Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Gregor Pobežin in Jernej Stritih; Ljubljana : Beletrina in Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda, 2019
Angleški interdisciplinarni teoretik, psihiater in pionir vizualne antropologije Gregory Bateson je bil rojen leta 1904, njegovo ustvarjalno in raziskovalno plodovito življenje pa se je izteklo leta 1980. Kknjiga Ekologija idej je izšla leta 1972. Za izdajo iz leta 1999 je predgovor napisala avtorjeva hči Mary Catherine Bateson, rojena v zakonski zvezi s prvo od Batesonovih treh soprog, kulturno antropologinjo Margaret Mead. Avtorjev oče je bil biolog in pobudnik genetike, sam pa se je po začetnem študiju naravoslovja odločil za antropologijo. Ker pozneje ni imel jasne strokovne identitete, kot navaja Mary Catherine Bateson, si ni pridobil udobnega poklicnega položaja in zagotovljenega dohodka, tudi sicer je, kot ga označuje hči, postal obrobnež. Kritičen je bil do patologije nacizma in fašizma ter drugih družbenih deviacij. Knjiga Ekologija idej je nekakšno intelektualno popotovanje: v njej so številne težke ideje, na katere ni mogoče naleteti nikjer drugje, pa tudi igrive ideje, ki spodbujajo nov način razmišljanja, pravi teoretikova hči Mary Catherine Bateson.
Gregoryja Batesona so zanimala različna področja: od antropologije, psihiatrije, biološke revolucije in genetike pa vse do nove epistemologije, se pravi znanosti, ki je vzniknila iz sistemske teorije in ekologije. O idejah je skušal premišljevati na novo; to drugačno in inovativno razmišljanje je poimenoval ekologija uma in ekologija idej. Poglavitni namen obsežne in vsebinsko raznovrstne knjige Ekologija idej je, kot pravi sam, utreti pot vprašanjem, ki bi si jih bilo mogoče pomenljivo zastaviti. V problemsko razvejanem delu postavlja most med dejstvi življenja in védenja ter tistim, kar danes vemo o naravi vzorca in reda.
V knjigi prevladujejo trije sklopi idej: epistemološko spraševanje in iskanje odgovorov, problematika znanosti in skrb za okolje. Za avtorja sta pomembni obe znanosti, tako naravoslovna kot družboslovna, še bolj pa ga vznemirjajo poti do ustreznih odgovorov ter pojasnjevanje in zanesljivo argumentiranje. Nenehno išče metode, merila in koncepte, pozornost torej namenja miselnim postopkom. Pomembno je njegovo antropološko preučevanje, toda Bateston je tudi filozof, logik in izvedenec za spoznavno teorijo. Antropologijo dopolnjuje z etiko in estetiko, v njegovo misel vdira tudi politika. Kot antropolog si je zadal nalogo, da bi prepoznal najvišji skupni dejavnik, impliciran v različnih človeških fenomenih. Pri tem predvideva, da so pojavi, ki so videti podobni drug drugemu, v resnici intrinzično različni. Ne zanima ga samo preprosto opisovanje, temveč nekoliko višja stopnja abstrakcije in širše posploševanje.
Razlago ponazori in popestri tudi z diagrami in risbami. Najbolj zanesljiv vir informacij so zanj podatki, zato so prav ti prvi vir navdiha in nujno znanstveno izhodišče. Najvišji cilj znanosti je povečevanje temeljnega znanja, njeno bistvo pa je pojasnjevanje stvari, ki pogosto ne zvenijo enako kot njihova imena. Okvir znanosti je na vseh področjih enak, napredek vznikne iz kombinacije različnih načinov razmišljanja. Bateson izhaja iz teorije logičnih tipov, teorije množic, kibernetike in tehnike psihoterapije. Osrednja teza teorije logičnih tipov je, da med razredom in njegovimi člani obstaja diskontinuiteta, razred torej ne more biti član samega sebe. O tem je pisal že Bertrand Russell.
Bateson je posegal tudi na druga področja. Opravljal je delo psihiatra in izražal kritičnost do nekaterih Freudovih spoznanj. Nič manj ni bil prizanesljiv do Marxa. Sodeloval je pri projektnem raziskovanju shizofrenije in alkoholizma ter ponujal iskrive pogovore, ki sodijo na področje filozofije za otroke. Poleg družboslovnega raziskovanja se je ukvarjal z marsičim drugim in na primer opazoval obnašanje kitov. Živali so bile zanj vedno znova zanimiv predmet preučevanja, vendar to še ni bilo vse. »Prva stvar je ponižnost. Ne predlagam je kot moralni princip, tako oduren mnogim ljudem, temveč preprosto kot pojem znanstvene filozofije. Ta arogantna znanstvena filozofija je danes zastarela, na njeno mesto pa stopa odkritje, da je človek le del večjih sistemov in da del nikdar ne more nadzorovati celote.« Pomembna je komponenta spajanja sistemov posameznega človeškega organizma, družbe in širšega ekosistema.
Ko je že videti, da smo Gregoryja Batesona ustrezno predstavili, nas preseneti s samokritično izjavo, češ da filozofija in antropologija nista njegovi področji in da pravzaprav ni nič kaj prida načitan filozof in prav tako ne kdo ve kako načitan antropolog, toda »preučeval sem namreč področje vplivov med zelo abstraktno in formalno filozofsko mislijo na eni ter naravoslovnim preučevanjem človeka in drugih bitij na drugi strani. Trdim, da je to prekrivanje formalnih premis in dejanskih vedenj danes izjemnega pomena.« Avtor opozarja, da sodobnemu človeku grozi uničenje okolja. Surovine tega sveta niso brez meja. Treba se bo resno zamisliti nad odnosom do narave.
Na koncu knjige Ekologija idej skušata Miran Možina in Graham Barnes v obliki dialoga odgovoriti na vprašanje, kako bi bilo mogoče razumeti Batesonovo večplastno in v marsičem težko doumljivo misel, Maja Petrović-Šteger pa se v svoji študiji poglablja v teoretikovo ekološko epistemologijo ter ima knjigo za nekakšno slovnico za preučevanje kognicije in komunikacije o svetu.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Gregor Pobežin in Jernej Stritih; Ljubljana : Beletrina in Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda, 2019
Angleški interdisciplinarni teoretik, psihiater in pionir vizualne antropologije Gregory Bateson je bil rojen leta 1904, njegovo ustvarjalno in raziskovalno plodovito življenje pa se je izteklo leta 1980. Kknjiga Ekologija idej je izšla leta 1972. Za izdajo iz leta 1999 je predgovor napisala avtorjeva hči Mary Catherine Bateson, rojena v zakonski zvezi s prvo od Batesonovih treh soprog, kulturno antropologinjo Margaret Mead. Avtorjev oče je bil biolog in pobudnik genetike, sam pa se je po začetnem študiju naravoslovja odločil za antropologijo. Ker pozneje ni imel jasne strokovne identitete, kot navaja Mary Catherine Bateson, si ni pridobil udobnega poklicnega položaja in zagotovljenega dohodka, tudi sicer je, kot ga označuje hči, postal obrobnež. Kritičen je bil do patologije nacizma in fašizma ter drugih družbenih deviacij. Knjiga Ekologija idej je nekakšno intelektualno popotovanje: v njej so številne težke ideje, na katere ni mogoče naleteti nikjer drugje, pa tudi igrive ideje, ki spodbujajo nov način razmišljanja, pravi teoretikova hči Mary Catherine Bateson.
Gregoryja Batesona so zanimala različna področja: od antropologije, psihiatrije, biološke revolucije in genetike pa vse do nove epistemologije, se pravi znanosti, ki je vzniknila iz sistemske teorije in ekologije. O idejah je skušal premišljevati na novo; to drugačno in inovativno razmišljanje je poimenoval ekologija uma in ekologija idej. Poglavitni namen obsežne in vsebinsko raznovrstne knjige Ekologija idej je, kot pravi sam, utreti pot vprašanjem, ki bi si jih bilo mogoče pomenljivo zastaviti. V problemsko razvejanem delu postavlja most med dejstvi življenja in védenja ter tistim, kar danes vemo o naravi vzorca in reda.
V knjigi prevladujejo trije sklopi idej: epistemološko spraševanje in iskanje odgovorov, problematika znanosti in skrb za okolje. Za avtorja sta pomembni obe znanosti, tako naravoslovna kot družboslovna, še bolj pa ga vznemirjajo poti do ustreznih odgovorov ter pojasnjevanje in zanesljivo argumentiranje. Nenehno išče metode, merila in koncepte, pozornost torej namenja miselnim postopkom. Pomembno je njegovo antropološko preučevanje, toda Bateston je tudi filozof, logik in izvedenec za spoznavno teorijo. Antropologijo dopolnjuje z etiko in estetiko, v njegovo misel vdira tudi politika. Kot antropolog si je zadal nalogo, da bi prepoznal najvišji skupni dejavnik, impliciran v različnih človeških fenomenih. Pri tem predvideva, da so pojavi, ki so videti podobni drug drugemu, v resnici intrinzično različni. Ne zanima ga samo preprosto opisovanje, temveč nekoliko višja stopnja abstrakcije in širše posploševanje.
Razlago ponazori in popestri tudi z diagrami in risbami. Najbolj zanesljiv vir informacij so zanj podatki, zato so prav ti prvi vir navdiha in nujno znanstveno izhodišče. Najvišji cilj znanosti je povečevanje temeljnega znanja, njeno bistvo pa je pojasnjevanje stvari, ki pogosto ne zvenijo enako kot njihova imena. Okvir znanosti je na vseh področjih enak, napredek vznikne iz kombinacije različnih načinov razmišljanja. Bateson izhaja iz teorije logičnih tipov, teorije množic, kibernetike in tehnike psihoterapije. Osrednja teza teorije logičnih tipov je, da med razredom in njegovimi člani obstaja diskontinuiteta, razred torej ne more biti član samega sebe. O tem je pisal že Bertrand Russell.
Bateson je posegal tudi na druga področja. Opravljal je delo psihiatra in izražal kritičnost do nekaterih Freudovih spoznanj. Nič manj ni bil prizanesljiv do Marxa. Sodeloval je pri projektnem raziskovanju shizofrenije in alkoholizma ter ponujal iskrive pogovore, ki sodijo na področje filozofije za otroke. Poleg družboslovnega raziskovanja se je ukvarjal z marsičim drugim in na primer opazoval obnašanje kitov. Živali so bile zanj vedno znova zanimiv predmet preučevanja, vendar to še ni bilo vse. »Prva stvar je ponižnost. Ne predlagam je kot moralni princip, tako oduren mnogim ljudem, temveč preprosto kot pojem znanstvene filozofije. Ta arogantna znanstvena filozofija je danes zastarela, na njeno mesto pa stopa odkritje, da je človek le del večjih sistemov in da del nikdar ne more nadzorovati celote.« Pomembna je komponenta spajanja sistemov posameznega človeškega organizma, družbe in širšega ekosistema.
Ko je že videti, da smo Gregoryja Batesona ustrezno predstavili, nas preseneti s samokritično izjavo, češ da filozofija in antropologija nista njegovi področji in da pravzaprav ni nič kaj prida načitan filozof in prav tako ne kdo ve kako načitan antropolog, toda »preučeval sem namreč področje vplivov med zelo abstraktno in formalno filozofsko mislijo na eni ter naravoslovnim preučevanjem človeka in drugih bitij na drugi strani. Trdim, da je to prekrivanje formalnih premis in dejanskih vedenj danes izjemnega pomena.« Avtor opozarja, da sodobnemu človeku grozi uničenje okolja. Surovine tega sveta niso brez meja. Treba se bo resno zamisliti nad odnosom do narave.
Na koncu knjige Ekologija idej skušata Miran Možina in Graham Barnes v obliki dialoga odgovoriti na vprašanje, kako bi bilo mogoče razumeti Batesonovo večplastno in v marsičem težko doumljivo misel, Maja Petrović-Šteger pa se v svoji študiji poglablja v teoretikovo ekološko epistemologijo ter ima knjigo za nekakšno slovnico za preučevanje kognicije in komunikacije o svetu.
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Sergio je ambiciozen mladenič z juga Italije, ki se skuša brez posebnih pomislekov prebiti v najožje politične kroge kontroverznega medijskega tajkuna in večkratnega premiera Silvia Berlusconija. Da bi napravil vtis na soseda, najame poleg Berlusconijeve letne rezidence vilo na Sardiniji, prireja razkošne in razvratne zabave ter skuša igrati nekakšnega zvodnika. Berlusconi pa se medtem na zasebni fronti spopada z zakonsko krizo, saj je ženi dovolj njegovega primitivizma in nezvestobe … Novi film Paola Sorrentina Oni skuša skozi mozaično obliko združiti tisto Berlusconijevo obdobje, ko se je pripravljal, da bo spet prevzel oblast, o njem kot zloveščem pojavu pa so že izhajale tudi knjige nobelovcev. Skoraj pričakovati bi bilo, da bo iz tega nastala groteska; v očeh svojih kritikov se je Berlusconi oblikoval kot utelesitev sramote na dveh nogah, navsezadnje pa tudi naslov filma vsaj v slovenščini simpatično korespondira s freudovskim konceptom Onega. A kot da bi se Sorrentino zavedal, da je v tem primeru nemogoče tekmovati z realnostjo. Za glavnega igralca si je znova izbral Tonija Servilla, s katerim sta že ustvarila odlično politično biografijo – v filmu Mogočnež iz leta 2008 sta Giulija Andreottija upodobila kot smrtonosno sfingo. Berlusconi se zdi glede na način javnega delovanja skoraj popolno nasprotje, kot warholovsko platno, za katerim ni ničesar, nanj pa lahko projecira vsak svoje, od prezira do zavisti. Kljub poskusu »učlovečenja« pa ostane tudi Berlusconi neznanka. Pred kratkim smo lahko videli briljantno ameriško politično satiro o Dicku Cheneyju Mož iz ozadja, ki je precej uspešnejša od Sorrentinovega dela predvsem zato, ker zadnji vzbuja vprašanje, ali je dandanes sploh mogoče posneti celovečerni film, ki bi resnično razgalil izprijenost in podkupljivost vsakršne oblasti. Morda je bilo zadnje res radikalno delo na to temo Pasolinijev Salo ali 120 dni Sodome (1975); film Oni je v primerjavi s tem skoraj otroški vrtec. V delu sta poleg nekaj iskrivih dialoških izmenjav in posrečenih režijskih rešitev impresivna tudi začetek in konec – kot pri Neskončni lepoti. Sorrentino pač še vedno izdatno krade Felliniju, pri čemer ne gre za cinefilsko posvetilo, ampak prilastitev. Je predvsem spreten kopist, ki ima nedvomno vizualni dar, vendar njegova dela ves čas puščajo dvom, ali res razume svoje podobe ali pa nam predvsem posreduje svoje navdušenje nad njimi. Nekako prazno je skratka vse skupaj, kot razvlečena, dolgočasna zabava – kar je bil nemara celo avtorjev namen. In tudi film, dejansko sestavljen iz dveh prvotno ločenih delov, kot celota deluje neuravnoteženo; še Servillo niha med srhljivo podvojitvijo plastificiranega Berlusconija in sebe kot velikega igralca. A seštevek v oceni navedenih referenc vseeno kaže, da Oni niso le še ena biografija, ampak spada delo v razred tistih letnih kinematografskih »dogodkov«, ki jih ne kaže preskočiti. Navsezadnje se velja spomniti, da je bil Berlusconi svojevrsten avantgardist: svet informacij, zabave, posla, politike in podkupnin je pregnetel v neločljivo gmoto, ki se je v preteklem desetletju uspešno zakotalila po dobršnem delu sveta.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Mala drama SNG Drama Ljubljana 29. 3. 2019 Duncan Macmillan: PLJUČA prva slovenska uprizoritev Režiser: Žiga Divjak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Eva Kraševec Scenograf: Igor Vasiljev Kostumografinja: Tina Pavlović Lektorica: Tatjana Stanič Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovalci luči: Žiga Divjak, Vlado Glavan, Igor Vasiljev IGRATA: Nina Ivanišin Vito Weis Foto: Peter Uhan V igri Pljuča še ne štiridesetletnega britanskega dramatika Duncana Macmillana sta pod režijskim vodstvom Žige Divjaka vlogi Ž in M odigrala Nina Ivanišin in Vito Weis. Besedilo je prevedla Tina Mahkota, dramaturgija: Eva Kraševec. Tadeja Krečič, ki si je ogledala sinočnjo predstavo, je zapisala, da gre za eno najboljših predstav na tem odru sploh:
»Pretiravanje, parodija, provokacija in subverzivna igra z mejami med realnostjo in fejkom so v tekmi za politično pozornost postali izjemno uigrana sredstva populizma,« je ena od izjav, ki so jih ob premieri predstave Nasprotje stvari zapisali v Slovenskem mladinskem gledališču. Predstava – režiral jo je in besedilo napisal Boris Nikitin (sorežija Jan Krmelj) – je tako nekakšen poskus odgovora na vprašanje, kako lahko zatečeno stanje obravnavamo na odru. Premierno uprizoritev dela si je včeraj v Slovenskem mladinskem gledališču ogledala Saška Rakef. Slovensko mladinsko gledališče / Premiera: 29. 3. 2019 Režija: Boris Nikitin Dramaturgija: Goran Injac Asistenca režije/sorežija: Jan Krmelj Kostumografija in oblikovanje mask: Vanja Djuran, Lea Bratušek Izbor glasbe: Boris Nikitin, Jan Krmelj Glasbeni aranžmaji: Uroš Buh Lektorica: Mateja Dermelj Prevod (nemščina–slovenščina): Tanja Petrič Prevod (nemščina–angleščina, angleščina–slovenščina): Urška Daly Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Svetovalec za posebne učinke: Klemen Stare Vodja predstave: Gašper Tesner Igrajo: Primož Bezjak, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Stane Tomazin Avtor fotografije: Matej Povše
Rainer Werner Fassbinder Ali: Strah ti pojé dušo Premieri 15. in 16. marec 2019 Naslov izvirnika:Angst essen Seele auf Odrska priredba filma Vsi drugi se imenujejo Ali (Angst essen Seele auf) Krstna uprizoritev Fassbinderplac: Železniški muzej Slovenskih železnic, Parmova 35, Ljubljana Bežigrad Režija Sebastijan Horvat Prevajalka iz nemščine Urška Brodar Prevajalec iz srbščine Jernej Potočan Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Belinda Radulović Skladatelj Drago Ivanuša Oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek Lektor Arko Igrajo Nataša Barbara Gračner, Iztok Drabik Jug, Barbara Žefran, Boris Mihalj/Mitja Lovše, Borut Doljšak, Damjana Černe, Eva Jesenovec, Nik Škrlec/Gregor Podričnik, Saša Mihelčič/Tina Vrbnjak, Tamara Avguštin, Vojko Zidar V ljubljanski Drami so pripravili premiero predstave Ali: Strah ti pojé dušo. Gre za odrsko priredbo filma nemškega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja Vsi drugi se imenujejo Ali iz zlatega obdobja ekonomske rasti Nemčije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, h kateri so veliko prispevali prav »gastarbajterji«. Po mnenju Dušana Roglja gre brez dvoma za enega izmed vrhuncev te sezone ljubljanske Drame. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=2214
»Ste prepoznali predsednika Ustavnega sodišča, predsednika Upravnega sodišča, ženo predsednika Upravnega sodišča, ženo predsednika Ustavnega sodišča? Politiki, zdravniki, odvetniki, duhovščina, notranji minister … Kako so se gnetli k hrani. … Kako ljudje jejo. Zdaj veste, kako ljudje jejo. Kakšni so.« V Prešernovem gledališču Kranj je bila včeraj v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj v režiji Snežane Trišić krstno uprizorjena drama avstrijskega dramatika Thomasa Bernharda Zabava za Borisa. Kot so zapisali v Prešernovem gledališču Kranj, se igra »loteva kritike sodobnega kvazi humanizma v obliki dvoličnega dobrodelništva, izrabe moči in materialističnega povzpetništva.« Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Prevajalec: Jani Virk Režiserka: Snežana Trišić Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Marina Sremac Skladateljica: Irena Popović Koreograf: Branko Potočan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec luči: Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka scenografa: Sara Slivnik Igrajo: Dobra, brez nog: Darja Reichman Johanna: Vesna Slapar Najstarejši pohabljenec: Borut Veselko Mladi pohabljenec: Blaž Setnikar Najmlajši pohabljenec: Miha Rodman Boris, brez nog: Simon Šerbinek k. g. Stari pohabljenec: Brane Grubar k. g. Služabnik : Ciril Roblek k. g. Čelistka: Judita Polak k. g. Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj Premiera: 23. 3. 2019 Foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Alenka Resman Langus.
Posvetitev pomladi, na glasbo Igorja Stravinskega, je tema, ki se je režiser in koreograf Matjaž Farič loteva že četrtič v svoji umetniški karieri. Tokrat v obliki lutkovnega baleta, ki so ga uprizorili v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. Avtor glasbe: Igor Stravinski Režiser: Matjaž Farič Avtorica likovne podobe: Barbara Stupica Dramaturginji: Staša Prah in Nika Švab Igralci: Voranc Boh, Jan Bučar, Lovro Finžgar, Klemen Janežič k. g., Iztok Lužar, Matevž Mu¨ller, Dušan Teropšič k. g. Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak foto: Jaka Varmuž
Andrej Rozman Roza: Baal Režija: Vito Taufer Po motivih Baala Bertolta Brechta Slovensko mladinsko gledališče / Premiera: 20. 3. 2019 Dramaturgija: Dubravko Mihanović Scenografija: Zora Stančič Animacija po predlogah Zore Stančič: Andrej Kamnik Kostumografija: Barbara Stupica Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Glasba: Aleksander Pešut - Schatzi Glasbeni aranžmaji: Vasko Atanasovski Trio Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Vodja predstave: Liam Hlede Igrajo Ivan Godnič, Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga, Matija Vastl »Idealist, ki se trudi, da bi ljubezen na tem svetu premagala pohlep in egoizem, je divjo sebično zver skril pred zunanjim svetom in jo zdaj le za kratek čas spustil ven za potrebe teatra in zato, da nas spomni, kako komplicirana je svoboda,« o igri Baal zapiše njen avtor Andrej Rozman Roza. Igra je nastala po motivih Baala Bertolta Brechta, v režiji Vita Tauferja pa je bila včeraj krstno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ogledala si jo je Saška Rakef. Foto: Marko Modic
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Neveljaven email naslov