Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mitja Čander: Slepec

06.01.2020

Avtorica ocene: Miša Gams Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.

Maribor : Litera, 2019

Romaneskni prvenec Mitje Čandra Slepec je, presenetljivo, izšel v nakladi tisoč izvodov, kar pomeni, da cilja na širok nabor bralcev. Roman v katerem nas Čander vodi v svet osebe, ki ni popolnoma slepa, a ima vid močno omejen, je zanimiv prikaz težav, s katerimi se sooča tako v zasebnem, družinskem življenju kot na poslovnem področju. Protagonist se namreč znajde v položaju, ko mora kot novopečeni očka pomagati ženi pri vzgoji hčerke, ob tem pa se iz književnega urednika prelevi v državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade in med drugim zasnuje vizionarski projekt “Slovenija 2100”. Projekt, ki od samega začetka vsebuje pridih ironije, saj je uresničitev preložena v daljno prihodnost, ko njegovi snovalci ne bodo več med živimi, je od vsega začetka obsojen na propad. Mediji mu namreč med drugim očitajo izogibanje javnim naročilom in plačevanju davkov ter neekonomično oz. netransparentno porabo finančnih sredstev. Protagonist z nekakšnim prezirom ugotavlja, da so ljudje preveč občutljivi, ko je v igri davkoplačevalski denar:

Tudi če jih drugo ne zanima, jim ni vseeno, kaj se jé in pije na njihov račun.” / … / “So jetrca za davkoplačevalce bolj sprejemljiva kot ribe? Kot bele ribe gotovo. Hišno vino je primernejše kot buteljčno in štrudelj vsekakor primernejši kot zaherica.”

Skupaj z za lase privlečenim projektom, ki omogoča začasno projektno delo le kopici njegovih prijateljev, ki jih skopo imenuje filozof, sociologinja, informatik in kustos, se njegovo življenje začne sesuvati kot hišica iz kart tudi na drugih področjih. Žena se s hčerko preseli k materi, saj ji je invalidni soprog v breme, poleg tega pa ta vse bolj podlega šarmu sošolke in alkoholu. Ko samega sebe že prepriča, da lahko zaživi povsem samostojno življenje, ne da bi kogarkoli potreboval za pomoč, se pomotoma zaklene v delovno sobo, iz katere ga šele naslednji dan reši žena. Ko pa se mu zaradi nemarnosti zamaši straniščna školjka, se v trenutku spremeni v razvajenega otroka, ki kliče na pomoč starše. Čander je pri skiciranju svojega protagonista neusmiljen. Prikazuje ga kot koristoljubno in dvolično bitje, ki se predstavlja za invalida, ko mu to zaradi okoliščin in socialnih bonitet ustreza, v preostalem času pa se pretvarja, da se ne razlikuje od drugih. Ob najbolj ključnih trenutkih, ko bi moral stati za svojimi odločitvami in dejanji, se skriva pred javnostjo, po drugi strani pa se ji predstavlja s stereotipnimi govori in monologi na temo nedoločljive prihodnosti. Zdi se, da mu je najbolj zvest prijatelj človek, ki je nonšalantno poimenovan Pesnik in ki mu vedno ob pravem trenutku nastavi ogledalo.

Med branjem romana nam najbolj padejo v oči dialogi, ki jih Čander izpostavlja v ločenih odstavkih, označenih zgolj z alinejami. Prav ti dialogi razbijajo besedilo na dinamične dele in vnašajo duhovitost. Tak je npr. pogovor med protagonistom in zdravnico, ki mu gre na roke pri urejanju rente za invalidnost:

“Zatopila se je v dokument, jaz pa sem obsedel na drugi strani mize in zrl v rumeno mapo svoje kartoteke

– Odlično, je naenkrat vzkliknila, slepi ste!

– Kako mislite, da sem slep?

– Ja, slepi ste! Imate zgolj pet odstotkov vida, to pa v medicini že velja za popolno slepoto. Zgolj ostanki vida. Ste stoodstotni invalid! Pripada vam najvišja renta.”

Realističen stil pripovedi od časa do časa prekinjajo nadrealistični in groteskni segmenti, npr. ob opisovanju sodobnih umetniških akcij, na katere protagonist in župan naletita med sprehodom po mestu:

“In res smo po starih ulicah mestnega središča videvali mnoga čudesa. Čistilca čevljev, ki v resnici ni bil čistilec čevljev, ampak umetnik, ki je tako protestiral zoper mizeren socialni status mnogih neodvisnih umetnikov. Intelektualne kurbe, ki so za plačilo vabile na pogovor v odslužene gondolske kabine. Veliko omaro s predali, ki niso bili predali, ampak postelje za priložnostno prenočevanje. Pisoarje za pse.”

Mitja Čander s tovrstnimi opisi kaže na prepad, ki je že zdavnaj zazeval med umetniki oz. ljudmi, ki se nahajajo zunaj institucij ter tistimi, ki delajo na najvišjih položajih v javni upravi. Čeprav je protagonist nenehno z eno nogo v svetu umetnikov, z drugo pa v svetu spolitiziranih birokratov, je še zmožen zavzeti samoironično distanco in prepoznati potrebo po združevanju, ki jo imajo eni in drugi. Lahko rečemo, da je Slepec roman o videnju, o tem, kako videnje še ne pomeni védenje in kako smo ljudje pravzaprav slepi, da ne prepoznavamo potreb soljudi, ki soustvarjajo družbo. Slepi pa smo tudi v tem, da smo nenehno vpeti v obžalovanje preteklosti in v utopične predstave prihodnosti, namesto da bi živeli tukaj in zdaj.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Mitja Čander: Slepec

06.01.2020

Avtorica ocene: Miša Gams Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.

Maribor : Litera, 2019

Romaneskni prvenec Mitje Čandra Slepec je, presenetljivo, izšel v nakladi tisoč izvodov, kar pomeni, da cilja na širok nabor bralcev. Roman v katerem nas Čander vodi v svet osebe, ki ni popolnoma slepa, a ima vid močno omejen, je zanimiv prikaz težav, s katerimi se sooča tako v zasebnem, družinskem življenju kot na poslovnem področju. Protagonist se namreč znajde v položaju, ko mora kot novopečeni očka pomagati ženi pri vzgoji hčerke, ob tem pa se iz književnega urednika prelevi v državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade in med drugim zasnuje vizionarski projekt “Slovenija 2100”. Projekt, ki od samega začetka vsebuje pridih ironije, saj je uresničitev preložena v daljno prihodnost, ko njegovi snovalci ne bodo več med živimi, je od vsega začetka obsojen na propad. Mediji mu namreč med drugim očitajo izogibanje javnim naročilom in plačevanju davkov ter neekonomično oz. netransparentno porabo finančnih sredstev. Protagonist z nekakšnim prezirom ugotavlja, da so ljudje preveč občutljivi, ko je v igri davkoplačevalski denar:

Tudi če jih drugo ne zanima, jim ni vseeno, kaj se jé in pije na njihov račun.” / … / “So jetrca za davkoplačevalce bolj sprejemljiva kot ribe? Kot bele ribe gotovo. Hišno vino je primernejše kot buteljčno in štrudelj vsekakor primernejši kot zaherica.”

Skupaj z za lase privlečenim projektom, ki omogoča začasno projektno delo le kopici njegovih prijateljev, ki jih skopo imenuje filozof, sociologinja, informatik in kustos, se njegovo življenje začne sesuvati kot hišica iz kart tudi na drugih področjih. Žena se s hčerko preseli k materi, saj ji je invalidni soprog v breme, poleg tega pa ta vse bolj podlega šarmu sošolke in alkoholu. Ko samega sebe že prepriča, da lahko zaživi povsem samostojno življenje, ne da bi kogarkoli potreboval za pomoč, se pomotoma zaklene v delovno sobo, iz katere ga šele naslednji dan reši žena. Ko pa se mu zaradi nemarnosti zamaši straniščna školjka, se v trenutku spremeni v razvajenega otroka, ki kliče na pomoč starše. Čander je pri skiciranju svojega protagonista neusmiljen. Prikazuje ga kot koristoljubno in dvolično bitje, ki se predstavlja za invalida, ko mu to zaradi okoliščin in socialnih bonitet ustreza, v preostalem času pa se pretvarja, da se ne razlikuje od drugih. Ob najbolj ključnih trenutkih, ko bi moral stati za svojimi odločitvami in dejanji, se skriva pred javnostjo, po drugi strani pa se ji predstavlja s stereotipnimi govori in monologi na temo nedoločljive prihodnosti. Zdi se, da mu je najbolj zvest prijatelj človek, ki je nonšalantno poimenovan Pesnik in ki mu vedno ob pravem trenutku nastavi ogledalo.

Med branjem romana nam najbolj padejo v oči dialogi, ki jih Čander izpostavlja v ločenih odstavkih, označenih zgolj z alinejami. Prav ti dialogi razbijajo besedilo na dinamične dele in vnašajo duhovitost. Tak je npr. pogovor med protagonistom in zdravnico, ki mu gre na roke pri urejanju rente za invalidnost:

“Zatopila se je v dokument, jaz pa sem obsedel na drugi strani mize in zrl v rumeno mapo svoje kartoteke

– Odlično, je naenkrat vzkliknila, slepi ste!

– Kako mislite, da sem slep?

– Ja, slepi ste! Imate zgolj pet odstotkov vida, to pa v medicini že velja za popolno slepoto. Zgolj ostanki vida. Ste stoodstotni invalid! Pripada vam najvišja renta.”

Realističen stil pripovedi od časa do časa prekinjajo nadrealistični in groteskni segmenti, npr. ob opisovanju sodobnih umetniških akcij, na katere protagonist in župan naletita med sprehodom po mestu:

“In res smo po starih ulicah mestnega središča videvali mnoga čudesa. Čistilca čevljev, ki v resnici ni bil čistilec čevljev, ampak umetnik, ki je tako protestiral zoper mizeren socialni status mnogih neodvisnih umetnikov. Intelektualne kurbe, ki so za plačilo vabile na pogovor v odslužene gondolske kabine. Veliko omaro s predali, ki niso bili predali, ampak postelje za priložnostno prenočevanje. Pisoarje za pse.”

Mitja Čander s tovrstnimi opisi kaže na prepad, ki je že zdavnaj zazeval med umetniki oz. ljudmi, ki se nahajajo zunaj institucij ter tistimi, ki delajo na najvišjih položajih v javni upravi. Čeprav je protagonist nenehno z eno nogo v svetu umetnikov, z drugo pa v svetu spolitiziranih birokratov, je še zmožen zavzeti samoironično distanco in prepoznati potrebo po združevanju, ki jo imajo eni in drugi. Lahko rečemo, da je Slepec roman o videnju, o tem, kako videnje še ne pomeni védenje in kako smo ljudje pravzaprav slepi, da ne prepoznavamo potreb soljudi, ki soustvarjajo družbo. Slepi pa smo tudi v tem, da smo nenehno vpeti v obžalovanje preteklosti in v utopične predstave prihodnosti, namesto da bi živeli tukaj in zdaj.


25.02.2019

Stanislava Chrobáková Repar: Rauma blues

Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


18.02.2019

Marko Sosič: Kruh, prah

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.


18.02.2019

Blaž Lukan: Teorija ničesar

Avtorica recenzije: Maritina Potisk Bere Aleksander Golja.


18.02.2019

Andrej Arko: Odkrušek

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere Alenka Resman Langus.


18.02.2019

France Pibernik: Pisatelj Karel Mauser

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


11.02.2019

Pablo Neruda: Tvojih nog se dotikam v senci

Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar Bere Jure Franko.


11.02.2019

Jurij Hudolin: Pudak in Rosenmind

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Joan Didion: Leto čudodelnih misli

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Alex La Guma: Čas ptice ubijalke

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.


04.02.2019

Andraž Teršek: Razmetanost pozlačenega drobca

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


04.02.2019

Péter Nádas: Vzporedne zgodbe

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman.


04.02.2019

Darka Zvonar Predan: Boris Pahor - najini pogovori

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere Jure Franko.


04.02.2019

Mirana Likar: Bibavica

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


13.01.2019

Jana Menger & Rok Vevar: MERILCI BREMEN

Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.


28.01.2019

Radoslav Parušev: Od znotraj

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.


28.01.2019

Zdeňka Kalnicka: Prevpraševanja o filozofiji z vidika spola

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.


28.01.2019

Sandra Cisneros: Hiša v Ulici Mango

Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


28.01.2019

Ivo Svetina: Iz kitajskega zvezka 2013

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


14.12.2018

SNG Nova Gorica - Shakespeare: Macbeth

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.


13.01.2019

SNG Drama Ljubljana - Ivo Svetina: V imenu matere

Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.


Stran 92 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov