Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Švedski komični mladinski film.
Duhoviti celovečerni prvenec švedskega režiserja in scenarista Jona Holmberga, ki je navdih črpal tako iz svojega družinskega življenja, kot tudi iz literature.
Desetletni Sune preživlja zadnje dni poletnih počitnic v divjih domišljijskih dogodivščinah s svojo prijateljico Sophie in navihanim mlajšim bratom Hakanom in prav komaj že čaka, da se bo spet začel pouk. V četrti razred bo šel! A na prvi šolski dan se zgodi nekaj strahotnega – kljub izrecnemu opozorilu starejše sestre, da nikakor ne sme zamuditi, se Suneju zgodi točno to. V razred prispe nekaj minut po začetku in joj prejoj, na njegovem mestu, tik ob Sophie, že sedi drugi deček, ki mu je poleg vsega še ime Sune! Sune tako postane Sune 2, njegova priljubljenost med sošolci pa postane spričo simpatičnega in nekoliko skrivnostnega soimenjaka resno ogrožena …
Čeprav je Sune in Sune seveda mladinski film, namenjen otrokom, starejšim od osmih let, vsa pozornost vendarle ni namenjena le glavnemu junaku. Medtem ko Sune namreč prvikrat v življenju spoznava temačnejše plati svoje osebnosti, kot sta na primer ljubosumje in nezdrava tekmovalnost, ter se sprašuje, kdo v resnici sploh je, se s podobnimi težavami srečuje tudi njegova precej disfunkcionalna družina. Oče, sivi računovodja brez domišljije, ima pravo krizo srednjih let, zaradi katere skoraj ogrozi svojo službo, precej raztresena mama pa težko sprejema dobro finančno situiranost mame novega Suneja, zaradi česar drugo za drugo počne številne duhovite traparije. Tako Suneju še najbolj stojita ob strani malce starejša sestra in osemletni bratec, a njuni nasveti njegove težave seveda le še poslabšajo.
Poleg odlično zasnovane zgodbe, ki gledalca ob smehu spomni na vse neumnosti, ki jih – otroci in odrasli – tako radi počnemo, kadar se znajdemo v kočljivih situacijah, je levji delež k simpatičnosti filma prispevala tudi zasedba vseh glavnih likov, predvsem Suneja in njegovega navihanega mlajšega brata Hakana, nespornega ljubljenca občinstva. Navdušenje, s katerim sta se mlada igralca menda lotevala vseh prizorov, je skorajda nalezljivo.
Film Sune in Sune je duhoviti celovečerni prvenec švedskega režiserja in scenarista Jona Holmberga, ki je navdih črpal tako iz svojega družinskega življenja, kot tudi iz literature, saj je Sune na Švedskem priljubljen knjižni junak, ki je zaznamoval številne generacije otrok. In prav ta mešanica literarnega in stvarnega je tisto, kar film dvigne iznad povprečja in ga kljub temu, da se ukvarja s povsem vsakdanjim problemom, spremeni v divjo pustolovščino.
Kinodvor, kjer je Sune in Sune na ogled tudi v teh prazničnih dneh, je za še intenzivnejše filmsko doživetje izdal tudi istoimensko Kinobalonovo knjižico.
Švedski komični mladinski film.
Duhoviti celovečerni prvenec švedskega režiserja in scenarista Jona Holmberga, ki je navdih črpal tako iz svojega družinskega življenja, kot tudi iz literature.
Desetletni Sune preživlja zadnje dni poletnih počitnic v divjih domišljijskih dogodivščinah s svojo prijateljico Sophie in navihanim mlajšim bratom Hakanom in prav komaj že čaka, da se bo spet začel pouk. V četrti razred bo šel! A na prvi šolski dan se zgodi nekaj strahotnega – kljub izrecnemu opozorilu starejše sestre, da nikakor ne sme zamuditi, se Suneju zgodi točno to. V razred prispe nekaj minut po začetku in joj prejoj, na njegovem mestu, tik ob Sophie, že sedi drugi deček, ki mu je poleg vsega še ime Sune! Sune tako postane Sune 2, njegova priljubljenost med sošolci pa postane spričo simpatičnega in nekoliko skrivnostnega soimenjaka resno ogrožena …
Čeprav je Sune in Sune seveda mladinski film, namenjen otrokom, starejšim od osmih let, vsa pozornost vendarle ni namenjena le glavnemu junaku. Medtem ko Sune namreč prvikrat v življenju spoznava temačnejše plati svoje osebnosti, kot sta na primer ljubosumje in nezdrava tekmovalnost, ter se sprašuje, kdo v resnici sploh je, se s podobnimi težavami srečuje tudi njegova precej disfunkcionalna družina. Oče, sivi računovodja brez domišljije, ima pravo krizo srednjih let, zaradi katere skoraj ogrozi svojo službo, precej raztresena mama pa težko sprejema dobro finančno situiranost mame novega Suneja, zaradi česar drugo za drugo počne številne duhovite traparije. Tako Suneju še najbolj stojita ob strani malce starejša sestra in osemletni bratec, a njuni nasveti njegove težave seveda le še poslabšajo.
Poleg odlično zasnovane zgodbe, ki gledalca ob smehu spomni na vse neumnosti, ki jih – otroci in odrasli – tako radi počnemo, kadar se znajdemo v kočljivih situacijah, je levji delež k simpatičnosti filma prispevala tudi zasedba vseh glavnih likov, predvsem Suneja in njegovega navihanega mlajšega brata Hakana, nespornega ljubljenca občinstva. Navdušenje, s katerim sta se mlada igralca menda lotevala vseh prizorov, je skorajda nalezljivo.
Film Sune in Sune je duhoviti celovečerni prvenec švedskega režiserja in scenarista Jona Holmberga, ki je navdih črpal tako iz svojega družinskega življenja, kot tudi iz literature, saj je Sune na Švedskem priljubljen knjižni junak, ki je zaznamoval številne generacije otrok. In prav ta mešanica literarnega in stvarnega je tisto, kar film dvigne iznad povprečja in ga kljub temu, da se ukvarja s povsem vsakdanjim problemom, spremeni v divjo pustolovščino.
Kinodvor, kjer je Sune in Sune na ogled tudi v teh prazničnih dneh, je za še intenzivnejše filmsko doživetje izdal tudi istoimensko Kinobalonovo knjižico.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Neveljaven email naslov