Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gre za spodobno melodramo, sumim pa, da je bila bolj kot umetnost v Cannesu nagrajena feministična ost: v filmu so namreč vsi moški zatiralci žensk, otroci pa kazen in nadloga.
Najstniški sestri Guida in Evridika odraščata na obrobju Ria de Janeira v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Njuna značaja se precej razlikujeta, Guida je bolj veseljaška, impulzivna in nima posebnih življenjskih načrtov, Evridika pa je bolj zadržana, introvertirana in sanja o karieri pianistke. Kljub temu sta nenehno skupaj in ju povezuje velika sestrska naklonjenost. Ko Guida pobegne s tujim mornarjem in nepričakovano zanosi, se ji konservativni starši odpovejo in pretrgajo vse stike z njo, onemogočiti pa jih skušajo tudi Evridiki, ki je pristala v zakonu s podobno nazadnjaškim možem. Čeprav živita ločeno, ne vedoč, kaj se dogaja drugi, sestrske vezi v resnici nič zares ne prekine.
Brazilski film Nevidno življenje Evridike je posnet po istoimenskem romanu in ga je režiral izkušeni vizualni umetnik in cineast Karim Aïnouz. Predvsem navdušuje izvrstna poustvaritev okolja in ozračja petdesetih let ter žitja in bitja povprečne družine iz tega obdobja. Filmski organizem, ki temelji na zakonitostih melodrame in tragičnem ponesrečenem srečanju oziroma zmoti, preseva blag magični realizem, ki ima kajpak temeljno domovinsko pravico prav v Južni Ameriki. Moč filma je tudi v tem, da avtor ne razlaga vsega, z marsikatero režijsko elipso spretno preskoči leta, s prefinjeno izbiro barvnih tonov, zvočne opreme, glasbe in dogajalnih prostorov pa se izogne pojasnilom o čutenju in razmišljanju sester Guide in Evridike v danih življenjskih obdobjih. V pretresljivem paradoksu vsaka upa in pričakuje, da je drugi uspelo pobegniti iz predpisanih okvirov na drugem koncu sveta.
Kljub vsem nedvomnim avdiovizualnim veščinam Karima Aïnouza se je težko znebiti literarnega vtisa; pripovedni postopki in preobrati ne morejo skriti tipično romanesknega izvora in bolj kot za izjemno filmsko doživetje gre za solidno knjižno priredbo ali celo nekakšno bralsko izkušnjo. Z zapletom glede zgrešenih oziroma zatajenih pisem se ne naslanja le na južnoameriško literarno tradicijo, ampak tudi na klasično melodramo Douglasa Sirka ali Josepha Mankiewicza. Za melodramo pa je značilno, da je prav ta na videz nedolžni žanr s solzavimi nastavki tisti privilegirani prostor raziskovanja in neusmiljenega seciranja patriarhalne in družbenega pritiska na splošno.
Celovečerni film Nevidno življenje Evridike je bil na lanskem festivalu v Cannesu nagrajen kot najboljši v sklopu Posebni pogled. Ker je tako izjemen? Gre za spodobno melodramo, sumim pa, da je bila bolj kot umetnost nagrajena feministična ost: v filmu so namreč vsi moški zatiralci žensk, otroci pa kazen in nadloga …
Gre za spodobno melodramo, sumim pa, da je bila bolj kot umetnost v Cannesu nagrajena feministična ost: v filmu so namreč vsi moški zatiralci žensk, otroci pa kazen in nadloga.
Najstniški sestri Guida in Evridika odraščata na obrobju Ria de Janeira v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Njuna značaja se precej razlikujeta, Guida je bolj veseljaška, impulzivna in nima posebnih življenjskih načrtov, Evridika pa je bolj zadržana, introvertirana in sanja o karieri pianistke. Kljub temu sta nenehno skupaj in ju povezuje velika sestrska naklonjenost. Ko Guida pobegne s tujim mornarjem in nepričakovano zanosi, se ji konservativni starši odpovejo in pretrgajo vse stike z njo, onemogočiti pa jih skušajo tudi Evridiki, ki je pristala v zakonu s podobno nazadnjaškim možem. Čeprav živita ločeno, ne vedoč, kaj se dogaja drugi, sestrske vezi v resnici nič zares ne prekine.
Brazilski film Nevidno življenje Evridike je posnet po istoimenskem romanu in ga je režiral izkušeni vizualni umetnik in cineast Karim Aïnouz. Predvsem navdušuje izvrstna poustvaritev okolja in ozračja petdesetih let ter žitja in bitja povprečne družine iz tega obdobja. Filmski organizem, ki temelji na zakonitostih melodrame in tragičnem ponesrečenem srečanju oziroma zmoti, preseva blag magični realizem, ki ima kajpak temeljno domovinsko pravico prav v Južni Ameriki. Moč filma je tudi v tem, da avtor ne razlaga vsega, z marsikatero režijsko elipso spretno preskoči leta, s prefinjeno izbiro barvnih tonov, zvočne opreme, glasbe in dogajalnih prostorov pa se izogne pojasnilom o čutenju in razmišljanju sester Guide in Evridike v danih življenjskih obdobjih. V pretresljivem paradoksu vsaka upa in pričakuje, da je drugi uspelo pobegniti iz predpisanih okvirov na drugem koncu sveta.
Kljub vsem nedvomnim avdiovizualnim veščinam Karima Aïnouza se je težko znebiti literarnega vtisa; pripovedni postopki in preobrati ne morejo skriti tipično romanesknega izvora in bolj kot za izjemno filmsko doživetje gre za solidno knjižno priredbo ali celo nekakšno bralsko izkušnjo. Z zapletom glede zgrešenih oziroma zatajenih pisem se ne naslanja le na južnoameriško literarno tradicijo, ampak tudi na klasično melodramo Douglasa Sirka ali Josepha Mankiewicza. Za melodramo pa je značilno, da je prav ta na videz nedolžni žanr s solzavimi nastavki tisti privilegirani prostor raziskovanja in neusmiljenega seciranja patriarhalne in družbenega pritiska na splošno.
Celovečerni film Nevidno življenje Evridike je bil na lanskem festivalu v Cannesu nagrajen kot najboljši v sklopu Posebni pogled. Ker je tako izjemen? Gre za spodobno melodramo, sumim pa, da je bila bolj kot umetnost nagrajena feministična ost: v filmu so namreč vsi moški zatiralci žensk, otroci pa kazen in nadloga …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov