Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2019
Moniko Vrečar doslej poznamo po pesniškem prvencu Začela bova, ko boš pripravljena iz leta 2011 in po leto mlajši zbirki kratke proze Kdo je najel sonce, kot eno od nekdanjih urednic revije I.D.I.O.T ter kot avtorico različnih teoretičnih člankov, predvsem s področja novih medijev. Slednje ni tako nepomembno, saj je za njeno ustvarjanje značilen slog, soroden nekaterim drugim avtorjem omenjene revije, pri čemer uporablja oblikovne in slogovne eksperimente ter jezik, ki je večinoma posredovan kot tok zavesti prvoosebne subjektinje oziroma pripovedovalke.
To je vidno tudi v zbirki Šovinistka. Razdeljena je na dva razdelka, ki se po naslovu zaključita z objemom avtorice ter vsebujeta več strani dolge pesemske fragmente, med seboj ločene s prazno stranjo. Besedila pri tem niso urejena v tradicionalno formo, temveč se gradijo kot posamezni deli večinoma notranjega monologa, z vizualno podobo, ki prek dekonstrukcije ter lomljenja verzov bralcu omogoča večpomenskost celote. To je mogoče opaziti že v prvi pesmi, ki v nagovoru drugi osebi uporablja raznoliko tipografijo in množico nanašalnih točk, prek katerih teče pretrgan tok misli, večji del zazrt v kritiko družbe in ožje, kulturne situacije »ko je folk bral na odru / in se pretvarjal, / da mu je to lajf / da drugega zanj ne obstaja / samo da je potem ta rahel zanos / izkoristil za to / da postane / biznis-man / -woman / -volk«.
Na površje, kjer avtorica obračunava s preteklostjo ter niza sedanjost, pri tem priplavajo različne medbesedilne navezave, vse od popkulture (»a hočeš / tanove raybanke / knjigo od šalamuna / hodt na predstave / popa delej pizda«,«) pri čemer vidimo naslonitev na pesem Britney Spears Work b**ch, do kulturnih referenc slovenske literarne scene, predvsem na njeno podtalje, preoblikujoče se v večinski tok. Tako v pesmih na eni strani zremo v družbenokritični moment zunanjega sveta, skozi nadaljnje branje pa korak za korakom ponikamo v notranjost oziroma avtoreferenčnost. V besedila namreč vstopa subjektinjina intima partnerskih in družinskih odnosov, nakazujejo se nasilje in anomalije, pri čemer se temačnemu slikanju problematike pridružuje feministični diskurz ob dobro uspelem rahljanju s (samo)ironijo. Slednje je vidno tudi na oblikovni ravni, saj se pesmi vse bolj gradijo iz prizorov nekega življenja. So na meji proznega hibrida in se izpostavljajo celo kot dnevniški oziroma internetni zapisi, pri čemer vsebujejo pogovorni in tuj jezik, psovke, tudi razpoloženjske smejkce. V strukturi dela je pri tem razvidno prehajanje subjekta med različnimi težkimi situacijami preteklosti, ki so gradniki sedanje identitete subjektinje (»imam sebe, / ki se prej nisem imela,«), prehojena pot z obkljukanji (»kljukica in kljukica«) pa nakazuje postopni cilj pomiritve v drugem delu knjige. Ne glede na razdrobljenost besedila vse do konca prinašajo ključne ponovitve, delujejo kot zaklinjanje spominov in bolečine. V zadnji, eni redkih naslovljenih pesmi Monika lulika, nekdanje frustracije zrastejo v odrešitev sedanjosti, v ponovno izgrajenem nagovoru drugemu pa zaokrožijo zbirko, ki jo odlikuje predvsem element preživetja in odpuščanja. »Tukaj sva, odrasla sva (…) / Pejt z mano / pogledat in varovat Moniko / ko je bla še majhna punčka. / Ker bi ji še kako prav prišlo <3«
Zbirka Monike Vrečar Šovinistka naj bi že z ironičnim naslovom izkazovala večvrednost in se ne ozirala po večinskem loku današnje literature, a branje pokaže opazno nihanje kvalitete, saj pesmi v želji po drugačnosti pogosto zapadajo v formo dnevniških zapisov nezadovoljstva, nad kritiziranim pa s takšno pozicijo ostajajo v samozadostnosti. Ali kot to zapiše avtorica sama, gre morda tudi v tem primeru za sarkastičen upor, ki bi veliko bolje deloval z več redukcije ter formalno boljšo zasnovo, da balast ne bi preglasil dobro uspelih delov sicer dinamično zasnovane zbirke.
»Samooklicani revolucionarji erotične (in eksotične) levice / se hajpamo na estetizacijo »alternative«, ki je že zdavnaj postala / levičarski mainstream. Vrečar, prostovoljno posiljena princeska, / izrablja nase projicirano podobo agresivne šovinistke z velikimi jajci / za poceni kick v zdolgočasena rebra splošnega konsenza (…)«
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2019
Moniko Vrečar doslej poznamo po pesniškem prvencu Začela bova, ko boš pripravljena iz leta 2011 in po leto mlajši zbirki kratke proze Kdo je najel sonce, kot eno od nekdanjih urednic revije I.D.I.O.T ter kot avtorico različnih teoretičnih člankov, predvsem s področja novih medijev. Slednje ni tako nepomembno, saj je za njeno ustvarjanje značilen slog, soroden nekaterim drugim avtorjem omenjene revije, pri čemer uporablja oblikovne in slogovne eksperimente ter jezik, ki je večinoma posredovan kot tok zavesti prvoosebne subjektinje oziroma pripovedovalke.
To je vidno tudi v zbirki Šovinistka. Razdeljena je na dva razdelka, ki se po naslovu zaključita z objemom avtorice ter vsebujeta več strani dolge pesemske fragmente, med seboj ločene s prazno stranjo. Besedila pri tem niso urejena v tradicionalno formo, temveč se gradijo kot posamezni deli večinoma notranjega monologa, z vizualno podobo, ki prek dekonstrukcije ter lomljenja verzov bralcu omogoča večpomenskost celote. To je mogoče opaziti že v prvi pesmi, ki v nagovoru drugi osebi uporablja raznoliko tipografijo in množico nanašalnih točk, prek katerih teče pretrgan tok misli, večji del zazrt v kritiko družbe in ožje, kulturne situacije »ko je folk bral na odru / in se pretvarjal, / da mu je to lajf / da drugega zanj ne obstaja / samo da je potem ta rahel zanos / izkoristil za to / da postane / biznis-man / -woman / -volk«.
Na površje, kjer avtorica obračunava s preteklostjo ter niza sedanjost, pri tem priplavajo različne medbesedilne navezave, vse od popkulture (»a hočeš / tanove raybanke / knjigo od šalamuna / hodt na predstave / popa delej pizda«,«) pri čemer vidimo naslonitev na pesem Britney Spears Work b**ch, do kulturnih referenc slovenske literarne scene, predvsem na njeno podtalje, preoblikujoče se v večinski tok. Tako v pesmih na eni strani zremo v družbenokritični moment zunanjega sveta, skozi nadaljnje branje pa korak za korakom ponikamo v notranjost oziroma avtoreferenčnost. V besedila namreč vstopa subjektinjina intima partnerskih in družinskih odnosov, nakazujejo se nasilje in anomalije, pri čemer se temačnemu slikanju problematike pridružuje feministični diskurz ob dobro uspelem rahljanju s (samo)ironijo. Slednje je vidno tudi na oblikovni ravni, saj se pesmi vse bolj gradijo iz prizorov nekega življenja. So na meji proznega hibrida in se izpostavljajo celo kot dnevniški oziroma internetni zapisi, pri čemer vsebujejo pogovorni in tuj jezik, psovke, tudi razpoloženjske smejkce. V strukturi dela je pri tem razvidno prehajanje subjekta med različnimi težkimi situacijami preteklosti, ki so gradniki sedanje identitete subjektinje (»imam sebe, / ki se prej nisem imela,«), prehojena pot z obkljukanji (»kljukica in kljukica«) pa nakazuje postopni cilj pomiritve v drugem delu knjige. Ne glede na razdrobljenost besedila vse do konca prinašajo ključne ponovitve, delujejo kot zaklinjanje spominov in bolečine. V zadnji, eni redkih naslovljenih pesmi Monika lulika, nekdanje frustracije zrastejo v odrešitev sedanjosti, v ponovno izgrajenem nagovoru drugemu pa zaokrožijo zbirko, ki jo odlikuje predvsem element preživetja in odpuščanja. »Tukaj sva, odrasla sva (…) / Pejt z mano / pogledat in varovat Moniko / ko je bla še majhna punčka. / Ker bi ji še kako prav prišlo <3«
Zbirka Monike Vrečar Šovinistka naj bi že z ironičnim naslovom izkazovala večvrednost in se ne ozirala po večinskem loku današnje literature, a branje pokaže opazno nihanje kvalitete, saj pesmi v želji po drugačnosti pogosto zapadajo v formo dnevniških zapisov nezadovoljstva, nad kritiziranim pa s takšno pozicijo ostajajo v samozadostnosti. Ali kot to zapiše avtorica sama, gre morda tudi v tem primeru za sarkastičen upor, ki bi veliko bolje deloval z več redukcije ter formalno boljšo zasnovo, da balast ne bi preglasil dobro uspelih delov sicer dinamično zasnovane zbirke.
»Samooklicani revolucionarji erotične (in eksotične) levice / se hajpamo na estetizacijo »alternative«, ki je že zdavnaj postala / levičarski mainstream. Vrečar, prostovoljno posiljena princeska, / izrablja nase projicirano podobo agresivne šovinistke z velikimi jajci / za poceni kick v zdolgočasena rebra splošnega konsenza (…)«
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov