nepremagljiv. Nemški vojaški vrh je pervitin poleti 1941 označil za ključnega za vojno.
Norman Ohler v uvodu Popolna omana omenja, da je na snov za raziskovanje in knjigo naletel v zveznem arhivu v Koblenzu, kjer je odkril obsežno zapuščino Hitlerjevega osebnega zdravnika Thea Morella. Velik del knjige je temu primerno namenjen Hitlerju ali pacientu A, kot ga imenuje v zapiskih. Njegov seznam zdravil sega vse od hormonskih preparatov, vitaminskih pripravkov in steroidov do mazaških lekov in trdih drog, zabeleženo je celo zdravljenje s pijavkami. Čeprav je bil Hitler zaprisežen vegetarijanec, mu je Morell v žile redno dajal steroide iz jeter, ščitnice, bikovih mod ipd. Osebnemu zdravniku je Hitler pač popolnoma zaupal.
Hitlerjeva odvisnost od drog se je začela avgusta 1943 z injekcijo eukodala, opioida iz surovega opija. Po atentatu poleti leta 1944 je začel dobivati čisti kokain. Hitler je bil z učinkom zelo zadovoljen in je zahteval vse večje odmerke, kljub temu pa ga je sredi oktobra prenehal jemati. Namesto tega mu je Morell začel dajati mešanico kokaina in eukodala (speedball), in to v velikih količinah. A zdravstveno stanje se mu je hitro slabšalo, od 2. januarja 1945 mu Morell ni mogel več dajati eukodala, zato so se kmalu začeli kazati znaki abstinenčne krize. Začelo se je telesno propadanje, ki je trajalo vse do Hitlerjevega samomora. Devet dni prej je svojega zvestega zdravnika Morella odpustil.
Po napadu na Sovjetsko zvezo se je Hitler vse bolj skrival in umikal v fantazijski svet, začel je izgubljati stik z resničnostjo. Le droge so ga ohranjale v iluziji, ga držale v umetni evforiji ter varovale pred kruto resničnostjo. Pomagale so mu tudi umetno vzdrževati nekdaj naravno karizmo, firerjevo ključno orodje. Drsenje v odvisnost od drog se nam zato zdi povsem razumljivo in logično, ujema se s potekom vojne kot tudi z osebnim, vojaškim in političnim propadom tako Hitlerja kakor tudi Tretjega rajha. Kljub Hitlerjevemu rednemu jemanju drog pa Norman Ohler v knjigi Popolna omama jasno piše, da je njegova odvisnost samo zacementirala njegovo krutost in nagnjenost k delegiranemu nasilju. Jemanje drog ne zmanjšuje njegove grozovite krivde.
Avtor v knjigi citira Paula Browna iz državnega arhiva v Washingtonu: »Zgodovina bo vedno ostala spekulacija, ki črpa iz najpomembnejših dejstev. Zgodovinske resnice mi ne more ponuditi.« Z branjem knjige Popolna omama se zgodovinski resnici lahko malo bolj približamo in bolje razumemo izrojeni svet tretjega rajha, ki je v tolikšni meri izgubil stik z resničnostjo in povzročil toliko trpljenja.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov