Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Švedski komični mladinski film.
Duhoviti celovečerni prvenec švedskega režiserja in scenarista Jona Holmberga, ki je navdih črpal tako iz svojega družinskega življenja, kot tudi iz literature.
Desetletni Sune preživlja zadnje dni poletnih počitnic v divjih domišljijskih dogodivščinah s svojo prijateljico Sophie in navihanim mlajšim bratom Hakanom in prav komaj že čaka, da se bo spet začel pouk. V četrti razred bo šel! A na prvi šolski dan se zgodi nekaj strahotnega – kljub izrecnemu opozorilu starejše sestre, da nikakor ne sme zamuditi, se Suneju zgodi točno to. V razred prispe nekaj minut po začetku in joj prejoj, na njegovem mestu, tik ob Sophie, že sedi drugi deček, ki mu je poleg vsega še ime Sune! Sune tako postane Sune 2, njegova priljubljenost med sošolci pa postane spričo simpatičnega in nekoliko skrivnostnega soimenjaka resno ogrožena …
Čeprav je Sune in Sune seveda mladinski film, namenjen otrokom, starejšim od osmih let, vsa pozornost vendarle ni namenjena le glavnemu junaku. Medtem ko Sune namreč prvikrat v življenju spoznava temačnejše plati svoje osebnosti, kot sta na primer ljubosumje in nezdrava tekmovalnost, ter se sprašuje, kdo v resnici sploh je, se s podobnimi težavami srečuje tudi njegova precej disfunkcionalna družina. Oče, sivi računovodja brez domišljije, ima pravo krizo srednjih let, zaradi katere skoraj ogrozi svojo službo, precej raztresena mama pa težko sprejema dobro finančno situiranost mame novega Suneja, zaradi česar drugo za drugo počne številne duhovite traparije. Tako Suneju še najbolj stojita ob strani malce starejša sestra in osemletni bratec, a njuni nasveti njegove težave seveda le še poslabšajo.
Poleg odlično zasnovane zgodbe, ki gledalca ob smehu spomni na vse neumnosti, ki jih – otroci in odrasli – tako radi počnemo, kadar se znajdemo v kočljivih situacijah, je levji delež k simpatičnosti filma prispevala tudi zasedba vseh glavnih likov, predvsem Suneja in njegovega navihanega mlajšega brata Hakana, nespornega ljubljenca občinstva. Navdušenje, s katerim sta se mlada igralca menda lotevala vseh prizorov, je skorajda nalezljivo.
Film Sune in Sune je duhoviti celovečerni prvenec švedskega režiserja in scenarista Jona Holmberga, ki je navdih črpal tako iz svojega družinskega življenja, kot tudi iz literature, saj je Sune na Švedskem priljubljen knjižni junak, ki je zaznamoval številne generacije otrok. In prav ta mešanica literarnega in stvarnega je tisto, kar film dvigne iznad povprečja in ga kljub temu, da se ukvarja s povsem vsakdanjim problemom, spremeni v divjo pustolovščino.
Kinodvor, kjer je Sune in Sune na ogled tudi v teh prazničnih dneh, je za še intenzivnejše filmsko doživetje izdal tudi istoimensko Kinobalonovo knjižico.
Švedski komični mladinski film.
Duhoviti celovečerni prvenec švedskega režiserja in scenarista Jona Holmberga, ki je navdih črpal tako iz svojega družinskega življenja, kot tudi iz literature.
Desetletni Sune preživlja zadnje dni poletnih počitnic v divjih domišljijskih dogodivščinah s svojo prijateljico Sophie in navihanim mlajšim bratom Hakanom in prav komaj že čaka, da se bo spet začel pouk. V četrti razred bo šel! A na prvi šolski dan se zgodi nekaj strahotnega – kljub izrecnemu opozorilu starejše sestre, da nikakor ne sme zamuditi, se Suneju zgodi točno to. V razred prispe nekaj minut po začetku in joj prejoj, na njegovem mestu, tik ob Sophie, že sedi drugi deček, ki mu je poleg vsega še ime Sune! Sune tako postane Sune 2, njegova priljubljenost med sošolci pa postane spričo simpatičnega in nekoliko skrivnostnega soimenjaka resno ogrožena …
Čeprav je Sune in Sune seveda mladinski film, namenjen otrokom, starejšim od osmih let, vsa pozornost vendarle ni namenjena le glavnemu junaku. Medtem ko Sune namreč prvikrat v življenju spoznava temačnejše plati svoje osebnosti, kot sta na primer ljubosumje in nezdrava tekmovalnost, ter se sprašuje, kdo v resnici sploh je, se s podobnimi težavami srečuje tudi njegova precej disfunkcionalna družina. Oče, sivi računovodja brez domišljije, ima pravo krizo srednjih let, zaradi katere skoraj ogrozi svojo službo, precej raztresena mama pa težko sprejema dobro finančno situiranost mame novega Suneja, zaradi česar drugo za drugo počne številne duhovite traparije. Tako Suneju še najbolj stojita ob strani malce starejša sestra in osemletni bratec, a njuni nasveti njegove težave seveda le še poslabšajo.
Poleg odlično zasnovane zgodbe, ki gledalca ob smehu spomni na vse neumnosti, ki jih – otroci in odrasli – tako radi počnemo, kadar se znajdemo v kočljivih situacijah, je levji delež k simpatičnosti filma prispevala tudi zasedba vseh glavnih likov, predvsem Suneja in njegovega navihanega mlajšega brata Hakana, nespornega ljubljenca občinstva. Navdušenje, s katerim sta se mlada igralca menda lotevala vseh prizorov, je skorajda nalezljivo.
Film Sune in Sune je duhoviti celovečerni prvenec švedskega režiserja in scenarista Jona Holmberga, ki je navdih črpal tako iz svojega družinskega življenja, kot tudi iz literature, saj je Sune na Švedskem priljubljen knjižni junak, ki je zaznamoval številne generacije otrok. In prav ta mešanica literarnega in stvarnega je tisto, kar film dvigne iznad povprečja in ga kljub temu, da se ukvarja s povsem vsakdanjim problemom, spremeni v divjo pustolovščino.
Kinodvor, kjer je Sune in Sune na ogled tudi v teh prazničnih dneh, je za še intenzivnejše filmsko doživetje izdal tudi istoimensko Kinobalonovo knjižico.
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Sergio je ambiciozen mladenič z juga Italije, ki se skuša brez posebnih pomislekov prebiti v najožje politične kroge kontroverznega medijskega tajkuna in večkratnega premiera Silvia Berlusconija. Da bi napravil vtis na soseda, najame poleg Berlusconijeve letne rezidence vilo na Sardiniji, prireja razkošne in razvratne zabave ter skuša igrati nekakšnega zvodnika. Berlusconi pa se medtem na zasebni fronti spopada z zakonsko krizo, saj je ženi dovolj njegovega primitivizma in nezvestobe … Novi film Paola Sorrentina Oni skuša skozi mozaično obliko združiti tisto Berlusconijevo obdobje, ko se je pripravljal, da bo spet prevzel oblast, o njem kot zloveščem pojavu pa so že izhajale tudi knjige nobelovcev. Skoraj pričakovati bi bilo, da bo iz tega nastala groteska; v očeh svojih kritikov se je Berlusconi oblikoval kot utelesitev sramote na dveh nogah, navsezadnje pa tudi naslov filma vsaj v slovenščini simpatično korespondira s freudovskim konceptom Onega. A kot da bi se Sorrentino zavedal, da je v tem primeru nemogoče tekmovati z realnostjo. Za glavnega igralca si je znova izbral Tonija Servilla, s katerim sta že ustvarila odlično politično biografijo – v filmu Mogočnež iz leta 2008 sta Giulija Andreottija upodobila kot smrtonosno sfingo. Berlusconi se zdi glede na način javnega delovanja skoraj popolno nasprotje, kot warholovsko platno, za katerim ni ničesar, nanj pa lahko projecira vsak svoje, od prezira do zavisti. Kljub poskusu »učlovečenja« pa ostane tudi Berlusconi neznanka. Pred kratkim smo lahko videli briljantno ameriško politično satiro o Dicku Cheneyju Mož iz ozadja, ki je precej uspešnejša od Sorrentinovega dela predvsem zato, ker zadnji vzbuja vprašanje, ali je dandanes sploh mogoče posneti celovečerni film, ki bi resnično razgalil izprijenost in podkupljivost vsakršne oblasti. Morda je bilo zadnje res radikalno delo na to temo Pasolinijev Salo ali 120 dni Sodome (1975); film Oni je v primerjavi s tem skoraj otroški vrtec. V delu sta poleg nekaj iskrivih dialoških izmenjav in posrečenih režijskih rešitev impresivna tudi začetek in konec – kot pri Neskončni lepoti. Sorrentino pač še vedno izdatno krade Felliniju, pri čemer ne gre za cinefilsko posvetilo, ampak prilastitev. Je predvsem spreten kopist, ki ima nedvomno vizualni dar, vendar njegova dela ves čas puščajo dvom, ali res razume svoje podobe ali pa nam predvsem posreduje svoje navdušenje nad njimi. Nekako prazno je skratka vse skupaj, kot razvlečena, dolgočasna zabava – kar je bil nemara celo avtorjev namen. In tudi film, dejansko sestavljen iz dveh prvotno ločenih delov, kot celota deluje neuravnoteženo; še Servillo niha med srhljivo podvojitvijo plastificiranega Berlusconija in sebe kot velikega igralca. A seštevek v oceni navedenih referenc vseeno kaže, da Oni niso le še ena biografija, ampak spada delo v razred tistih letnih kinematografskih »dogodkov«, ki jih ne kaže preskočiti. Navsezadnje se velja spomniti, da je bil Berlusconi svojevrsten avantgardist: svet informacij, zabave, posla, politike in podkupnin je pregnetel v neločljivo gmoto, ki se je v preteklem desetletju uspešno zakotalila po dobršnem delu sveta.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Mala drama SNG Drama Ljubljana 29. 3. 2019 Duncan Macmillan: PLJUČA prva slovenska uprizoritev Režiser: Žiga Divjak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Eva Kraševec Scenograf: Igor Vasiljev Kostumografinja: Tina Pavlović Lektorica: Tatjana Stanič Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovalci luči: Žiga Divjak, Vlado Glavan, Igor Vasiljev IGRATA: Nina Ivanišin Vito Weis Foto: Peter Uhan V igri Pljuča še ne štiridesetletnega britanskega dramatika Duncana Macmillana sta pod režijskim vodstvom Žige Divjaka vlogi Ž in M odigrala Nina Ivanišin in Vito Weis. Besedilo je prevedla Tina Mahkota, dramaturgija: Eva Kraševec. Tadeja Krečič, ki si je ogledala sinočnjo predstavo, je zapisala, da gre za eno najboljših predstav na tem odru sploh:
»Pretiravanje, parodija, provokacija in subverzivna igra z mejami med realnostjo in fejkom so v tekmi za politično pozornost postali izjemno uigrana sredstva populizma,« je ena od izjav, ki so jih ob premieri predstave Nasprotje stvari zapisali v Slovenskem mladinskem gledališču. Predstava – režiral jo je in besedilo napisal Boris Nikitin (sorežija Jan Krmelj) – je tako nekakšen poskus odgovora na vprašanje, kako lahko zatečeno stanje obravnavamo na odru. Premierno uprizoritev dela si je včeraj v Slovenskem mladinskem gledališču ogledala Saška Rakef. Slovensko mladinsko gledališče / Premiera: 29. 3. 2019 Režija: Boris Nikitin Dramaturgija: Goran Injac Asistenca režije/sorežija: Jan Krmelj Kostumografija in oblikovanje mask: Vanja Djuran, Lea Bratušek Izbor glasbe: Boris Nikitin, Jan Krmelj Glasbeni aranžmaji: Uroš Buh Lektorica: Mateja Dermelj Prevod (nemščina–slovenščina): Tanja Petrič Prevod (nemščina–angleščina, angleščina–slovenščina): Urška Daly Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Svetovalec za posebne učinke: Klemen Stare Vodja predstave: Gašper Tesner Igrajo: Primož Bezjak, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Stane Tomazin Avtor fotografije: Matej Povše
Rainer Werner Fassbinder Ali: Strah ti pojé dušo Premieri 15. in 16. marec 2019 Naslov izvirnika:Angst essen Seele auf Odrska priredba filma Vsi drugi se imenujejo Ali (Angst essen Seele auf) Krstna uprizoritev Fassbinderplac: Železniški muzej Slovenskih železnic, Parmova 35, Ljubljana Bežigrad Režija Sebastijan Horvat Prevajalka iz nemščine Urška Brodar Prevajalec iz srbščine Jernej Potočan Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Belinda Radulović Skladatelj Drago Ivanuša Oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek Lektor Arko Igrajo Nataša Barbara Gračner, Iztok Drabik Jug, Barbara Žefran, Boris Mihalj/Mitja Lovše, Borut Doljšak, Damjana Černe, Eva Jesenovec, Nik Škrlec/Gregor Podričnik, Saša Mihelčič/Tina Vrbnjak, Tamara Avguštin, Vojko Zidar V ljubljanski Drami so pripravili premiero predstave Ali: Strah ti pojé dušo. Gre za odrsko priredbo filma nemškega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja Vsi drugi se imenujejo Ali iz zlatega obdobja ekonomske rasti Nemčije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, h kateri so veliko prispevali prav »gastarbajterji«. Po mnenju Dušana Roglja gre brez dvoma za enega izmed vrhuncev te sezone ljubljanske Drame. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=2214
»Ste prepoznali predsednika Ustavnega sodišča, predsednika Upravnega sodišča, ženo predsednika Upravnega sodišča, ženo predsednika Ustavnega sodišča? Politiki, zdravniki, odvetniki, duhovščina, notranji minister … Kako so se gnetli k hrani. … Kako ljudje jejo. Zdaj veste, kako ljudje jejo. Kakšni so.« V Prešernovem gledališču Kranj je bila včeraj v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj v režiji Snežane Trišić krstno uprizorjena drama avstrijskega dramatika Thomasa Bernharda Zabava za Borisa. Kot so zapisali v Prešernovem gledališču Kranj, se igra »loteva kritike sodobnega kvazi humanizma v obliki dvoličnega dobrodelništva, izrabe moči in materialističnega povzpetništva.« Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Prevajalec: Jani Virk Režiserka: Snežana Trišić Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Marina Sremac Skladateljica: Irena Popović Koreograf: Branko Potočan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec luči: Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka scenografa: Sara Slivnik Igrajo: Dobra, brez nog: Darja Reichman Johanna: Vesna Slapar Najstarejši pohabljenec: Borut Veselko Mladi pohabljenec: Blaž Setnikar Najmlajši pohabljenec: Miha Rodman Boris, brez nog: Simon Šerbinek k. g. Stari pohabljenec: Brane Grubar k. g. Služabnik : Ciril Roblek k. g. Čelistka: Judita Polak k. g. Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj Premiera: 23. 3. 2019 Foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Alenka Resman Langus.
Posvetitev pomladi, na glasbo Igorja Stravinskega, je tema, ki se je režiser in koreograf Matjaž Farič loteva že četrtič v svoji umetniški karieri. Tokrat v obliki lutkovnega baleta, ki so ga uprizorili v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. Avtor glasbe: Igor Stravinski Režiser: Matjaž Farič Avtorica likovne podobe: Barbara Stupica Dramaturginji: Staša Prah in Nika Švab Igralci: Voranc Boh, Jan Bučar, Lovro Finžgar, Klemen Janežič k. g., Iztok Lužar, Matevž Mu¨ller, Dušan Teropšič k. g. Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak foto: Jaka Varmuž
Andrej Rozman Roza: Baal Režija: Vito Taufer Po motivih Baala Bertolta Brechta Slovensko mladinsko gledališče / Premiera: 20. 3. 2019 Dramaturgija: Dubravko Mihanović Scenografija: Zora Stančič Animacija po predlogah Zore Stančič: Andrej Kamnik Kostumografija: Barbara Stupica Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Glasba: Aleksander Pešut - Schatzi Glasbeni aranžmaji: Vasko Atanasovski Trio Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Vodja predstave: Liam Hlede Igrajo Ivan Godnič, Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga, Matija Vastl »Idealist, ki se trudi, da bi ljubezen na tem svetu premagala pohlep in egoizem, je divjo sebično zver skril pred zunanjim svetom in jo zdaj le za kratek čas spustil ven za potrebe teatra in zato, da nas spomni, kako komplicirana je svoboda,« o igri Baal zapiše njen avtor Andrej Rozman Roza. Igra je nastala po motivih Baala Bertolta Brechta, v režiji Vita Tauferja pa je bila včeraj krstno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ogledala si jo je Saška Rakef. Foto: Marko Modic
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Neveljaven email naslov