Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mitja Čander: Slepec

06.01.2020

Avtorica ocene: Miša Gams Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.

Maribor : Litera, 2019

Romaneskni prvenec Mitje Čandra Slepec je, presenetljivo, izšel v nakladi tisoč izvodov, kar pomeni, da cilja na širok nabor bralcev. Roman v katerem nas Čander vodi v svet osebe, ki ni popolnoma slepa, a ima vid močno omejen, je zanimiv prikaz težav, s katerimi se sooča tako v zasebnem, družinskem življenju kot na poslovnem področju. Protagonist se namreč znajde v položaju, ko mora kot novopečeni očka pomagati ženi pri vzgoji hčerke, ob tem pa se iz književnega urednika prelevi v državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade in med drugim zasnuje vizionarski projekt “Slovenija 2100”. Projekt, ki od samega začetka vsebuje pridih ironije, saj je uresničitev preložena v daljno prihodnost, ko njegovi snovalci ne bodo več med živimi, je od vsega začetka obsojen na propad. Mediji mu namreč med drugim očitajo izogibanje javnim naročilom in plačevanju davkov ter neekonomično oz. netransparentno porabo finančnih sredstev. Protagonist z nekakšnim prezirom ugotavlja, da so ljudje preveč občutljivi, ko je v igri davkoplačevalski denar:

Tudi če jih drugo ne zanima, jim ni vseeno, kaj se jé in pije na njihov račun.” / … / “So jetrca za davkoplačevalce bolj sprejemljiva kot ribe? Kot bele ribe gotovo. Hišno vino je primernejše kot buteljčno in štrudelj vsekakor primernejši kot zaherica.”

Skupaj z za lase privlečenim projektom, ki omogoča začasno projektno delo le kopici njegovih prijateljev, ki jih skopo imenuje filozof, sociologinja, informatik in kustos, se njegovo življenje začne sesuvati kot hišica iz kart tudi na drugih področjih. Žena se s hčerko preseli k materi, saj ji je invalidni soprog v breme, poleg tega pa ta vse bolj podlega šarmu sošolke in alkoholu. Ko samega sebe že prepriča, da lahko zaživi povsem samostojno življenje, ne da bi kogarkoli potreboval za pomoč, se pomotoma zaklene v delovno sobo, iz katere ga šele naslednji dan reši žena. Ko pa se mu zaradi nemarnosti zamaši straniščna školjka, se v trenutku spremeni v razvajenega otroka, ki kliče na pomoč starše. Čander je pri skiciranju svojega protagonista neusmiljen. Prikazuje ga kot koristoljubno in dvolično bitje, ki se predstavlja za invalida, ko mu to zaradi okoliščin in socialnih bonitet ustreza, v preostalem času pa se pretvarja, da se ne razlikuje od drugih. Ob najbolj ključnih trenutkih, ko bi moral stati za svojimi odločitvami in dejanji, se skriva pred javnostjo, po drugi strani pa se ji predstavlja s stereotipnimi govori in monologi na temo nedoločljive prihodnosti. Zdi se, da mu je najbolj zvest prijatelj človek, ki je nonšalantno poimenovan Pesnik in ki mu vedno ob pravem trenutku nastavi ogledalo.

Med branjem romana nam najbolj padejo v oči dialogi, ki jih Čander izpostavlja v ločenih odstavkih, označenih zgolj z alinejami. Prav ti dialogi razbijajo besedilo na dinamične dele in vnašajo duhovitost. Tak je npr. pogovor med protagonistom in zdravnico, ki mu gre na roke pri urejanju rente za invalidnost:

“Zatopila se je v dokument, jaz pa sem obsedel na drugi strani mize in zrl v rumeno mapo svoje kartoteke

– Odlično, je naenkrat vzkliknila, slepi ste!

– Kako mislite, da sem slep?

– Ja, slepi ste! Imate zgolj pet odstotkov vida, to pa v medicini že velja za popolno slepoto. Zgolj ostanki vida. Ste stoodstotni invalid! Pripada vam najvišja renta.”

Realističen stil pripovedi od časa do časa prekinjajo nadrealistični in groteskni segmenti, npr. ob opisovanju sodobnih umetniških akcij, na katere protagonist in župan naletita med sprehodom po mestu:

“In res smo po starih ulicah mestnega središča videvali mnoga čudesa. Čistilca čevljev, ki v resnici ni bil čistilec čevljev, ampak umetnik, ki je tako protestiral zoper mizeren socialni status mnogih neodvisnih umetnikov. Intelektualne kurbe, ki so za plačilo vabile na pogovor v odslužene gondolske kabine. Veliko omaro s predali, ki niso bili predali, ampak postelje za priložnostno prenočevanje. Pisoarje za pse.”

Mitja Čander s tovrstnimi opisi kaže na prepad, ki je že zdavnaj zazeval med umetniki oz. ljudmi, ki se nahajajo zunaj institucij ter tistimi, ki delajo na najvišjih položajih v javni upravi. Čeprav je protagonist nenehno z eno nogo v svetu umetnikov, z drugo pa v svetu spolitiziranih birokratov, je še zmožen zavzeti samoironično distanco in prepoznati potrebo po združevanju, ki jo imajo eni in drugi. Lahko rečemo, da je Slepec roman o videnju, o tem, kako videnje še ne pomeni védenje in kako smo ljudje pravzaprav slepi, da ne prepoznavamo potreb soljudi, ki soustvarjajo družbo. Slepi pa smo tudi v tem, da smo nenehno vpeti v obžalovanje preteklosti in v utopične predstave prihodnosti, namesto da bi živeli tukaj in zdaj.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Mitja Čander: Slepec

06.01.2020

Avtorica ocene: Miša Gams Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.

Maribor : Litera, 2019

Romaneskni prvenec Mitje Čandra Slepec je, presenetljivo, izšel v nakladi tisoč izvodov, kar pomeni, da cilja na širok nabor bralcev. Roman v katerem nas Čander vodi v svet osebe, ki ni popolnoma slepa, a ima vid močno omejen, je zanimiv prikaz težav, s katerimi se sooča tako v zasebnem, družinskem življenju kot na poslovnem področju. Protagonist se namreč znajde v položaju, ko mora kot novopečeni očka pomagati ženi pri vzgoji hčerke, ob tem pa se iz književnega urednika prelevi v državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade in med drugim zasnuje vizionarski projekt “Slovenija 2100”. Projekt, ki od samega začetka vsebuje pridih ironije, saj je uresničitev preložena v daljno prihodnost, ko njegovi snovalci ne bodo več med živimi, je od vsega začetka obsojen na propad. Mediji mu namreč med drugim očitajo izogibanje javnim naročilom in plačevanju davkov ter neekonomično oz. netransparentno porabo finančnih sredstev. Protagonist z nekakšnim prezirom ugotavlja, da so ljudje preveč občutljivi, ko je v igri davkoplačevalski denar:

Tudi če jih drugo ne zanima, jim ni vseeno, kaj se jé in pije na njihov račun.” / … / “So jetrca za davkoplačevalce bolj sprejemljiva kot ribe? Kot bele ribe gotovo. Hišno vino je primernejše kot buteljčno in štrudelj vsekakor primernejši kot zaherica.”

Skupaj z za lase privlečenim projektom, ki omogoča začasno projektno delo le kopici njegovih prijateljev, ki jih skopo imenuje filozof, sociologinja, informatik in kustos, se njegovo življenje začne sesuvati kot hišica iz kart tudi na drugih področjih. Žena se s hčerko preseli k materi, saj ji je invalidni soprog v breme, poleg tega pa ta vse bolj podlega šarmu sošolke in alkoholu. Ko samega sebe že prepriča, da lahko zaživi povsem samostojno življenje, ne da bi kogarkoli potreboval za pomoč, se pomotoma zaklene v delovno sobo, iz katere ga šele naslednji dan reši žena. Ko pa se mu zaradi nemarnosti zamaši straniščna školjka, se v trenutku spremeni v razvajenega otroka, ki kliče na pomoč starše. Čander je pri skiciranju svojega protagonista neusmiljen. Prikazuje ga kot koristoljubno in dvolično bitje, ki se predstavlja za invalida, ko mu to zaradi okoliščin in socialnih bonitet ustreza, v preostalem času pa se pretvarja, da se ne razlikuje od drugih. Ob najbolj ključnih trenutkih, ko bi moral stati za svojimi odločitvami in dejanji, se skriva pred javnostjo, po drugi strani pa se ji predstavlja s stereotipnimi govori in monologi na temo nedoločljive prihodnosti. Zdi se, da mu je najbolj zvest prijatelj človek, ki je nonšalantno poimenovan Pesnik in ki mu vedno ob pravem trenutku nastavi ogledalo.

Med branjem romana nam najbolj padejo v oči dialogi, ki jih Čander izpostavlja v ločenih odstavkih, označenih zgolj z alinejami. Prav ti dialogi razbijajo besedilo na dinamične dele in vnašajo duhovitost. Tak je npr. pogovor med protagonistom in zdravnico, ki mu gre na roke pri urejanju rente za invalidnost:

“Zatopila se je v dokument, jaz pa sem obsedel na drugi strani mize in zrl v rumeno mapo svoje kartoteke

– Odlično, je naenkrat vzkliknila, slepi ste!

– Kako mislite, da sem slep?

– Ja, slepi ste! Imate zgolj pet odstotkov vida, to pa v medicini že velja za popolno slepoto. Zgolj ostanki vida. Ste stoodstotni invalid! Pripada vam najvišja renta.”

Realističen stil pripovedi od časa do časa prekinjajo nadrealistični in groteskni segmenti, npr. ob opisovanju sodobnih umetniških akcij, na katere protagonist in župan naletita med sprehodom po mestu:

“In res smo po starih ulicah mestnega središča videvali mnoga čudesa. Čistilca čevljev, ki v resnici ni bil čistilec čevljev, ampak umetnik, ki je tako protestiral zoper mizeren socialni status mnogih neodvisnih umetnikov. Intelektualne kurbe, ki so za plačilo vabile na pogovor v odslužene gondolske kabine. Veliko omaro s predali, ki niso bili predali, ampak postelje za priložnostno prenočevanje. Pisoarje za pse.”

Mitja Čander s tovrstnimi opisi kaže na prepad, ki je že zdavnaj zazeval med umetniki oz. ljudmi, ki se nahajajo zunaj institucij ter tistimi, ki delajo na najvišjih položajih v javni upravi. Čeprav je protagonist nenehno z eno nogo v svetu umetnikov, z drugo pa v svetu spolitiziranih birokratov, je še zmožen zavzeti samoironično distanco in prepoznati potrebo po združevanju, ki jo imajo eni in drugi. Lahko rečemo, da je Slepec roman o videnju, o tem, kako videnje še ne pomeni védenje in kako smo ljudje pravzaprav slepi, da ne prepoznavamo potreb soljudi, ki soustvarjajo družbo. Slepi pa smo tudi v tem, da smo nenehno vpeti v obžalovanje preteklosti in v utopične predstave prihodnosti, namesto da bi živeli tukaj in zdaj.


22.07.2019

Sara Špelec: Če

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bere Ivan Lotrič


15.07.2019

Tom Veber: Točka preloma

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


15.07.2019

Silvina Ocampo: Gostje

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Lidija Hartman.


15.07.2019

Aleš Vaupotič: Vprašanje realizma

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jure Franko.


15.07.2019

Gorazd Kocijančič: Od Talesa do tebe

Avtorica recenzije Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


08.07.2019

Tonko Maroevič: Štiriročno

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Matjaž Romih.


08.07.2019

Lečka Jenčič: Medena sled

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Jasna Rodošek.


08.07.2019

Tina Bilban: Hvala za škarje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jasna Rodošek in Matjaž Romih.


08.07.2019

Katja Perat: Naredite Ameriko spet obvladljivo

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bere Matjaž Romih.


03.07.2019

Nina Dragičević: Ljubav reče greva

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar


01.07.2019

Peter Tarman: Na platnenih krilih

Avtor ocene: Iztok Ilich


01.07.2019

Miklavž Komelj: Larvae

Avtorica recenzije: Miša Gams


03.07.2019

Dževad Karahasan

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik


24.06.2019

Iztok Simoniti: Vode svobode

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jasna Rodošek in Matjaž Romih.


24.06.2019

Peter Krečič: Plečnik : živeti za popolnost

Avtor recenzije: Janko Rožič Bereta Matjaž Romih in Jasna Rodošek.


24.06.2019

Mare Cestnik: Matura

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


24.06.2019

Erika Vouk: Ta dan

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jasna Rodošek.


21.06.2019

Moč

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.06.2019

Antonio di Benedetto: Zama

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.


17.06.2019

Geoff Dyer: But beautiful

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bere Jure Franko.


Stran 86 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov