Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2019
Moniko Vrečar doslej poznamo po pesniškem prvencu Začela bova, ko boš pripravljena iz leta 2011 in po leto mlajši zbirki kratke proze Kdo je najel sonce, kot eno od nekdanjih urednic revije I.D.I.O.T ter kot avtorico različnih teoretičnih člankov, predvsem s področja novih medijev. Slednje ni tako nepomembno, saj je za njeno ustvarjanje značilen slog, soroden nekaterim drugim avtorjem omenjene revije, pri čemer uporablja oblikovne in slogovne eksperimente ter jezik, ki je večinoma posredovan kot tok zavesti prvoosebne subjektinje oziroma pripovedovalke.
To je vidno tudi v zbirki Šovinistka. Razdeljena je na dva razdelka, ki se po naslovu zaključita z objemom avtorice ter vsebujeta več strani dolge pesemske fragmente, med seboj ločene s prazno stranjo. Besedila pri tem niso urejena v tradicionalno formo, temveč se gradijo kot posamezni deli večinoma notranjega monologa, z vizualno podobo, ki prek dekonstrukcije ter lomljenja verzov bralcu omogoča večpomenskost celote. To je mogoče opaziti že v prvi pesmi, ki v nagovoru drugi osebi uporablja raznoliko tipografijo in množico nanašalnih točk, prek katerih teče pretrgan tok misli, večji del zazrt v kritiko družbe in ožje, kulturne situacije »ko je folk bral na odru / in se pretvarjal, / da mu je to lajf / da drugega zanj ne obstaja / samo da je potem ta rahel zanos / izkoristil za to / da postane / biznis-man / -woman / -volk«.
Na površje, kjer avtorica obračunava s preteklostjo ter niza sedanjost, pri tem priplavajo različne medbesedilne navezave, vse od popkulture (»a hočeš / tanove raybanke / knjigo od šalamuna / hodt na predstave / popa delej pizda«,«) pri čemer vidimo naslonitev na pesem Britney Spears Work b**ch, do kulturnih referenc slovenske literarne scene, predvsem na njeno podtalje, preoblikujoče se v večinski tok. Tako v pesmih na eni strani zremo v družbenokritični moment zunanjega sveta, skozi nadaljnje branje pa korak za korakom ponikamo v notranjost oziroma avtoreferenčnost. V besedila namreč vstopa subjektinjina intima partnerskih in družinskih odnosov, nakazujejo se nasilje in anomalije, pri čemer se temačnemu slikanju problematike pridružuje feministični diskurz ob dobro uspelem rahljanju s (samo)ironijo. Slednje je vidno tudi na oblikovni ravni, saj se pesmi vse bolj gradijo iz prizorov nekega življenja. So na meji proznega hibrida in se izpostavljajo celo kot dnevniški oziroma internetni zapisi, pri čemer vsebujejo pogovorni in tuj jezik, psovke, tudi razpoloženjske smejkce. V strukturi dela je pri tem razvidno prehajanje subjekta med različnimi težkimi situacijami preteklosti, ki so gradniki sedanje identitete subjektinje (»imam sebe, / ki se prej nisem imela,«), prehojena pot z obkljukanji (»kljukica in kljukica«) pa nakazuje postopni cilj pomiritve v drugem delu knjige. Ne glede na razdrobljenost besedila vse do konca prinašajo ključne ponovitve, delujejo kot zaklinjanje spominov in bolečine. V zadnji, eni redkih naslovljenih pesmi Monika lulika, nekdanje frustracije zrastejo v odrešitev sedanjosti, v ponovno izgrajenem nagovoru drugemu pa zaokrožijo zbirko, ki jo odlikuje predvsem element preživetja in odpuščanja. »Tukaj sva, odrasla sva (…) / Pejt z mano / pogledat in varovat Moniko / ko je bla še majhna punčka. / Ker bi ji še kako prav prišlo <3«
Zbirka Monike Vrečar Šovinistka naj bi že z ironičnim naslovom izkazovala večvrednost in se ne ozirala po večinskem loku današnje literature, a branje pokaže opazno nihanje kvalitete, saj pesmi v želji po drugačnosti pogosto zapadajo v formo dnevniških zapisov nezadovoljstva, nad kritiziranim pa s takšno pozicijo ostajajo v samozadostnosti. Ali kot to zapiše avtorica sama, gre morda tudi v tem primeru za sarkastičen upor, ki bi veliko bolje deloval z več redukcije ter formalno boljšo zasnovo, da balast ne bi preglasil dobro uspelih delov sicer dinamično zasnovane zbirke.
»Samooklicani revolucionarji erotične (in eksotične) levice / se hajpamo na estetizacijo »alternative«, ki je že zdavnaj postala / levičarski mainstream. Vrečar, prostovoljno posiljena princeska, / izrablja nase projicirano podobo agresivne šovinistke z velikimi jajci / za poceni kick v zdolgočasena rebra splošnega konsenza (…)«
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2019
Moniko Vrečar doslej poznamo po pesniškem prvencu Začela bova, ko boš pripravljena iz leta 2011 in po leto mlajši zbirki kratke proze Kdo je najel sonce, kot eno od nekdanjih urednic revije I.D.I.O.T ter kot avtorico različnih teoretičnih člankov, predvsem s področja novih medijev. Slednje ni tako nepomembno, saj je za njeno ustvarjanje značilen slog, soroden nekaterim drugim avtorjem omenjene revije, pri čemer uporablja oblikovne in slogovne eksperimente ter jezik, ki je večinoma posredovan kot tok zavesti prvoosebne subjektinje oziroma pripovedovalke.
To je vidno tudi v zbirki Šovinistka. Razdeljena je na dva razdelka, ki se po naslovu zaključita z objemom avtorice ter vsebujeta več strani dolge pesemske fragmente, med seboj ločene s prazno stranjo. Besedila pri tem niso urejena v tradicionalno formo, temveč se gradijo kot posamezni deli večinoma notranjega monologa, z vizualno podobo, ki prek dekonstrukcije ter lomljenja verzov bralcu omogoča večpomenskost celote. To je mogoče opaziti že v prvi pesmi, ki v nagovoru drugi osebi uporablja raznoliko tipografijo in množico nanašalnih točk, prek katerih teče pretrgan tok misli, večji del zazrt v kritiko družbe in ožje, kulturne situacije »ko je folk bral na odru / in se pretvarjal, / da mu je to lajf / da drugega zanj ne obstaja / samo da je potem ta rahel zanos / izkoristil za to / da postane / biznis-man / -woman / -volk«.
Na površje, kjer avtorica obračunava s preteklostjo ter niza sedanjost, pri tem priplavajo različne medbesedilne navezave, vse od popkulture (»a hočeš / tanove raybanke / knjigo od šalamuna / hodt na predstave / popa delej pizda«,«) pri čemer vidimo naslonitev na pesem Britney Spears Work b**ch, do kulturnih referenc slovenske literarne scene, predvsem na njeno podtalje, preoblikujoče se v večinski tok. Tako v pesmih na eni strani zremo v družbenokritični moment zunanjega sveta, skozi nadaljnje branje pa korak za korakom ponikamo v notranjost oziroma avtoreferenčnost. V besedila namreč vstopa subjektinjina intima partnerskih in družinskih odnosov, nakazujejo se nasilje in anomalije, pri čemer se temačnemu slikanju problematike pridružuje feministični diskurz ob dobro uspelem rahljanju s (samo)ironijo. Slednje je vidno tudi na oblikovni ravni, saj se pesmi vse bolj gradijo iz prizorov nekega življenja. So na meji proznega hibrida in se izpostavljajo celo kot dnevniški oziroma internetni zapisi, pri čemer vsebujejo pogovorni in tuj jezik, psovke, tudi razpoloženjske smejkce. V strukturi dela je pri tem razvidno prehajanje subjekta med različnimi težkimi situacijami preteklosti, ki so gradniki sedanje identitete subjektinje (»imam sebe, / ki se prej nisem imela,«), prehojena pot z obkljukanji (»kljukica in kljukica«) pa nakazuje postopni cilj pomiritve v drugem delu knjige. Ne glede na razdrobljenost besedila vse do konca prinašajo ključne ponovitve, delujejo kot zaklinjanje spominov in bolečine. V zadnji, eni redkih naslovljenih pesmi Monika lulika, nekdanje frustracije zrastejo v odrešitev sedanjosti, v ponovno izgrajenem nagovoru drugemu pa zaokrožijo zbirko, ki jo odlikuje predvsem element preživetja in odpuščanja. »Tukaj sva, odrasla sva (…) / Pejt z mano / pogledat in varovat Moniko / ko je bla še majhna punčka. / Ker bi ji še kako prav prišlo <3«
Zbirka Monike Vrečar Šovinistka naj bi že z ironičnim naslovom izkazovala večvrednost in se ne ozirala po večinskem loku današnje literature, a branje pokaže opazno nihanje kvalitete, saj pesmi v želji po drugačnosti pogosto zapadajo v formo dnevniških zapisov nezadovoljstva, nad kritiziranim pa s takšno pozicijo ostajajo v samozadostnosti. Ali kot to zapiše avtorica sama, gre morda tudi v tem primeru za sarkastičen upor, ki bi veliko bolje deloval z več redukcije ter formalno boljšo zasnovo, da balast ne bi preglasil dobro uspelih delov sicer dinamično zasnovane zbirke.
»Samooklicani revolucionarji erotične (in eksotične) levice / se hajpamo na estetizacijo »alternative«, ki je že zdavnaj postala / levičarski mainstream. Vrečar, prostovoljno posiljena princeska, / izrablja nase projicirano podobo agresivne šovinistke z velikimi jajci / za poceni kick v zdolgočasena rebra splošnega konsenza (…)«
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov