Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mitja Čander: Slepec

06.01.2020

Avtorica ocene: Miša Gams Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.

Maribor : Litera, 2019

Romaneskni prvenec Mitje Čandra Slepec je, presenetljivo, izšel v nakladi tisoč izvodov, kar pomeni, da cilja na širok nabor bralcev. Roman v katerem nas Čander vodi v svet osebe, ki ni popolnoma slepa, a ima vid močno omejen, je zanimiv prikaz težav, s katerimi se sooča tako v zasebnem, družinskem življenju kot na poslovnem področju. Protagonist se namreč znajde v položaju, ko mora kot novopečeni očka pomagati ženi pri vzgoji hčerke, ob tem pa se iz književnega urednika prelevi v državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade in med drugim zasnuje vizionarski projekt “Slovenija 2100”. Projekt, ki od samega začetka vsebuje pridih ironije, saj je uresničitev preložena v daljno prihodnost, ko njegovi snovalci ne bodo več med živimi, je od vsega začetka obsojen na propad. Mediji mu namreč med drugim očitajo izogibanje javnim naročilom in plačevanju davkov ter neekonomično oz. netransparentno porabo finančnih sredstev. Protagonist z nekakšnim prezirom ugotavlja, da so ljudje preveč občutljivi, ko je v igri davkoplačevalski denar:

Tudi če jih drugo ne zanima, jim ni vseeno, kaj se jé in pije na njihov račun.” / … / “So jetrca za davkoplačevalce bolj sprejemljiva kot ribe? Kot bele ribe gotovo. Hišno vino je primernejše kot buteljčno in štrudelj vsekakor primernejši kot zaherica.”

Skupaj z za lase privlečenim projektom, ki omogoča začasno projektno delo le kopici njegovih prijateljev, ki jih skopo imenuje filozof, sociologinja, informatik in kustos, se njegovo življenje začne sesuvati kot hišica iz kart tudi na drugih področjih. Žena se s hčerko preseli k materi, saj ji je invalidni soprog v breme, poleg tega pa ta vse bolj podlega šarmu sošolke in alkoholu. Ko samega sebe že prepriča, da lahko zaživi povsem samostojno življenje, ne da bi kogarkoli potreboval za pomoč, se pomotoma zaklene v delovno sobo, iz katere ga šele naslednji dan reši žena. Ko pa se mu zaradi nemarnosti zamaši straniščna školjka, se v trenutku spremeni v razvajenega otroka, ki kliče na pomoč starše. Čander je pri skiciranju svojega protagonista neusmiljen. Prikazuje ga kot koristoljubno in dvolično bitje, ki se predstavlja za invalida, ko mu to zaradi okoliščin in socialnih bonitet ustreza, v preostalem času pa se pretvarja, da se ne razlikuje od drugih. Ob najbolj ključnih trenutkih, ko bi moral stati za svojimi odločitvami in dejanji, se skriva pred javnostjo, po drugi strani pa se ji predstavlja s stereotipnimi govori in monologi na temo nedoločljive prihodnosti. Zdi se, da mu je najbolj zvest prijatelj človek, ki je nonšalantno poimenovan Pesnik in ki mu vedno ob pravem trenutku nastavi ogledalo.

Med branjem romana nam najbolj padejo v oči dialogi, ki jih Čander izpostavlja v ločenih odstavkih, označenih zgolj z alinejami. Prav ti dialogi razbijajo besedilo na dinamične dele in vnašajo duhovitost. Tak je npr. pogovor med protagonistom in zdravnico, ki mu gre na roke pri urejanju rente za invalidnost:

“Zatopila se je v dokument, jaz pa sem obsedel na drugi strani mize in zrl v rumeno mapo svoje kartoteke

– Odlično, je naenkrat vzkliknila, slepi ste!

– Kako mislite, da sem slep?

– Ja, slepi ste! Imate zgolj pet odstotkov vida, to pa v medicini že velja za popolno slepoto. Zgolj ostanki vida. Ste stoodstotni invalid! Pripada vam najvišja renta.”

Realističen stil pripovedi od časa do časa prekinjajo nadrealistični in groteskni segmenti, npr. ob opisovanju sodobnih umetniških akcij, na katere protagonist in župan naletita med sprehodom po mestu:

“In res smo po starih ulicah mestnega središča videvali mnoga čudesa. Čistilca čevljev, ki v resnici ni bil čistilec čevljev, ampak umetnik, ki je tako protestiral zoper mizeren socialni status mnogih neodvisnih umetnikov. Intelektualne kurbe, ki so za plačilo vabile na pogovor v odslužene gondolske kabine. Veliko omaro s predali, ki niso bili predali, ampak postelje za priložnostno prenočevanje. Pisoarje za pse.”

Mitja Čander s tovrstnimi opisi kaže na prepad, ki je že zdavnaj zazeval med umetniki oz. ljudmi, ki se nahajajo zunaj institucij ter tistimi, ki delajo na najvišjih položajih v javni upravi. Čeprav je protagonist nenehno z eno nogo v svetu umetnikov, z drugo pa v svetu spolitiziranih birokratov, je še zmožen zavzeti samoironično distanco in prepoznati potrebo po združevanju, ki jo imajo eni in drugi. Lahko rečemo, da je Slepec roman o videnju, o tem, kako videnje še ne pomeni védenje in kako smo ljudje pravzaprav slepi, da ne prepoznavamo potreb soljudi, ki soustvarjajo družbo. Slepi pa smo tudi v tem, da smo nenehno vpeti v obžalovanje preteklosti in v utopične predstave prihodnosti, namesto da bi živeli tukaj in zdaj.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Mitja Čander: Slepec

06.01.2020

Avtorica ocene: Miša Gams Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.

Maribor : Litera, 2019

Romaneskni prvenec Mitje Čandra Slepec je, presenetljivo, izšel v nakladi tisoč izvodov, kar pomeni, da cilja na širok nabor bralcev. Roman v katerem nas Čander vodi v svet osebe, ki ni popolnoma slepa, a ima vid močno omejen, je zanimiv prikaz težav, s katerimi se sooča tako v zasebnem, družinskem življenju kot na poslovnem področju. Protagonist se namreč znajde v položaju, ko mora kot novopečeni očka pomagati ženi pri vzgoji hčerke, ob tem pa se iz književnega urednika prelevi v državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade in med drugim zasnuje vizionarski projekt “Slovenija 2100”. Projekt, ki od samega začetka vsebuje pridih ironije, saj je uresničitev preložena v daljno prihodnost, ko njegovi snovalci ne bodo več med živimi, je od vsega začetka obsojen na propad. Mediji mu namreč med drugim očitajo izogibanje javnim naročilom in plačevanju davkov ter neekonomično oz. netransparentno porabo finančnih sredstev. Protagonist z nekakšnim prezirom ugotavlja, da so ljudje preveč občutljivi, ko je v igri davkoplačevalski denar:

Tudi če jih drugo ne zanima, jim ni vseeno, kaj se jé in pije na njihov račun.” / … / “So jetrca za davkoplačevalce bolj sprejemljiva kot ribe? Kot bele ribe gotovo. Hišno vino je primernejše kot buteljčno in štrudelj vsekakor primernejši kot zaherica.”

Skupaj z za lase privlečenim projektom, ki omogoča začasno projektno delo le kopici njegovih prijateljev, ki jih skopo imenuje filozof, sociologinja, informatik in kustos, se njegovo življenje začne sesuvati kot hišica iz kart tudi na drugih področjih. Žena se s hčerko preseli k materi, saj ji je invalidni soprog v breme, poleg tega pa ta vse bolj podlega šarmu sošolke in alkoholu. Ko samega sebe že prepriča, da lahko zaživi povsem samostojno življenje, ne da bi kogarkoli potreboval za pomoč, se pomotoma zaklene v delovno sobo, iz katere ga šele naslednji dan reši žena. Ko pa se mu zaradi nemarnosti zamaši straniščna školjka, se v trenutku spremeni v razvajenega otroka, ki kliče na pomoč starše. Čander je pri skiciranju svojega protagonista neusmiljen. Prikazuje ga kot koristoljubno in dvolično bitje, ki se predstavlja za invalida, ko mu to zaradi okoliščin in socialnih bonitet ustreza, v preostalem času pa se pretvarja, da se ne razlikuje od drugih. Ob najbolj ključnih trenutkih, ko bi moral stati za svojimi odločitvami in dejanji, se skriva pred javnostjo, po drugi strani pa se ji predstavlja s stereotipnimi govori in monologi na temo nedoločljive prihodnosti. Zdi se, da mu je najbolj zvest prijatelj človek, ki je nonšalantno poimenovan Pesnik in ki mu vedno ob pravem trenutku nastavi ogledalo.

Med branjem romana nam najbolj padejo v oči dialogi, ki jih Čander izpostavlja v ločenih odstavkih, označenih zgolj z alinejami. Prav ti dialogi razbijajo besedilo na dinamične dele in vnašajo duhovitost. Tak je npr. pogovor med protagonistom in zdravnico, ki mu gre na roke pri urejanju rente za invalidnost:

“Zatopila se je v dokument, jaz pa sem obsedel na drugi strani mize in zrl v rumeno mapo svoje kartoteke

– Odlično, je naenkrat vzkliknila, slepi ste!

– Kako mislite, da sem slep?

– Ja, slepi ste! Imate zgolj pet odstotkov vida, to pa v medicini že velja za popolno slepoto. Zgolj ostanki vida. Ste stoodstotni invalid! Pripada vam najvišja renta.”

Realističen stil pripovedi od časa do časa prekinjajo nadrealistični in groteskni segmenti, npr. ob opisovanju sodobnih umetniških akcij, na katere protagonist in župan naletita med sprehodom po mestu:

“In res smo po starih ulicah mestnega središča videvali mnoga čudesa. Čistilca čevljev, ki v resnici ni bil čistilec čevljev, ampak umetnik, ki je tako protestiral zoper mizeren socialni status mnogih neodvisnih umetnikov. Intelektualne kurbe, ki so za plačilo vabile na pogovor v odslužene gondolske kabine. Veliko omaro s predali, ki niso bili predali, ampak postelje za priložnostno prenočevanje. Pisoarje za pse.”

Mitja Čander s tovrstnimi opisi kaže na prepad, ki je že zdavnaj zazeval med umetniki oz. ljudmi, ki se nahajajo zunaj institucij ter tistimi, ki delajo na najvišjih položajih v javni upravi. Čeprav je protagonist nenehno z eno nogo v svetu umetnikov, z drugo pa v svetu spolitiziranih birokratov, je še zmožen zavzeti samoironično distanco in prepoznati potrebo po združevanju, ki jo imajo eni in drugi. Lahko rečemo, da je Slepec roman o videnju, o tem, kako videnje še ne pomeni védenje in kako smo ljudje pravzaprav slepi, da ne prepoznavamo potreb soljudi, ki soustvarjajo družbo. Slepi pa smo tudi v tem, da smo nenehno vpeti v obžalovanje preteklosti in v utopične predstave prihodnosti, namesto da bi živeli tukaj in zdaj.


08.10.2018

Stanka Hrastelj: Prva dama

Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


08.10.2018

Bojan Sedmak: Mraken

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


08.10.2018

Lindsay Rogers: Partizanski kirurg

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Lidija Hartman.


07.10.2018

še ni naslova

V Slovenskem mladinskem gledališču sta se nadvse uspešno srečali dramska pisava Simone Semenič in gledališka poetika režiserja Tomija Janežiča. V predstavi: še ni naslova (po motivu Don Juana), ki jo je igralska ekipa ustvarjala, gledalci pa ji sledili polnih 10 ur.


05.10.2018

Branden Jacobs-Jenkins: Gloria

Branden Jacobs-Jenkins: GLORIA Drama Prva slovenska uprizoritev, premiera v četrtek, 4. oktobra, ob 20. uri na Mali sceni MGL. Prevod: Valerija Cokan Režija: Branko Šturbej, Dramaturgija:Lejla Švabič Scenografija: Karin Rajh Kostumografija: Špela Ema Veble Avtor videa: Dimitrij Gračner Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Glasba: Gregor Strniša Lektor: Martin Vrtačnik. Igrajo: Mojca Funkl, Nina Rakovec, Anuša Kodelja AGRFT, Filip Samobor, Matic Lukšič in Gašper Jarni, k. g. Napoved: S sinočnjo prvo premiero letošnje sezone na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega se je na tem odru začel niz predstav v režiji dramskih igralcev. Prvi izmed njih je Branko Šturbej, ki je na oder postavil dramo Gloria mladega ameriškega avtorja Brandena Jacobsa-Jenkinsa (izg.: bréndena džéjkobsa džénkinsa) v prevodu Valerije Cokan in ob dramaturgiji Lejle Švabić. Prvo slovensko izvedbo tega besedila si je ogledala Tadeja Krečič: DALET: TRAJA: Scenografka Karin Rajh je na prizorišče, ki je v prvem delu reducirano na sprednji del odra, postavila štiri mize, ločene z nizkimi paravani. Gre pač za značilno pohištvo velikih delovnih dvoran publicistične firme. Na zaslonu za nastopajočimi se ves čas prikazuje podoba take dvorane, ki nima konca. S tem ambientom je že od samega začetka igre Glorija gledalec potisnjen v tesnobo in mučnost; v brezizhodnost sveta mladih novinarjev v kulturni redakciji neke revije, ki so bolj na odstavnem pasu podjetja, zato so frustrirani, nezadovoljni, zoprni, živčni in se rešujejo pomalem v zasvojenosti, predvsem pa v krut boj drugega z drugim. Pri tem ne izbirajo sredstev, tudi skrajnjih ne, kot je pištola. To uporabi Glorija, siva miš kolektiva, in ubije deset ljudi, na koncu sebe. Vendar tragični dogodek v ravnanju in doživljanju protagonistov ne spremeni ničesar. Postane samo prvovrstna tema na poligonu pisanja knjižne uspešnice, na osnovi katere bi posneli televizijsko serijo. Preživeli, četudi prizadeti, ostanejo enako kruti in skoraj brezčutni, pomembni so kariera, denar, slava. Merjenje temperature stanja v novodobnih tiskanih medijih, o katerem govori drama, je najbrž na žalost objektivno, vendar je tudi samo to. In tej enoplastnosti je sledila uprizoritev in nastopajoči: Mojca Funkl, Filip Samobor, Nina Rakovec, Anuša Kodelja, Matic Lukšič in Gašper Jarni , ki so interpretacijo omejili na tipična odrezava, nesočutna mlada bitja v zverinjaku sodobnih izpraznjenosti vrednot in boja za preživetje.


01.10.2018

Fernando Vallejo: Vzporedna ulica

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Alenka Resman Langus.


01.10.2018

Mirt Komel: Medsočje

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


01.10.2018

Peter Mlakar: Nad

Avtor recenzije: Urban Tarman Bere: Aleksander Golja


01.10.2018

Agi Mishol: Čipka na železu

Avtor recenzije: Žiga Bratoš Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus.


28.09.2018

David Ives: Venera v krznu

Prešernovo gledališče Kranj, premiera: 26. septembra 2018 David Ives: Venera v krznu - prva slovenska uprizoritev Prevajalec: Jaša Drnovšek Režiser: Primož Ekart Dramaturginja: Simona Hamer Scenograf: Damir Leventić Kostumografka: Ljubica Čehovin - Suna Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Thomas - Borut Veselko Wanda - Vesna Pernarčič Premiera v PG Kranj, 26. 9. 2018 – za D13, 27. 9. 2018 Tadeja Krečič Napoved: V slovenskih gledališčih se vrstijo prve premiere nove sezone. Tako tudi v Prešernovem gledališču Kranj. Tam je bila sinoči krstno uprizorjena igra Venera v krznu sodobnega ameriškega dramatika Davida Ivesa (izg.: déjvida ajvsa) v režiji Primoža Ekarta. Besedilo je prevedel Jaša Drnovšek, dramaturginja je bila Simona Hamer, scenograf Damir Leventić, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina. Na premieri je bila tudi Tadeja Krečič: Venera v krznu je igra za igralko in igralca. In je igra igralca z igralko in obratno. Gledalčeva pozornost je posvečena tako rekoč samo njima, saj na vsakem gibu in obrazni mišici razbira bistvo dogajanja, ki se odvija na odprtem odru, ki je tudi v igri oder. Na njem je dramatik in gledališki režiser Thomas – Borut Veselko - ocenjeval igralke na avdiciji za svoje novo besedilo Venera v krznu, ki temelji, seveda na istoimenski noveli Leopolda von Sacher-Masocha. V trenutku, ko naj bi Thomas že odšel domov, vstopi Wanda – Vesna Pernarčič, ki pride na avdicijo z zamudo. In na tej točki se začne njena neverjetna inscenacija preigravanja tančin vedenja, manipulacij z besedami, glasom, telesom, oblekami (kreirala jih je Ljubica Čehovin –Suna) in predznanjem tako o literaturi kot o življenju Thomasa do končne podreditve moškega in realizacije tega, za kar v besedilu pravzaprav gre. Vloga Wande je napisana za veliko igralko in to Vesna Pernarčič je. Na oder stopi kot avšasta, nerodna lovilka gledaliških vlog s sumljivim pedigrejem, neizobražena in s pritlehno ravnjo govora. Vendar skozi igro razkriva povsem drugačne poteze in ima jasno določen cilj. Na njeni interpretaciji vse stoji in pade. In Vesna Pernarčič brez zdrsa odigra vsa Wandina stanja in premene virtuozno. Borut Veselko ji sledi. Najprej je značilen srednjeletni ameriški intelektualec, je tisti, ki izbira, ki je s svojega položaja pokroviteljski in prezirljiv, vendar skozi igro postopoma, a gotovo izgublja piedestal in konča kot Wandina prostovoljna žrtev.


23.09.2018

LG Maribor Kako zorijo ježevci

Premiera 22.september 2018, Mala dvorana LGM V Lutkovnem gledališču Maribor so sinoči začeli novo sezono s predstavo Kako zorijo ježevci. Nastala je v režiji Bojana Laboviča po besedilu pisatelja Petra Svetine. Avtor likovne podobe je Damijan Stepančič, dramaturginja Zala Dobovšek. Več o predstavi pa Simona Kopinšek. Foto Boštjan Lah https://www.lg-mb.si/predstave/kako-zorijo-jezevci/


23.09.2018

SNG Drama Ljubljana Tatovi

Drama SNG Ljubljana Dea Loher: Tatovi Prva slovenska uprizoritev Premiera 22. september 2018 Režiserka Ivana Djilas Prevajalka Mojca Kranjc Dramaturginja Darja Dominkuš Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Jelena Proković Skladatelj Boštjan Gombač Oblikovalka giba in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka videa Vesna Krebs Obllikovalka luči Mojca Sarjaš Igrajo Jurij Zrnec, Nina Valič, Aleš Valič, Rok Vihar, Vanja Plut, Bojan Emeršič, Saša Pavček, Gregor Baković, Eva Jesenovec, Saša Mihelčič, Boris Mihalj, Silva Čušin Prvič v novi sezoni so dvignili zaveso na velikem odru ljubljanske Drame. Sodobna nemška dramatičarka in pisateljica Dea Loher, avtorica približno dvajsetih odrskih del, ki jih uprizarjajo po vsem svetu, se pri nas prvič predstavlja z dramo Tatovi, napisano pred osmimi leti. Besedilo je poslovenila Mojca Kranjc, v predstavi v dramaturgiji Darje Dominkuš in režiji Ivane Djilas nastopa dvanajst igralk in igralcev. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2207


22.09.2018

Drama SNG Maribor - Somrak bogov

Ivor Martinić po filmskem scenariju Luchina Viscontija, Enrica Mediolija, Nicole Badalucca Somrak bogov Premiera 21. september 2018, Stara dvorana Režiser Dalibor Matanić Prevajalka Mojca Marič Dramaturg Ivor Martinić Scenograf Marko Japelj Kostumograf Leo Kulaš Lektorja Mojca Marič, Janez Bostič Skladatelja Alen Sinkauz in Nenad Sinkauz Oblikovalka svetlobe Vesna Kolarec Igrajo Petja Labović, Nataša Matjašec Rošker, Uroš Fürst, Kristijan Ostanek, Davor Herga, Eva Kraš, Timon Šturbej, Žan Koprivnik, Miloš Battelino V mariborski Drami so premierno uprizorili predstavo Somrak bogov. Dramsko besedilo o propadu aristokratske nemške družine in sočasnem vzponu nacizma je po istoimenskem filmu napisal dramaturg Ivor Martinić. Predstavo v režiji Daliborja Matanića si je ogledal Rok Bozovičar. Foto https://www.sng-mb.si/predstave-drama/somrak-bogov/


21.09.2018

SNG Nova Gorica Za narodov blagor

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica Ivan Cankar: Za narodov blagor Premiera 20. september 2018, veliki oder Režiser Miha Golob Dramaturga Krištof Dovjak, Tereza Gregorič Lektor Srečko Fišer Avtor glasbe Vasko Atanasovski Scenograf Miha Golob Kostumografinja Dajana Ljubičić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Igrajo Matija Rupel, Jure Kopušar, Peter Harl, Patrizia Jurinčič Finžgar, Žiga Udir, Ana Facchini, Andrej Zalesjak, Maja Nemec, Arna Hadžialjević, Nejc Cijan Garlatti, Iztok Mlakar, Jakob Sfiligoj, Jonathan Černe, Borut Petrović Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je sinoči s premierno uprizoritvijo Cankarjeve komedije Za narodov blagor v režiji Mihe Goloba začelo novo sezono. To delo so izbrali ob 100. obletnici smrti enega največjih slovenskih pisateljev in dramatikov, kot tudi zaradi aktualnosti tematike. Predstavo si je ogledala Ingrid Kašca-Bucik. Foto Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209255295/


22.09.2018

SSG Trst - Hamlet

Slovensko stalno gledališče Trst William Shakespeare: Hamlet Premiera 21. september 2018 Režiser Matjaž Farič Prevajalec Ivan Cankar Dramaturginja Staša Prah Glasba Laibach Kostumograf Alan Hranitelj Scenograf Peter Furlan Lektorica Tatjana Stanič Scenska poslikava Aleksander Starc Igrajo Klemen Janežič, Jan Bučar, Tina Gunzek, Primož Forte, Jernej Čampelj, Sara Gorše, Tines Špik, Vladimir Jurc, Miranda Trnjanin NAPOVED: V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so odprli novo sezono s predstavo Hamlet. Shakespearovo klasično delo je režiral Matjaž Farič. Tam je bila tudi Ivana Zajc. Foto Luca Quaia http://www.teaterssg.com/event/hamlet/


24.09.2018

Miklavž Komelj: 11

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman.


24.09.2018

Dragan Velikić: Preiskovalec

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere: Jure Franko


24.09.2018

Stanislava Chrobáková Repar: Iniciacije

Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere: Lidija Hartman.


10.09.2018

Kdo je Vidku napravil srajčico

V Prešernovem gledališču v Kranju so novo sezono odprli z vsem dobro znano pravljico Frana Levstika Kdo je Vidku napravil srajčico. Dramatiziral jo je letošnji Prešernov nagrajenec Boris A. Novak, režirala pa Katja Pegan. Posebnost predstave so pesmi, ki jih odpoje slovenska pevka Tinkara Kovač. Več pa Ana Rozman.


17.09.2018

Marko Matičetov: Na tleh je nastalo morje

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere: Alenka Resman Langus


Stran 97 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov