Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dnevnik Diane Budisavljević

07.02.2020


Dnevnik je osupljiv, šokanten in hkrati pretresljivo lep preprosto zato, ker nas je avtorica s senzibilno predstavitvijo zgodbe njene junakinje opomnila, da je prav v najhujših časih potrebno imeti le veliko srce.

Za vse, ki zvedavo, spoštljivo ter z iskrenim občudovanjem že dlje časa sledimo korakom domače filmske produkcije, spomin na prvo desetletje 21. stoletja pušča izrazito grenak priokus. To je bil namreč čas, ko so “pomladniki” znotraj javnih zavodov s področja filma s politizacijo domače filmske pokrajine prekinili proces njenega ustvarjalnega preporoda. Seveda je bilo hkrati skoraj povsem izničeno tudi izjemno delo, ki so ga slovenski filmski ustvarjalci opravili z vidika vrnitve na mednarodno sceno in povrnitve nespornega ugleda, ki ga je tam užival slovenski film. Iz težko razumljivih, domnevno “domoljubnih” vzgibov, so ga namreč označili za “ne pravega”, skoraj bolnega (spomnimo se obtožb o “pornografskih filmih”), ustvarjalce pa pri tem podučili, kako ga “ozdraviti”. Ob tem so tudi občutno oklestili sredstva, namenjena produkciji novih del ter hkrati demonizirali manjšinske koprodukcije, porazdelitev preostalih sredstev pa pogojevali s prevzemom njihove predstave o “pravem slovenskem filmu”. Njihov “recept” se je za slovenski film seveda izkazal za pogubnega: z mednarodnega prizorišča je skoraj izginil, število gledalcev se je iz leta v leto krčilo, produkcija pa je bila v krču.

A tako bo vsakič, in kjerkoli že, ko bo politika poskušala diktirati ustvarjalni proces. Nadvse zgovoren dokaz tega so nam tokrat ponudili naši južni sosedje, Hrvati. Na zadnjem puljskem festivalu sta se namreč pomerila David in Goljat; mali, “neodvisno” producirani outsider, ena tistih “ne-pravih”, manjšinskih koprodukcij s področja nekdanje skupne države ter veliki favorit, vnaprej določeni zmagovalec, politično izdatno podprti ep o velikem heroju hrvaškega boja za neodvisno državo; ali drugače, “proti-hrvaško nastrojeni Dnevnik Diane Budisavljević, kot so ga označili številni “uradni” mediji ter domoljubni, pravo-hrvaški General. Izid tega dvoboja je politiko namreč pustil odprtih ust in kričeče nemo: tako stroka kot tudi številno občinstvo so za svojega izbrali Dnevnik Diane Budisavljević. Junakinja pa je namesto s strani politike opevanega in čaščenega Generala postala Dana Budisavljević, avtorica pogumnega, stilno in oblikovno dovršenega dela, ki je hrvaškemu občinstvu in svetu razkril eno temnih in zamolčanih poglavij hrvaške zgodovine. Zgodba o taborišču za otroke “neprave narodnosti oziroma vere”, ki ga je med drugo svetovno vojno vzpostavila in vodila oblast NDH, je zasnovana kot triplastna pripoved o Avstrijki, Diani Budisavljević, z dekliškim priimkom Obexer, ki se je zavestno odrekla relativni varnosti medvojnega malomeščanskega življenja in se posvetila reševanju teh otrok. A tisto, kar delo Dane Budisavljević, ki sorodstveno ni povezana s svojo junakinjo, dela izjemno in edinstveno, ni kritika takratne ali posredno sedanje hrvaške politike, kot tudi ne razkrivanje zločina in zločincev. Ne, Dnevnik je osupljiv, šokanten in hkrati pretresljivo lep preprosto zato, ker nas je avtorica s senzibilno predstavitvijo zgodbe njene junakinje opomnila, da je prav v najhujših časih potrebno imeti le veliko srce. Ali je to na pravi ali ne pravi strani pa je povsem irelevantno.

Z Dnevnikom Diane Budisavljević, v katerega je kot manjšinska koprodukcijska partnerica vstopila tudi slovenska kinematografija, so se znova pokazali številni pozitivni vidiki takšne produkcijske forme, kot tudi prodornost, smelost, profesionalni ugled in nenazadnje vizionarstvo pri njem sodelujočih akterjev slovenske avdiovizualne produkcije.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Dnevnik Diane Budisavljević

07.02.2020


Dnevnik je osupljiv, šokanten in hkrati pretresljivo lep preprosto zato, ker nas je avtorica s senzibilno predstavitvijo zgodbe njene junakinje opomnila, da je prav v najhujših časih potrebno imeti le veliko srce.

Za vse, ki zvedavo, spoštljivo ter z iskrenim občudovanjem že dlje časa sledimo korakom domače filmske produkcije, spomin na prvo desetletje 21. stoletja pušča izrazito grenak priokus. To je bil namreč čas, ko so “pomladniki” znotraj javnih zavodov s področja filma s politizacijo domače filmske pokrajine prekinili proces njenega ustvarjalnega preporoda. Seveda je bilo hkrati skoraj povsem izničeno tudi izjemno delo, ki so ga slovenski filmski ustvarjalci opravili z vidika vrnitve na mednarodno sceno in povrnitve nespornega ugleda, ki ga je tam užival slovenski film. Iz težko razumljivih, domnevno “domoljubnih” vzgibov, so ga namreč označili za “ne pravega”, skoraj bolnega (spomnimo se obtožb o “pornografskih filmih”), ustvarjalce pa pri tem podučili, kako ga “ozdraviti”. Ob tem so tudi občutno oklestili sredstva, namenjena produkciji novih del ter hkrati demonizirali manjšinske koprodukcije, porazdelitev preostalih sredstev pa pogojevali s prevzemom njihove predstave o “pravem slovenskem filmu”. Njihov “recept” se je za slovenski film seveda izkazal za pogubnega: z mednarodnega prizorišča je skoraj izginil, število gledalcev se je iz leta v leto krčilo, produkcija pa je bila v krču.

A tako bo vsakič, in kjerkoli že, ko bo politika poskušala diktirati ustvarjalni proces. Nadvse zgovoren dokaz tega so nam tokrat ponudili naši južni sosedje, Hrvati. Na zadnjem puljskem festivalu sta se namreč pomerila David in Goljat; mali, “neodvisno” producirani outsider, ena tistih “ne-pravih”, manjšinskih koprodukcij s področja nekdanje skupne države ter veliki favorit, vnaprej določeni zmagovalec, politično izdatno podprti ep o velikem heroju hrvaškega boja za neodvisno državo; ali drugače, “proti-hrvaško nastrojeni Dnevnik Diane Budisavljević, kot so ga označili številni “uradni” mediji ter domoljubni, pravo-hrvaški General. Izid tega dvoboja je politiko namreč pustil odprtih ust in kričeče nemo: tako stroka kot tudi številno občinstvo so za svojega izbrali Dnevnik Diane Budisavljević. Junakinja pa je namesto s strani politike opevanega in čaščenega Generala postala Dana Budisavljević, avtorica pogumnega, stilno in oblikovno dovršenega dela, ki je hrvaškemu občinstvu in svetu razkril eno temnih in zamolčanih poglavij hrvaške zgodovine. Zgodba o taborišču za otroke “neprave narodnosti oziroma vere”, ki ga je med drugo svetovno vojno vzpostavila in vodila oblast NDH, je zasnovana kot triplastna pripoved o Avstrijki, Diani Budisavljević, z dekliškim priimkom Obexer, ki se je zavestno odrekla relativni varnosti medvojnega malomeščanskega življenja in se posvetila reševanju teh otrok. A tisto, kar delo Dane Budisavljević, ki sorodstveno ni povezana s svojo junakinjo, dela izjemno in edinstveno, ni kritika takratne ali posredno sedanje hrvaške politike, kot tudi ne razkrivanje zločina in zločincev. Ne, Dnevnik je osupljiv, šokanten in hkrati pretresljivo lep preprosto zato, ker nas je avtorica s senzibilno predstavitvijo zgodbe njene junakinje opomnila, da je prav v najhujših časih potrebno imeti le veliko srce. Ali je to na pravi ali ne pravi strani pa je povsem irelevantno.

Z Dnevnikom Diane Budisavljević, v katerega je kot manjšinska koprodukcijska partnerica vstopila tudi slovenska kinematografija, so se znova pokazali številni pozitivni vidiki takšne produkcijske forme, kot tudi prodornost, smelost, profesionalni ugled in nenazadnje vizionarstvo pri njem sodelujočih akterjev slovenske avdiovizualne produkcije.


20.04.2020

Jorge Carrión: Knjigarne

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matej Rus


20.04.2020

Ivana Komel Solo - Narejeno iz metala in kamnov

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bere Renato Horvat.


13.04.2020

Edith Södergran: Peš sem romala skozi osončja

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Eva Longyka Marušič.


13.04.2020

Ilija Trojanow: Moja olimpijada

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Eva Longyka Marušič.


13.04.2020

Lev Detela: Disident

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bere: Igor Velše


11.04.2022

Roman Rozina: Sto let slepote

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko.


09.04.2020

Milan Knep: Eseji o križu

Avtor recenzije: Robert Kralj


06.04.2020

Tadej Golob: Dolina rož

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Ivan Lotrič.


06.04.2020

Ada Škerl: Speči metulji

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Jasna Rodošek in Ivan Lotrič.


06.04.2020

Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe 2

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.


06.04.2020

Darinka Kozinc: Les Slov`enes

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere Jasna Rodošek.


13.03.2020

Navadna ljubezen

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.03.2020

Posebni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.03.2020

Izven igrišča

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.03.2020

Von Sydow

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.03.2020

Negar Djavadi: Dezorientalka

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja


09.03.2020

Samanta Hadžić Žavski: Serijski morilec

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Aleksander Golja.


09.03.2020

Aljaž Koprivnikar: Anatomija

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


09.03.2020

Svetlana Slapšak: Volna in telo

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


06.03.2020

Tommaso

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 74 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov