Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Norman Ohler: Popolna omama

07.10.2019

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bere Aleksander Golja.

Prevedla Neža Božič; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Ko se je že zdelo, da so teme o drugi svetovni vojni, nacizmu in Hitlerju raziskane do najmanjših podrobnosti in iz vseh možnih vidikov, je v Nemčiji pred štirimi leti izšla knjiga novinarja in pisatelja Normana Ohlerja Popolna omama, droge v tretjem rajhu. Delo je povzročilo veliko zanimanja in tudi kritike, ne samo v Nemčiji, ampak po vsem svetu. Avtor prikazuje tretji rajh kot strupen in zasvojen z drogami vse od najširšega sloja prebivalstva do samega firerja. In to kljub temu, da so se nacisti uradno bojevali proti drogam in preganjali odvisnike od klasičnih drog, kot sta kokain in heroin. Droge so sovražili, saj so hoteli kot droga učinkovati sami.

Niti malo pomislekov pa niso imeli pri razvoju sintetični poživil. V Berlinski tovarni Temmler so leta 1937 iznašli nov postopek za sintezo metamfetamina s komercialnim imenom pervitin, poživila, ki povzroča hitro povečanje energije, popolno budnost, izostrenost čutov in evforičnost. Učinek je dolgotrajen, traja več kot 12 ur. Na njegove hude stranske učinke, kot so odmiranje možganskih celic, kognitivne motnje in odvisnost, se niso ozirali. Pervitin je postal prava ljudska droga, saj so ga uporabljali praktično vsi, od delavcev do intelektualcev. Lahko bi rekli, da se je povsem ujemal z duhom tretjega rajha: to je bil čas velikih družbenih zahtev, gospodarskega razcveta, velikih obljub in pričakovanj. Ohler pravi: »Pervitin je posamezniku omogočal, da je lahko deloval. Nacionalsocializem v obliki tabletke.«

Kmalu so ugotovili, da je pervitin zaradi svojih lastnosti idealen tudi za vojake. Med pripravami na napad na Francijo je Otto F. Ranke napisal navodila za uporabo pervitina med vojaki. S tem je vermaht postal uradno prva vojska na svetu, ki se je oprla na drogo. Pri Temmlerju so naročili izdelavo 35 milijonov tablet pervitina. V napadu na Poljsko leta 1939 so ga uporabljali še naključno, v bliskoviti vojni v Franciji pa so ga že sistematično uživali v tankovskih enotah. Pod vodstvom generala Rommla so tankovske enote v nekaj dneh bliskovito prodrle od Calaisa do juga Francije. Poživljajoče droge so bile pri tem nenadomestljive, v neverjetno kratkem času pripomogle h kapitulaciji Francije. Francozi so govorili o mentalnem porazu oziroma o fenomenu množične halucinacije, Nemci pa so začeli verjeti nacistični propagandi, da so res nekaj boljšega in da je vermaht nepremagljiv. Nemški vojaški vrh je pervitin poleti 1941 označil za ključnega za vojno.

Norman Ohler v uvodu Popolna omana omenja, da je na snov za raziskovanje in knjigo naletel v zveznem arhivu v Koblenzu, kjer je odkril obsežno zapuščino Hitlerjevega osebnega zdravnika Thea Morella. Velik del knjige je temu primerno namenjen Hitlerju ali pacientu A, kot ga imenuje v zapiskih. Njegov seznam zdravil sega vse od hormonskih preparatov, vitaminskih pripravkov in steroidov do mazaških lekov in trdih drog, zabeleženo je celo zdravljenje s pijavkami. Čeprav je bil Hitler zaprisežen vegetarijanec, mu je Morell v žile redno dajal steroide iz jeter, ščitnice, bikovih mod ipd. Osebnemu zdravniku je Hitler pač popolnoma zaupal.

Hitlerjeva odvisnost od drog se je začela avgusta 1943 z injekcijo eukodala, opioida iz surovega opija. Po atentatu poleti leta 1944 je začel dobivati čisti kokain. Hitler je bil z učinkom zelo zadovoljen in je zahteval vse večje odmerke, kljub temu pa ga je sredi oktobra prenehal jemati. Namesto tega mu je Morell začel dajati mešanico kokaina in eukodala (speedball), in to v velikih količinah. A zdravstveno stanje se mu je hitro slabšalo, od 2. januarja 1945 mu Morell ni mogel več dajati eukodala, zato so se kmalu začeli kazati znaki abstinenčne krize. Začelo se je telesno propadanje, ki je trajalo vse do Hitlerjevega samomora. Devet dni prej je svojega zvestega zdravnika Morella odpustil.

Po napadu na Sovjetsko zvezo se je Hitler vse bolj skrival in umikal v fantazijski svet, začel je izgubljati stik z resničnostjo. Le droge so ga ohranjale v iluziji, ga držale v umetni evforiji ter varovale pred kruto resničnostjo. Pomagale so mu tudi umetno vzdrževati nekdaj naravno karizmo, firerjevo ključno orodje. Drsenje v odvisnost od drog se nam zato zdi povsem razumljivo in logično, ujema se s potekom vojne kot tudi z osebnim, vojaškim in političnim propadom tako Hitlerja kakor tudi Tretjega rajha. Kljub Hitlerjevemu rednemu jemanju drog pa Norman Ohler v knjigi Popolna omama jasno piše, da je njegova odvisnost samo zacementirala njegovo krutost in nagnjenost k delegiranemu nasilju. Jemanje drog ne zmanjšuje njegove grozovite krivde.

Avtor v knjigi citira Paula Browna iz državnega arhiva v Washingtonu: »Zgodovina bo vedno ostala spekulacija, ki črpa iz najpomembnejših dejstev. Zgodovinske resnice mi ne more ponuditi.« Z branjem knjige Popolna omama se zgodovinski resnici lahko malo bolj približamo in bolje razumemo izrojeni svet tretjega rajha, ki je v tolikšni meri izgubil stik z resničnostjo in povzročil toliko trpljenja.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Norman Ohler: Popolna omama

07.10.2019

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bere Aleksander Golja.

Prevedla Neža Božič; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Ko se je že zdelo, da so teme o drugi svetovni vojni, nacizmu in Hitlerju raziskane do najmanjših podrobnosti in iz vseh možnih vidikov, je v Nemčiji pred štirimi leti izšla knjiga novinarja in pisatelja Normana Ohlerja Popolna omama, droge v tretjem rajhu. Delo je povzročilo veliko zanimanja in tudi kritike, ne samo v Nemčiji, ampak po vsem svetu. Avtor prikazuje tretji rajh kot strupen in zasvojen z drogami vse od najširšega sloja prebivalstva do samega firerja. In to kljub temu, da so se nacisti uradno bojevali proti drogam in preganjali odvisnike od klasičnih drog, kot sta kokain in heroin. Droge so sovražili, saj so hoteli kot droga učinkovati sami.

Niti malo pomislekov pa niso imeli pri razvoju sintetični poživil. V Berlinski tovarni Temmler so leta 1937 iznašli nov postopek za sintezo metamfetamina s komercialnim imenom pervitin, poživila, ki povzroča hitro povečanje energije, popolno budnost, izostrenost čutov in evforičnost. Učinek je dolgotrajen, traja več kot 12 ur. Na njegove hude stranske učinke, kot so odmiranje možganskih celic, kognitivne motnje in odvisnost, se niso ozirali. Pervitin je postal prava ljudska droga, saj so ga uporabljali praktično vsi, od delavcev do intelektualcev. Lahko bi rekli, da se je povsem ujemal z duhom tretjega rajha: to je bil čas velikih družbenih zahtev, gospodarskega razcveta, velikih obljub in pričakovanj. Ohler pravi: »Pervitin je posamezniku omogočal, da je lahko deloval. Nacionalsocializem v obliki tabletke.«

Kmalu so ugotovili, da je pervitin zaradi svojih lastnosti idealen tudi za vojake. Med pripravami na napad na Francijo je Otto F. Ranke napisal navodila za uporabo pervitina med vojaki. S tem je vermaht postal uradno prva vojska na svetu, ki se je oprla na drogo. Pri Temmlerju so naročili izdelavo 35 milijonov tablet pervitina. V napadu na Poljsko leta 1939 so ga uporabljali še naključno, v bliskoviti vojni v Franciji pa so ga že sistematično uživali v tankovskih enotah. Pod vodstvom generala Rommla so tankovske enote v nekaj dneh bliskovito prodrle od Calaisa do juga Francije. Poživljajoče droge so bile pri tem nenadomestljive, v neverjetno kratkem času pripomogle h kapitulaciji Francije. Francozi so govorili o mentalnem porazu oziroma o fenomenu množične halucinacije, Nemci pa so začeli verjeti nacistični propagandi, da so res nekaj boljšega in da je vermaht nepremagljiv. Nemški vojaški vrh je pervitin poleti 1941 označil za ključnega za vojno.

Norman Ohler v uvodu Popolna omana omenja, da je na snov za raziskovanje in knjigo naletel v zveznem arhivu v Koblenzu, kjer je odkril obsežno zapuščino Hitlerjevega osebnega zdravnika Thea Morella. Velik del knjige je temu primerno namenjen Hitlerju ali pacientu A, kot ga imenuje v zapiskih. Njegov seznam zdravil sega vse od hormonskih preparatov, vitaminskih pripravkov in steroidov do mazaških lekov in trdih drog, zabeleženo je celo zdravljenje s pijavkami. Čeprav je bil Hitler zaprisežen vegetarijanec, mu je Morell v žile redno dajal steroide iz jeter, ščitnice, bikovih mod ipd. Osebnemu zdravniku je Hitler pač popolnoma zaupal.

Hitlerjeva odvisnost od drog se je začela avgusta 1943 z injekcijo eukodala, opioida iz surovega opija. Po atentatu poleti leta 1944 je začel dobivati čisti kokain. Hitler je bil z učinkom zelo zadovoljen in je zahteval vse večje odmerke, kljub temu pa ga je sredi oktobra prenehal jemati. Namesto tega mu je Morell začel dajati mešanico kokaina in eukodala (speedball), in to v velikih količinah. A zdravstveno stanje se mu je hitro slabšalo, od 2. januarja 1945 mu Morell ni mogel več dajati eukodala, zato so se kmalu začeli kazati znaki abstinenčne krize. Začelo se je telesno propadanje, ki je trajalo vse do Hitlerjevega samomora. Devet dni prej je svojega zvestega zdravnika Morella odpustil.

Po napadu na Sovjetsko zvezo se je Hitler vse bolj skrival in umikal v fantazijski svet, začel je izgubljati stik z resničnostjo. Le droge so ga ohranjale v iluziji, ga držale v umetni evforiji ter varovale pred kruto resničnostjo. Pomagale so mu tudi umetno vzdrževati nekdaj naravno karizmo, firerjevo ključno orodje. Drsenje v odvisnost od drog se nam zato zdi povsem razumljivo in logično, ujema se s potekom vojne kot tudi z osebnim, vojaškim in političnim propadom tako Hitlerja kakor tudi Tretjega rajha. Kljub Hitlerjevemu rednemu jemanju drog pa Norman Ohler v knjigi Popolna omama jasno piše, da je njegova odvisnost samo zacementirala njegovo krutost in nagnjenost k delegiranemu nasilju. Jemanje drog ne zmanjšuje njegove grozovite krivde.

Avtor v knjigi citira Paula Browna iz državnega arhiva v Washingtonu: »Zgodovina bo vedno ostala spekulacija, ki črpa iz najpomembnejših dejstev. Zgodovinske resnice mi ne more ponuditi.« Z branjem knjige Popolna omama se zgodovinski resnici lahko malo bolj približamo in bolje razumemo izrojeni svet tretjega rajha, ki je v tolikšni meri izgubil stik z resničnostjo in povzročil toliko trpljenja.


16.09.2019

Feliks Plohl: Vsi moji grehi

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


16.09.2019

Samo Kreutz: Ristanc čez pločnik

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


16.09.2019

Aleš Gabrič: V senci politike

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.


15.09.2019

Goran Vojnović: Rajzefiber v Prešernovem gledališču Kranj

Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501


13.09.2019

Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec: Hevreka!

Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


09.09.2019

Anja Golob: Da ne da ne bo ...

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


09.09.2019

Dragan Velikić: O pisateljih in mestih

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


09.09.2019

Stefan Feinig: Rob krožnika in obzorje

Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


09.09.2019

Emil Filipčič: Moto

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


07.09.2019

Umetnost je omara

Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj


06.09.2019

Lojze Kovačič: Možiček žebljiček

Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah


02.09.2019

Sarival Sosič: Jaz sam

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.


02.09.2019

Joanna Bator: Temno, skoraj noč

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Lidija Hartman.


02.09.2019

Yuval Noah Harari: 21 nasvetov za 21.stoletje

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bere Matjaž Romih


02.09.2019

Anna Świrszczyńska: Baba sem

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.


26.08.2019

ur. Neža Zajc: Poezija in smrt pesnikovo sta življenje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.


26.08.2019

Radmila Lazić: Brez anestezije

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Renato Horvat.


26.08.2019

J. M. Coetzee: Peterburški mojster

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Eva Longyka Marušič.


26.08.2019

Jerneja Ferlež in Peter Rezman: Maribor paralaksa

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič


19.08.2019

Graham Swift: Materinska nedelja

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


Stran 84 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov