Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Novo mesto : Kulturno društvo Severin Šali in Ljubljana : Slovenska matica, 2019
Prve strani biografije Severina Šalija izpod peresa Franceta Pibernika zvenijo kot povest iz 19. stoletja o pastirčku, ki so ga starši zavrgli, a je na paši začel zlagati verze, se sam povzpel iz revščine – in tako naprej. Toda zgodba je bila resnična. Dekla Ana Šali je 22. oktobra 1911 v Podliscu pri Dobrniču rodila nezakonskega sina, a se mu je kmalu odpovedala in ga dala v rejništvo. Vaški župnik ga je že ob rojstvu, kot je bilo takrat v navadi, zaznamoval z nevsakdanjim imenom Severin in ga s tem kaznoval za greh, ki ga ni storil. Tudi oče, premožni kmet, je sina zavrnil, ko se mu je hotel približati. Šele ko se je iz novomeške gimnazije prešolal v Varaždin, ga je pogostil in lepo oblekel.
Severin je bil pri rejniški družini za pastirja. Ljudi in naravo je imel, se je spominjal, prav tako rad kot šolo in knjige. V travnati globeli blizu Trebnjega je kot šolarček preživljal čudovite trenutke čisto sam, tam je imel svoj mlin in knjige, spravljene v zemlji. In po malem je že pesnil …
Leta 1938 je »samotni, nesojeni poet,« kot se je opisal sam, nepričakovano zbudil pozornost slovenskih literatov, ko je prijatelj Marjan nekaj pesmi brez njegove vednosti odnesel Edvardu Kocbeku za revijo Dejanje. Šali se je zavedel, da bo poslej »svojo skrito dejavnost moral nadaljevati za javnost«. Objavljal je največ v reviji Dom in svet, postal pa je tudi urednik priljubljene Slovenčeve knjižnice v založbi Jugoslovanske knjigarne, kjer je ostal do maja 1945. Med italijansko okupacijo je bil Šali, kot piše Pibernik, »po nazorski opredelitvi in službenem položaju na desnici, je pa ves čas vsaj na zunaj izkazoval politično nevtralnost … Drobni namigi opozarjajo, da je vsaj deloma sodeloval z Osvobodilno fronto.« Sam pesnik se je pozneje spominjal, da ga je najhuje grabilo domače sovraštvo. Imel je »prijatelje na beli in rdeči strani. Padali so oboji, kot bojevniki in kot talci«. Glasilo Kocbekove skupine Slovenska revolucija je objavilo odlomek njegove pesmi v spomin v Gramozni jami ustreljenemu Alešu Stanovniku. Čeprav pod drugim imenom, se je v Ljubljani razvedelo …
Vojna, še preden je segla v Jugoslavijo, seveda ni obšla Šalijevega pesniškega sveta. Tesnobo je bilo čutiti že v zbirki Slap tišine iz leta 1940, še močneje pa v Srečevanjih s smrtjo, objavljenih tri leta pozneje. Za obe zbirki je pesnik prejel literarno nagrado Mestne občine ljubljanske. Mimogrede, prvič, leta 1940, so bili med nagrajenci še Juš Kozak, Prežihov Voranc in Miško Kranjec.
Zbirko Spev rodni zemlji, posebno izdajo bibliofilske književne tombole Zimske pomoči v letu 1944, je Pibernik označil za himnično pesem domači zemlji v času največje vojne ogroženosti. Zbirka je morala skozi nemško in domobransko cenzuro, ki je zahtevala zamenjavo nekaj poudarjeno domoljubnih verzov, še večjo zamero pa si je Šali nakopal, ko je zavrnil naročilo, naj napiše hvalnico generalu Rupniku.
Z majem 1945 se je njegovo najbolj ustvarjalno obdobje končalo. Med odrinjenimi ali celo prepovedanimi deli se je začasno znašla tudi zbirka Srečevanja s smrtjo – dokler ni bilo potrjeno Šalijevo sodelovanje z Osvobodilno fronto. Toda zaradi neupoštevanja kulturnega molka se je Šali brez službe znašel na cesti. Zatekel se je v Novo mesto in se – sprva pod izmišljenimi imeni – začel preživljati s prevajanjem in sčasoma se je uvrstil med največje mojstre na tem področju.
Po dolgem premoru se je leta 1982 z zbirko Pesek in zelenice znova oglasil kot pesnik. Vrnitev v literarno družbo je čez tri leta potrdil z izborom Sijoče mračine, z zbirko Pesnik na večerni poti pa se je ob osemdesetletnici že začel poslavljati. A knjiga Severin Šali – Popotnik, zaljubljen v življenje se ne izteče s pesnikovo smrtjo dva dni po izpolnjenem enainosemdesetem letu. France Pibernik je portret popotnika, zaljubljenega v življenje, zaokrožil še z nekaterimi poznejšimi in bolj lokalnimi odmevi, spominskimi objavami in razstavami ter literarnozgodovinskimi oznakami. Spregledal ni niti sodelovanja z novomeško rokovsko skupino Rudolfovo, ki je uglasbila več njegovih pesmi.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Novo mesto : Kulturno društvo Severin Šali in Ljubljana : Slovenska matica, 2019
Prve strani biografije Severina Šalija izpod peresa Franceta Pibernika zvenijo kot povest iz 19. stoletja o pastirčku, ki so ga starši zavrgli, a je na paši začel zlagati verze, se sam povzpel iz revščine – in tako naprej. Toda zgodba je bila resnična. Dekla Ana Šali je 22. oktobra 1911 v Podliscu pri Dobrniču rodila nezakonskega sina, a se mu je kmalu odpovedala in ga dala v rejništvo. Vaški župnik ga je že ob rojstvu, kot je bilo takrat v navadi, zaznamoval z nevsakdanjim imenom Severin in ga s tem kaznoval za greh, ki ga ni storil. Tudi oče, premožni kmet, je sina zavrnil, ko se mu je hotel približati. Šele ko se je iz novomeške gimnazije prešolal v Varaždin, ga je pogostil in lepo oblekel.
Severin je bil pri rejniški družini za pastirja. Ljudi in naravo je imel, se je spominjal, prav tako rad kot šolo in knjige. V travnati globeli blizu Trebnjega je kot šolarček preživljal čudovite trenutke čisto sam, tam je imel svoj mlin in knjige, spravljene v zemlji. In po malem je že pesnil …
Leta 1938 je »samotni, nesojeni poet,« kot se je opisal sam, nepričakovano zbudil pozornost slovenskih literatov, ko je prijatelj Marjan nekaj pesmi brez njegove vednosti odnesel Edvardu Kocbeku za revijo Dejanje. Šali se je zavedel, da bo poslej »svojo skrito dejavnost moral nadaljevati za javnost«. Objavljal je največ v reviji Dom in svet, postal pa je tudi urednik priljubljene Slovenčeve knjižnice v založbi Jugoslovanske knjigarne, kjer je ostal do maja 1945. Med italijansko okupacijo je bil Šali, kot piše Pibernik, »po nazorski opredelitvi in službenem položaju na desnici, je pa ves čas vsaj na zunaj izkazoval politično nevtralnost … Drobni namigi opozarjajo, da je vsaj deloma sodeloval z Osvobodilno fronto.« Sam pesnik se je pozneje spominjal, da ga je najhuje grabilo domače sovraštvo. Imel je »prijatelje na beli in rdeči strani. Padali so oboji, kot bojevniki in kot talci«. Glasilo Kocbekove skupine Slovenska revolucija je objavilo odlomek njegove pesmi v spomin v Gramozni jami ustreljenemu Alešu Stanovniku. Čeprav pod drugim imenom, se je v Ljubljani razvedelo …
Vojna, še preden je segla v Jugoslavijo, seveda ni obšla Šalijevega pesniškega sveta. Tesnobo je bilo čutiti že v zbirki Slap tišine iz leta 1940, še močneje pa v Srečevanjih s smrtjo, objavljenih tri leta pozneje. Za obe zbirki je pesnik prejel literarno nagrado Mestne občine ljubljanske. Mimogrede, prvič, leta 1940, so bili med nagrajenci še Juš Kozak, Prežihov Voranc in Miško Kranjec.
Zbirko Spev rodni zemlji, posebno izdajo bibliofilske književne tombole Zimske pomoči v letu 1944, je Pibernik označil za himnično pesem domači zemlji v času največje vojne ogroženosti. Zbirka je morala skozi nemško in domobransko cenzuro, ki je zahtevala zamenjavo nekaj poudarjeno domoljubnih verzov, še večjo zamero pa si je Šali nakopal, ko je zavrnil naročilo, naj napiše hvalnico generalu Rupniku.
Z majem 1945 se je njegovo najbolj ustvarjalno obdobje končalo. Med odrinjenimi ali celo prepovedanimi deli se je začasno znašla tudi zbirka Srečevanja s smrtjo – dokler ni bilo potrjeno Šalijevo sodelovanje z Osvobodilno fronto. Toda zaradi neupoštevanja kulturnega molka se je Šali brez službe znašel na cesti. Zatekel se je v Novo mesto in se – sprva pod izmišljenimi imeni – začel preživljati s prevajanjem in sčasoma se je uvrstil med največje mojstre na tem področju.
Po dolgem premoru se je leta 1982 z zbirko Pesek in zelenice znova oglasil kot pesnik. Vrnitev v literarno družbo je čez tri leta potrdil z izborom Sijoče mračine, z zbirko Pesnik na večerni poti pa se je ob osemdesetletnici že začel poslavljati. A knjiga Severin Šali – Popotnik, zaljubljen v življenje se ne izteče s pesnikovo smrtjo dva dni po izpolnjenem enainosemdesetem letu. France Pibernik je portret popotnika, zaljubljenega v življenje, zaokrožil še z nekaterimi poznejšimi in bolj lokalnimi odmevi, spominskimi objavami in razstavami ter literarnozgodovinskimi oznakami. Spregledal ni niti sodelovanja z novomeško rokovsko skupino Rudolfovo, ki je uglasbila več njegovih pesmi.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta Mateja Perpar in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Mateja Perpar in Aleksander Golja.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Igor Velše.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov