Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gre za spodobno melodramo, sumim pa, da je bila bolj kot umetnost v Cannesu nagrajena feministična ost: v filmu so namreč vsi moški zatiralci žensk, otroci pa kazen in nadloga.
Najstniški sestri Guida in Evridika odraščata na obrobju Ria de Janeira v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Njuna značaja se precej razlikujeta, Guida je bolj veseljaška, impulzivna in nima posebnih življenjskih načrtov, Evridika pa je bolj zadržana, introvertirana in sanja o karieri pianistke. Kljub temu sta nenehno skupaj in ju povezuje velika sestrska naklonjenost. Ko Guida pobegne s tujim mornarjem in nepričakovano zanosi, se ji konservativni starši odpovejo in pretrgajo vse stike z njo, onemogočiti pa jih skušajo tudi Evridiki, ki je pristala v zakonu s podobno nazadnjaškim možem. Čeprav živita ločeno, ne vedoč, kaj se dogaja drugi, sestrske vezi v resnici nič zares ne prekine.
Brazilski film Nevidno življenje Evridike je posnet po istoimenskem romanu in ga je režiral izkušeni vizualni umetnik in cineast Karim Aïnouz. Predvsem navdušuje izvrstna poustvaritev okolja in ozračja petdesetih let ter žitja in bitja povprečne družine iz tega obdobja. Filmski organizem, ki temelji na zakonitostih melodrame in tragičnem ponesrečenem srečanju oziroma zmoti, preseva blag magični realizem, ki ima kajpak temeljno domovinsko pravico prav v Južni Ameriki. Moč filma je tudi v tem, da avtor ne razlaga vsega, z marsikatero režijsko elipso spretno preskoči leta, s prefinjeno izbiro barvnih tonov, zvočne opreme, glasbe in dogajalnih prostorov pa se izogne pojasnilom o čutenju in razmišljanju sester Guide in Evridike v danih življenjskih obdobjih. V pretresljivem paradoksu vsaka upa in pričakuje, da je drugi uspelo pobegniti iz predpisanih okvirov na drugem koncu sveta.
Kljub vsem nedvomnim avdiovizualnim veščinam Karima Aïnouza se je težko znebiti literarnega vtisa; pripovedni postopki in preobrati ne morejo skriti tipično romanesknega izvora in bolj kot za izjemno filmsko doživetje gre za solidno knjižno priredbo ali celo nekakšno bralsko izkušnjo. Z zapletom glede zgrešenih oziroma zatajenih pisem se ne naslanja le na južnoameriško literarno tradicijo, ampak tudi na klasično melodramo Douglasa Sirka ali Josepha Mankiewicza. Za melodramo pa je značilno, da je prav ta na videz nedolžni žanr s solzavimi nastavki tisti privilegirani prostor raziskovanja in neusmiljenega seciranja patriarhalne in družbenega pritiska na splošno.
Celovečerni film Nevidno življenje Evridike je bil na lanskem festivalu v Cannesu nagrajen kot najboljši v sklopu Posebni pogled. Ker je tako izjemen? Gre za spodobno melodramo, sumim pa, da je bila bolj kot umetnost nagrajena feministična ost: v filmu so namreč vsi moški zatiralci žensk, otroci pa kazen in nadloga …
Gre za spodobno melodramo, sumim pa, da je bila bolj kot umetnost v Cannesu nagrajena feministična ost: v filmu so namreč vsi moški zatiralci žensk, otroci pa kazen in nadloga.
Najstniški sestri Guida in Evridika odraščata na obrobju Ria de Janeira v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Njuna značaja se precej razlikujeta, Guida je bolj veseljaška, impulzivna in nima posebnih življenjskih načrtov, Evridika pa je bolj zadržana, introvertirana in sanja o karieri pianistke. Kljub temu sta nenehno skupaj in ju povezuje velika sestrska naklonjenost. Ko Guida pobegne s tujim mornarjem in nepričakovano zanosi, se ji konservativni starši odpovejo in pretrgajo vse stike z njo, onemogočiti pa jih skušajo tudi Evridiki, ki je pristala v zakonu s podobno nazadnjaškim možem. Čeprav živita ločeno, ne vedoč, kaj se dogaja drugi, sestrske vezi v resnici nič zares ne prekine.
Brazilski film Nevidno življenje Evridike je posnet po istoimenskem romanu in ga je režiral izkušeni vizualni umetnik in cineast Karim Aïnouz. Predvsem navdušuje izvrstna poustvaritev okolja in ozračja petdesetih let ter žitja in bitja povprečne družine iz tega obdobja. Filmski organizem, ki temelji na zakonitostih melodrame in tragičnem ponesrečenem srečanju oziroma zmoti, preseva blag magični realizem, ki ima kajpak temeljno domovinsko pravico prav v Južni Ameriki. Moč filma je tudi v tem, da avtor ne razlaga vsega, z marsikatero režijsko elipso spretno preskoči leta, s prefinjeno izbiro barvnih tonov, zvočne opreme, glasbe in dogajalnih prostorov pa se izogne pojasnilom o čutenju in razmišljanju sester Guide in Evridike v danih življenjskih obdobjih. V pretresljivem paradoksu vsaka upa in pričakuje, da je drugi uspelo pobegniti iz predpisanih okvirov na drugem koncu sveta.
Kljub vsem nedvomnim avdiovizualnim veščinam Karima Aïnouza se je težko znebiti literarnega vtisa; pripovedni postopki in preobrati ne morejo skriti tipično romanesknega izvora in bolj kot za izjemno filmsko doživetje gre za solidno knjižno priredbo ali celo nekakšno bralsko izkušnjo. Z zapletom glede zgrešenih oziroma zatajenih pisem se ne naslanja le na južnoameriško literarno tradicijo, ampak tudi na klasično melodramo Douglasa Sirka ali Josepha Mankiewicza. Za melodramo pa je značilno, da je prav ta na videz nedolžni žanr s solzavimi nastavki tisti privilegirani prostor raziskovanja in neusmiljenega seciranja patriarhalne in družbenega pritiska na splošno.
Celovečerni film Nevidno življenje Evridike je bil na lanskem festivalu v Cannesu nagrajen kot najboljši v sklopu Posebni pogled. Ker je tako izjemen? Gre za spodobno melodramo, sumim pa, da je bila bolj kot umetnost nagrajena feministična ost: v filmu so namreč vsi moški zatiralci žensk, otroci pa kazen in nadloga …
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov