Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Švedski komični mladinski film.
Duhoviti celovečerni prvenec švedskega režiserja in scenarista Jona Holmberga, ki je navdih črpal tako iz svojega družinskega življenja, kot tudi iz literature.
Desetletni Sune preživlja zadnje dni poletnih počitnic v divjih domišljijskih dogodivščinah s svojo prijateljico Sophie in navihanim mlajšim bratom Hakanom in prav komaj že čaka, da se bo spet začel pouk. V četrti razred bo šel! A na prvi šolski dan se zgodi nekaj strahotnega – kljub izrecnemu opozorilu starejše sestre, da nikakor ne sme zamuditi, se Suneju zgodi točno to. V razred prispe nekaj minut po začetku in joj prejoj, na njegovem mestu, tik ob Sophie, že sedi drugi deček, ki mu je poleg vsega še ime Sune! Sune tako postane Sune 2, njegova priljubljenost med sošolci pa postane spričo simpatičnega in nekoliko skrivnostnega soimenjaka resno ogrožena …
Čeprav je Sune in Sune seveda mladinski film, namenjen otrokom, starejšim od osmih let, vsa pozornost vendarle ni namenjena le glavnemu junaku. Medtem ko Sune namreč prvikrat v življenju spoznava temačnejše plati svoje osebnosti, kot sta na primer ljubosumje in nezdrava tekmovalnost, ter se sprašuje, kdo v resnici sploh je, se s podobnimi težavami srečuje tudi njegova precej disfunkcionalna družina. Oče, sivi računovodja brez domišljije, ima pravo krizo srednjih let, zaradi katere skoraj ogrozi svojo službo, precej raztresena mama pa težko sprejema dobro finančno situiranost mame novega Suneja, zaradi česar drugo za drugo počne številne duhovite traparije. Tako Suneju še najbolj stojita ob strani malce starejša sestra in osemletni bratec, a njuni nasveti njegove težave seveda le še poslabšajo.
Poleg odlično zasnovane zgodbe, ki gledalca ob smehu spomni na vse neumnosti, ki jih – otroci in odrasli – tako radi počnemo, kadar se znajdemo v kočljivih situacijah, je levji delež k simpatičnosti filma prispevala tudi zasedba vseh glavnih likov, predvsem Suneja in njegovega navihanega mlajšega brata Hakana, nespornega ljubljenca občinstva. Navdušenje, s katerim sta se mlada igralca menda lotevala vseh prizorov, je skorajda nalezljivo.
Film Sune in Sune je duhoviti celovečerni prvenec švedskega režiserja in scenarista Jona Holmberga, ki je navdih črpal tako iz svojega družinskega življenja, kot tudi iz literature, saj je Sune na Švedskem priljubljen knjižni junak, ki je zaznamoval številne generacije otrok. In prav ta mešanica literarnega in stvarnega je tisto, kar film dvigne iznad povprečja in ga kljub temu, da se ukvarja s povsem vsakdanjim problemom, spremeni v divjo pustolovščino.
Kinodvor, kjer je Sune in Sune na ogled tudi v teh prazničnih dneh, je za še intenzivnejše filmsko doživetje izdal tudi istoimensko Kinobalonovo knjižico.
Švedski komični mladinski film.
Duhoviti celovečerni prvenec švedskega režiserja in scenarista Jona Holmberga, ki je navdih črpal tako iz svojega družinskega življenja, kot tudi iz literature.
Desetletni Sune preživlja zadnje dni poletnih počitnic v divjih domišljijskih dogodivščinah s svojo prijateljico Sophie in navihanim mlajšim bratom Hakanom in prav komaj že čaka, da se bo spet začel pouk. V četrti razred bo šel! A na prvi šolski dan se zgodi nekaj strahotnega – kljub izrecnemu opozorilu starejše sestre, da nikakor ne sme zamuditi, se Suneju zgodi točno to. V razred prispe nekaj minut po začetku in joj prejoj, na njegovem mestu, tik ob Sophie, že sedi drugi deček, ki mu je poleg vsega še ime Sune! Sune tako postane Sune 2, njegova priljubljenost med sošolci pa postane spričo simpatičnega in nekoliko skrivnostnega soimenjaka resno ogrožena …
Čeprav je Sune in Sune seveda mladinski film, namenjen otrokom, starejšim od osmih let, vsa pozornost vendarle ni namenjena le glavnemu junaku. Medtem ko Sune namreč prvikrat v življenju spoznava temačnejše plati svoje osebnosti, kot sta na primer ljubosumje in nezdrava tekmovalnost, ter se sprašuje, kdo v resnici sploh je, se s podobnimi težavami srečuje tudi njegova precej disfunkcionalna družina. Oče, sivi računovodja brez domišljije, ima pravo krizo srednjih let, zaradi katere skoraj ogrozi svojo službo, precej raztresena mama pa težko sprejema dobro finančno situiranost mame novega Suneja, zaradi česar drugo za drugo počne številne duhovite traparije. Tako Suneju še najbolj stojita ob strani malce starejša sestra in osemletni bratec, a njuni nasveti njegove težave seveda le še poslabšajo.
Poleg odlično zasnovane zgodbe, ki gledalca ob smehu spomni na vse neumnosti, ki jih – otroci in odrasli – tako radi počnemo, kadar se znajdemo v kočljivih situacijah, je levji delež k simpatičnosti filma prispevala tudi zasedba vseh glavnih likov, predvsem Suneja in njegovega navihanega mlajšega brata Hakana, nespornega ljubljenca občinstva. Navdušenje, s katerim sta se mlada igralca menda lotevala vseh prizorov, je skorajda nalezljivo.
Film Sune in Sune je duhoviti celovečerni prvenec švedskega režiserja in scenarista Jona Holmberga, ki je navdih črpal tako iz svojega družinskega življenja, kot tudi iz literature, saj je Sune na Švedskem priljubljen knjižni junak, ki je zaznamoval številne generacije otrok. In prav ta mešanica literarnega in stvarnega je tisto, kar film dvigne iznad povprečja in ga kljub temu, da se ukvarja s povsem vsakdanjim problemom, spremeni v divjo pustolovščino.
Kinodvor, kjer je Sune in Sune na ogled tudi v teh prazničnih dneh, je za še intenzivnejše filmsko doživetje izdal tudi istoimensko Kinobalonovo knjižico.
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov