Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Gregor Pobežin in Jernej Stritih; Ljubljana : Beletrina in Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda, 2019
Angleški interdisciplinarni teoretik, psihiater in pionir vizualne antropologije Gregory Bateson je bil rojen leta 1904, njegovo ustvarjalno in raziskovalno plodovito življenje pa se je izteklo leta 1980. Kknjiga Ekologija idej je izšla leta 1972. Za izdajo iz leta 1999 je predgovor napisala avtorjeva hči Mary Catherine Bateson, rojena v zakonski zvezi s prvo od Batesonovih treh soprog, kulturno antropologinjo Margaret Mead. Avtorjev oče je bil biolog in pobudnik genetike, sam pa se je po začetnem študiju naravoslovja odločil za antropologijo. Ker pozneje ni imel jasne strokovne identitete, kot navaja Mary Catherine Bateson, si ni pridobil udobnega poklicnega položaja in zagotovljenega dohodka, tudi sicer je, kot ga označuje hči, postal obrobnež. Kritičen je bil do patologije nacizma in fašizma ter drugih družbenih deviacij. Knjiga Ekologija idej je nekakšno intelektualno popotovanje: v njej so številne težke ideje, na katere ni mogoče naleteti nikjer drugje, pa tudi igrive ideje, ki spodbujajo nov način razmišljanja, pravi teoretikova hči Mary Catherine Bateson.
Gregoryja Batesona so zanimala različna področja: od antropologije, psihiatrije, biološke revolucije in genetike pa vse do nove epistemologije, se pravi znanosti, ki je vzniknila iz sistemske teorije in ekologije. O idejah je skušal premišljevati na novo; to drugačno in inovativno razmišljanje je poimenoval ekologija uma in ekologija idej. Poglavitni namen obsežne in vsebinsko raznovrstne knjige Ekologija idej je, kot pravi sam, utreti pot vprašanjem, ki bi si jih bilo mogoče pomenljivo zastaviti. V problemsko razvejanem delu postavlja most med dejstvi življenja in védenja ter tistim, kar danes vemo o naravi vzorca in reda.
V knjigi prevladujejo trije sklopi idej: epistemološko spraševanje in iskanje odgovorov, problematika znanosti in skrb za okolje. Za avtorja sta pomembni obe znanosti, tako naravoslovna kot družboslovna, še bolj pa ga vznemirjajo poti do ustreznih odgovorov ter pojasnjevanje in zanesljivo argumentiranje. Nenehno išče metode, merila in koncepte, pozornost torej namenja miselnim postopkom. Pomembno je njegovo antropološko preučevanje, toda Bateston je tudi filozof, logik in izvedenec za spoznavno teorijo. Antropologijo dopolnjuje z etiko in estetiko, v njegovo misel vdira tudi politika. Kot antropolog si je zadal nalogo, da bi prepoznal najvišji skupni dejavnik, impliciran v različnih človeških fenomenih. Pri tem predvideva, da so pojavi, ki so videti podobni drug drugemu, v resnici intrinzično različni. Ne zanima ga samo preprosto opisovanje, temveč nekoliko višja stopnja abstrakcije in širše posploševanje.
Razlago ponazori in popestri tudi z diagrami in risbami. Najbolj zanesljiv vir informacij so zanj podatki, zato so prav ti prvi vir navdiha in nujno znanstveno izhodišče. Najvišji cilj znanosti je povečevanje temeljnega znanja, njeno bistvo pa je pojasnjevanje stvari, ki pogosto ne zvenijo enako kot njihova imena. Okvir znanosti je na vseh področjih enak, napredek vznikne iz kombinacije različnih načinov razmišljanja. Bateson izhaja iz teorije logičnih tipov, teorije množic, kibernetike in tehnike psihoterapije. Osrednja teza teorije logičnih tipov je, da med razredom in njegovimi člani obstaja diskontinuiteta, razred torej ne more biti član samega sebe. O tem je pisal že Bertrand Russell.
Bateson je posegal tudi na druga področja. Opravljal je delo psihiatra in izražal kritičnost do nekaterih Freudovih spoznanj. Nič manj ni bil prizanesljiv do Marxa. Sodeloval je pri projektnem raziskovanju shizofrenije in alkoholizma ter ponujal iskrive pogovore, ki sodijo na področje filozofije za otroke. Poleg družboslovnega raziskovanja se je ukvarjal z marsičim drugim in na primer opazoval obnašanje kitov. Živali so bile zanj vedno znova zanimiv predmet preučevanja, vendar to še ni bilo vse. »Prva stvar je ponižnost. Ne predlagam je kot moralni princip, tako oduren mnogim ljudem, temveč preprosto kot pojem znanstvene filozofije. Ta arogantna znanstvena filozofija je danes zastarela, na njeno mesto pa stopa odkritje, da je človek le del večjih sistemov in da del nikdar ne more nadzorovati celote.« Pomembna je komponenta spajanja sistemov posameznega človeškega organizma, družbe in širšega ekosistema.
Ko je že videti, da smo Gregoryja Batesona ustrezno predstavili, nas preseneti s samokritično izjavo, češ da filozofija in antropologija nista njegovi področji in da pravzaprav ni nič kaj prida načitan filozof in prav tako ne kdo ve kako načitan antropolog, toda »preučeval sem namreč področje vplivov med zelo abstraktno in formalno filozofsko mislijo na eni ter naravoslovnim preučevanjem človeka in drugih bitij na drugi strani. Trdim, da je to prekrivanje formalnih premis in dejanskih vedenj danes izjemnega pomena.« Avtor opozarja, da sodobnemu človeku grozi uničenje okolja. Surovine tega sveta niso brez meja. Treba se bo resno zamisliti nad odnosom do narave.
Na koncu knjige Ekologija idej skušata Miran Možina in Graham Barnes v obliki dialoga odgovoriti na vprašanje, kako bi bilo mogoče razumeti Batesonovo večplastno in v marsičem težko doumljivo misel, Maja Petrović-Šteger pa se v svoji študiji poglablja v teoretikovo ekološko epistemologijo ter ima knjigo za nekakšno slovnico za preučevanje kognicije in komunikacije o svetu.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Gregor Pobežin in Jernej Stritih; Ljubljana : Beletrina in Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda, 2019
Angleški interdisciplinarni teoretik, psihiater in pionir vizualne antropologije Gregory Bateson je bil rojen leta 1904, njegovo ustvarjalno in raziskovalno plodovito življenje pa se je izteklo leta 1980. Kknjiga Ekologija idej je izšla leta 1972. Za izdajo iz leta 1999 je predgovor napisala avtorjeva hči Mary Catherine Bateson, rojena v zakonski zvezi s prvo od Batesonovih treh soprog, kulturno antropologinjo Margaret Mead. Avtorjev oče je bil biolog in pobudnik genetike, sam pa se je po začetnem študiju naravoslovja odločil za antropologijo. Ker pozneje ni imel jasne strokovne identitete, kot navaja Mary Catherine Bateson, si ni pridobil udobnega poklicnega položaja in zagotovljenega dohodka, tudi sicer je, kot ga označuje hči, postal obrobnež. Kritičen je bil do patologije nacizma in fašizma ter drugih družbenih deviacij. Knjiga Ekologija idej je nekakšno intelektualno popotovanje: v njej so številne težke ideje, na katere ni mogoče naleteti nikjer drugje, pa tudi igrive ideje, ki spodbujajo nov način razmišljanja, pravi teoretikova hči Mary Catherine Bateson.
Gregoryja Batesona so zanimala različna področja: od antropologije, psihiatrije, biološke revolucije in genetike pa vse do nove epistemologije, se pravi znanosti, ki je vzniknila iz sistemske teorije in ekologije. O idejah je skušal premišljevati na novo; to drugačno in inovativno razmišljanje je poimenoval ekologija uma in ekologija idej. Poglavitni namen obsežne in vsebinsko raznovrstne knjige Ekologija idej je, kot pravi sam, utreti pot vprašanjem, ki bi si jih bilo mogoče pomenljivo zastaviti. V problemsko razvejanem delu postavlja most med dejstvi življenja in védenja ter tistim, kar danes vemo o naravi vzorca in reda.
V knjigi prevladujejo trije sklopi idej: epistemološko spraševanje in iskanje odgovorov, problematika znanosti in skrb za okolje. Za avtorja sta pomembni obe znanosti, tako naravoslovna kot družboslovna, še bolj pa ga vznemirjajo poti do ustreznih odgovorov ter pojasnjevanje in zanesljivo argumentiranje. Nenehno išče metode, merila in koncepte, pozornost torej namenja miselnim postopkom. Pomembno je njegovo antropološko preučevanje, toda Bateston je tudi filozof, logik in izvedenec za spoznavno teorijo. Antropologijo dopolnjuje z etiko in estetiko, v njegovo misel vdira tudi politika. Kot antropolog si je zadal nalogo, da bi prepoznal najvišji skupni dejavnik, impliciran v različnih človeških fenomenih. Pri tem predvideva, da so pojavi, ki so videti podobni drug drugemu, v resnici intrinzično različni. Ne zanima ga samo preprosto opisovanje, temveč nekoliko višja stopnja abstrakcije in širše posploševanje.
Razlago ponazori in popestri tudi z diagrami in risbami. Najbolj zanesljiv vir informacij so zanj podatki, zato so prav ti prvi vir navdiha in nujno znanstveno izhodišče. Najvišji cilj znanosti je povečevanje temeljnega znanja, njeno bistvo pa je pojasnjevanje stvari, ki pogosto ne zvenijo enako kot njihova imena. Okvir znanosti je na vseh področjih enak, napredek vznikne iz kombinacije različnih načinov razmišljanja. Bateson izhaja iz teorije logičnih tipov, teorije množic, kibernetike in tehnike psihoterapije. Osrednja teza teorije logičnih tipov je, da med razredom in njegovimi člani obstaja diskontinuiteta, razred torej ne more biti član samega sebe. O tem je pisal že Bertrand Russell.
Bateson je posegal tudi na druga področja. Opravljal je delo psihiatra in izražal kritičnost do nekaterih Freudovih spoznanj. Nič manj ni bil prizanesljiv do Marxa. Sodeloval je pri projektnem raziskovanju shizofrenije in alkoholizma ter ponujal iskrive pogovore, ki sodijo na področje filozofije za otroke. Poleg družboslovnega raziskovanja se je ukvarjal z marsičim drugim in na primer opazoval obnašanje kitov. Živali so bile zanj vedno znova zanimiv predmet preučevanja, vendar to še ni bilo vse. »Prva stvar je ponižnost. Ne predlagam je kot moralni princip, tako oduren mnogim ljudem, temveč preprosto kot pojem znanstvene filozofije. Ta arogantna znanstvena filozofija je danes zastarela, na njeno mesto pa stopa odkritje, da je človek le del večjih sistemov in da del nikdar ne more nadzorovati celote.« Pomembna je komponenta spajanja sistemov posameznega človeškega organizma, družbe in širšega ekosistema.
Ko je že videti, da smo Gregoryja Batesona ustrezno predstavili, nas preseneti s samokritično izjavo, češ da filozofija in antropologija nista njegovi področji in da pravzaprav ni nič kaj prida načitan filozof in prav tako ne kdo ve kako načitan antropolog, toda »preučeval sem namreč področje vplivov med zelo abstraktno in formalno filozofsko mislijo na eni ter naravoslovnim preučevanjem človeka in drugih bitij na drugi strani. Trdim, da je to prekrivanje formalnih premis in dejanskih vedenj danes izjemnega pomena.« Avtor opozarja, da sodobnemu človeku grozi uničenje okolja. Surovine tega sveta niso brez meja. Treba se bo resno zamisliti nad odnosom do narave.
Na koncu knjige Ekologija idej skušata Miran Možina in Graham Barnes v obliki dialoga odgovoriti na vprašanje, kako bi bilo mogoče razumeti Batesonovo večplastno in v marsičem težko doumljivo misel, Maja Petrović-Šteger pa se v svoji študiji poglablja v teoretikovo ekološko epistemologijo ter ima knjigo za nekakšno slovnico za preučevanje kognicije in komunikacije o svetu.
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Neveljaven email naslov