Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dnevnik je osupljiv, šokanten in hkrati pretresljivo lep preprosto zato, ker nas je avtorica s senzibilno predstavitvijo zgodbe njene junakinje opomnila, da je prav v najhujših časih potrebno imeti le veliko srce.
Za vse, ki zvedavo, spoštljivo ter z iskrenim občudovanjem že dlje časa sledimo korakom domače filmske produkcije, spomin na prvo desetletje 21. stoletja pušča izrazito grenak priokus. To je bil namreč čas, ko so “pomladniki” znotraj javnih zavodov s področja filma s politizacijo domače filmske pokrajine prekinili proces njenega ustvarjalnega preporoda. Seveda je bilo hkrati skoraj povsem izničeno tudi izjemno delo, ki so ga slovenski filmski ustvarjalci opravili z vidika vrnitve na mednarodno sceno in povrnitve nespornega ugleda, ki ga je tam užival slovenski film. Iz težko razumljivih, domnevno “domoljubnih” vzgibov, so ga namreč označili za “ne pravega”, skoraj bolnega (spomnimo se obtožb o “pornografskih filmih”), ustvarjalce pa pri tem podučili, kako ga “ozdraviti”. Ob tem so tudi občutno oklestili sredstva, namenjena produkciji novih del ter hkrati demonizirali manjšinske koprodukcije, porazdelitev preostalih sredstev pa pogojevali s prevzemom njihove predstave o “pravem slovenskem filmu”. Njihov “recept” se je za slovenski film seveda izkazal za pogubnega: z mednarodnega prizorišča je skoraj izginil, število gledalcev se je iz leta v leto krčilo, produkcija pa je bila v krču.
A tako bo vsakič, in kjerkoli že, ko bo politika poskušala diktirati ustvarjalni proces. Nadvse zgovoren dokaz tega so nam tokrat ponudili naši južni sosedje, Hrvati. Na zadnjem puljskem festivalu sta se namreč pomerila David in Goljat; mali, “neodvisno” producirani outsider, ena tistih “ne-pravih”, manjšinskih koprodukcij s področja nekdanje skupne države ter veliki favorit, vnaprej določeni zmagovalec, politično izdatno podprti ep o velikem heroju hrvaškega boja za neodvisno državo; ali drugače, “proti-hrvaško nastrojeni Dnevnik Diane Budisavljević, kot so ga označili številni “uradni” mediji ter domoljubni, pravo-hrvaški General. Izid tega dvoboja je politiko namreč pustil odprtih ust in kričeče nemo: tako stroka kot tudi številno občinstvo so za svojega izbrali Dnevnik Diane Budisavljević. Junakinja pa je namesto s strani politike opevanega in čaščenega Generala postala Dana Budisavljević, avtorica pogumnega, stilno in oblikovno dovršenega dela, ki je hrvaškemu občinstvu in svetu razkril eno temnih in zamolčanih poglavij hrvaške zgodovine. Zgodba o taborišču za otroke “neprave narodnosti oziroma vere”, ki ga je med drugo svetovno vojno vzpostavila in vodila oblast NDH, je zasnovana kot triplastna pripoved o Avstrijki, Diani Budisavljević, z dekliškim priimkom Obexer, ki se je zavestno odrekla relativni varnosti medvojnega malomeščanskega življenja in se posvetila reševanju teh otrok. A tisto, kar delo Dane Budisavljević, ki sorodstveno ni povezana s svojo junakinjo, dela izjemno in edinstveno, ni kritika takratne ali posredno sedanje hrvaške politike, kot tudi ne razkrivanje zločina in zločincev. Ne, Dnevnik je osupljiv, šokanten in hkrati pretresljivo lep preprosto zato, ker nas je avtorica s senzibilno predstavitvijo zgodbe njene junakinje opomnila, da je prav v najhujših časih potrebno imeti le veliko srce. Ali je to na pravi ali ne pravi strani pa je povsem irelevantno.
Z Dnevnikom Diane Budisavljević, v katerega je kot manjšinska koprodukcijska partnerica vstopila tudi slovenska kinematografija, so se znova pokazali številni pozitivni vidiki takšne produkcijske forme, kot tudi prodornost, smelost, profesionalni ugled in nenazadnje vizionarstvo pri njem sodelujočih akterjev slovenske avdiovizualne produkcije.
Dnevnik je osupljiv, šokanten in hkrati pretresljivo lep preprosto zato, ker nas je avtorica s senzibilno predstavitvijo zgodbe njene junakinje opomnila, da je prav v najhujših časih potrebno imeti le veliko srce.
Za vse, ki zvedavo, spoštljivo ter z iskrenim občudovanjem že dlje časa sledimo korakom domače filmske produkcije, spomin na prvo desetletje 21. stoletja pušča izrazito grenak priokus. To je bil namreč čas, ko so “pomladniki” znotraj javnih zavodov s področja filma s politizacijo domače filmske pokrajine prekinili proces njenega ustvarjalnega preporoda. Seveda je bilo hkrati skoraj povsem izničeno tudi izjemno delo, ki so ga slovenski filmski ustvarjalci opravili z vidika vrnitve na mednarodno sceno in povrnitve nespornega ugleda, ki ga je tam užival slovenski film. Iz težko razumljivih, domnevno “domoljubnih” vzgibov, so ga namreč označili za “ne pravega”, skoraj bolnega (spomnimo se obtožb o “pornografskih filmih”), ustvarjalce pa pri tem podučili, kako ga “ozdraviti”. Ob tem so tudi občutno oklestili sredstva, namenjena produkciji novih del ter hkrati demonizirali manjšinske koprodukcije, porazdelitev preostalih sredstev pa pogojevali s prevzemom njihove predstave o “pravem slovenskem filmu”. Njihov “recept” se je za slovenski film seveda izkazal za pogubnega: z mednarodnega prizorišča je skoraj izginil, število gledalcev se je iz leta v leto krčilo, produkcija pa je bila v krču.
A tako bo vsakič, in kjerkoli že, ko bo politika poskušala diktirati ustvarjalni proces. Nadvse zgovoren dokaz tega so nam tokrat ponudili naši južni sosedje, Hrvati. Na zadnjem puljskem festivalu sta se namreč pomerila David in Goljat; mali, “neodvisno” producirani outsider, ena tistih “ne-pravih”, manjšinskih koprodukcij s področja nekdanje skupne države ter veliki favorit, vnaprej določeni zmagovalec, politično izdatno podprti ep o velikem heroju hrvaškega boja za neodvisno državo; ali drugače, “proti-hrvaško nastrojeni Dnevnik Diane Budisavljević, kot so ga označili številni “uradni” mediji ter domoljubni, pravo-hrvaški General. Izid tega dvoboja je politiko namreč pustil odprtih ust in kričeče nemo: tako stroka kot tudi številno občinstvo so za svojega izbrali Dnevnik Diane Budisavljević. Junakinja pa je namesto s strani politike opevanega in čaščenega Generala postala Dana Budisavljević, avtorica pogumnega, stilno in oblikovno dovršenega dela, ki je hrvaškemu občinstvu in svetu razkril eno temnih in zamolčanih poglavij hrvaške zgodovine. Zgodba o taborišču za otroke “neprave narodnosti oziroma vere”, ki ga je med drugo svetovno vojno vzpostavila in vodila oblast NDH, je zasnovana kot triplastna pripoved o Avstrijki, Diani Budisavljević, z dekliškim priimkom Obexer, ki se je zavestno odrekla relativni varnosti medvojnega malomeščanskega življenja in se posvetila reševanju teh otrok. A tisto, kar delo Dane Budisavljević, ki sorodstveno ni povezana s svojo junakinjo, dela izjemno in edinstveno, ni kritika takratne ali posredno sedanje hrvaške politike, kot tudi ne razkrivanje zločina in zločincev. Ne, Dnevnik je osupljiv, šokanten in hkrati pretresljivo lep preprosto zato, ker nas je avtorica s senzibilno predstavitvijo zgodbe njene junakinje opomnila, da je prav v najhujših časih potrebno imeti le veliko srce. Ali je to na pravi ali ne pravi strani pa je povsem irelevantno.
Z Dnevnikom Diane Budisavljević, v katerega je kot manjšinska koprodukcijska partnerica vstopila tudi slovenska kinematografija, so se znova pokazali številni pozitivni vidiki takšne produkcijske forme, kot tudi prodornost, smelost, profesionalni ugled in nenazadnje vizionarstvo pri njem sodelujočih akterjev slovenske avdiovizualne produkcije.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
»Nismo skušali narediti nekaj broadwayjskega, ampak smo skušali narediti nekaj avtentičnega,« o družinskem mijauziklu Obuti maček pove režiser Vito Taufer. Priredbo znane pravljice Obuti maček je napisal Andrej Rozman - Roza, predstava pa je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper. Premiero si je ogledala Saška Rakef. Ustvarjalci Režija: Vito Taufer Glasba: Nana Forte, Jure Ivanušič Dramaturgija: Dubravko Mihanović Asistenca režije: Mitja Lovše Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica Projekcije: Barbara Stupica, Nejc Saje Video: Nejc Saje Korepeticija: Diego Barrios Ross Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Liam Hlede/Urša Červ Zasedba Maček, človekoliki maček v škornjih, Lutkamuc (glas – video): Rok Matek Matic, mlad in simpatičen (takisto na videu): Luka Cimprič Marjetica, mlada in simpatična kraljična: Anja Drnovšek Kralj, njen sitni in nervozni oče: Ivan Rupnik Kraljica, njena tečna in razvajena mama: Maruša Oblak Brdavšek, grof in poosebljena hudoba: Ivan Godnič Glasbenik, Sodnik (video): Jure Ivanušič Glasbenik, Pomočnica (video): Uroš Maček Glasbenik: Vasko Atanasovski Glasbenik: Marjan Stanić Glasbenik: Žiga Golob Lutkamuc (animacija – video): Barbara Bulatović Avtor fotografije: Miha Fras Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper/Premiera:14. 12. 2019
Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.
Sinoči je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani četrti koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.
V filmskem svetu praviloma velja, da do osvajanja najpomembnejših nagrad vodi trnova pot, na kateri je potrebnih več neuspešnih prebojev, da bi režiser ali kinematografija osvojila tron sveta. Sliši se neverjetno, ampak Južna Koreja kot ena komercialno in artistično najmočnejših filmskih industrij sveta v vsej svoji zgodovini ni prejela niti ene nominacije za tujejezičnega oskarja. In to kljub temu, da so samo v zadnjih letih nanizali takšne mednarodne uspešnice, kot so Vlak v Busan, Služkinja in Požiganje. Na februarski podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije se bo to skoraj zagotovo spremenilo. Tisti film, ki bo po vseh neuspelih poskusih opravil ta odločilni preboj, je Parazit Joon-ho Bonga, ki je sicer kot prvi korejski film v zgodovini že prejel cansko zlato palmo. \tOpisan kontekst je pri pogovoru o uspehu filma Parazit še kako pomemben, ker Bongov film pripovedno in slogovno ni tako prelomen ali izviren kot marsikatera izmed preteklih korejskih mojstrovin. Zgodba o revni družini, ki se z vrsto zvijač naseli v domovanje premožnega direktorja računalniškega podjetja, ponuja mešanico prepoznavnih vplivov, ki segajo od Hanekejevih Smešnih iger, van Warmerdamovega Borgmana do novodobne korejske klasike Stari Chan-wook Parka. Osrednjo vlogo ima tudi pogosta alegorična uporaba arhitekture za ponazoritev družbene stratifikacije, ki smo jo videli že v tako popularnih filmih, kot je Cameronov Titanik. Bong, po formalni izobrazbi sociolog, s tem nadaljuje svojo analizo družbene strukture, kakršno je najbolj navdahnjeno prikazal v filmu Ledeni vlak in tudi tokrat je njegovo soočenje s tematiko razredne neenakosti samo shematično, saj z njo ne ponudi odločnejše razrešitve ali dotika subverzivnosti. \tA če Parazit ni niti izviren niti izzivalen, pa Bong opravi velik korak naprej v vizualni plati filma. 50-letni Korejec je tokrat do popolnosti dodelal svoj humorni, fotografsko izčiščen slog pripovedovanja, ki s svojo uporabo drobnih premikov kamere marsikaj dolguje Davidu Fincherju. Brezhibna je tudi igralska zasedba, ki zgodbo nadgradi z nujno potrebnim razponom od navihane komike pa do popolne čustvene iztrošenosti. Prav v vzpostavitvi tega popolnega ravnotežja med igralsko ekipo in vizualnim slogom Bong dokončno doseže mojstrstvo na ravni največjih hollywoodskih režiserjev. Očitno je bil prav ta premik za korak stran od žanrskih vod filmov Ledeni vlak in Okja potreben, da se je korejski režiser vendarle prelevil v privlačno vabo za podeljevalce nagrad. Če bo Parazit svojo uspešno pot nadgradil na prihajajočih oskarjih, bo s tem nadaljeval vznemirljiv zgled Cuaronovega filma Roma, s katerim so začele tujejezične kinematografije povsem enakovredno konkurirati ameriškim filmom. Če kdo, potem je prav Joon-ho Bong tisti južnokorejski režiser, ki si vso kariero prizadeva tudi sam doseči prav to.
Čeprav je Metod Pevec nedvomno med najbolj dejavnimi in plodnimi domačimi filmskimi ustvarjalci, avtorji z »najdaljšo kilometrino«, ki so se tekom svoje ustvarjalne poti lotili skoraj vseh oblik in zvrsti, pa se je še do nedavnega nekako zdelo, da so vsa njegova dela le posamezni verzi obsežne osebno-izpovedne pesmi, ki nam je razkrivala predvsem intimni notranji svet njegovih junakinj, tistih močnih, samostojnih, a hkrati tudi nežnih in ranljivih ženskih likov, okrog katerih so se spletale zgodbe njegovih filmov. Likov, kot je na primer bohemska Carmen iz njegovega istoimenskega prvenca, eterična Duša iz njegove največje uspešnice, Pod njenim oknom, čustveno strta Dora iz Estrellite ali pa vsa tista dekleta in žene iz Vipavske doline, katerih izseljeniško izkušnjo nam je razkril prek Aleksandrink. Toda čeprav je res, da se je Pevec oziral predvsem v notranji svet svojih likov, k njihovi intimi, k osebnim doživetjem, občutkom in čustvom ter nam pri tem razkrival kompleksnost njihovega notranjega ustroja, pa nam je morda še najbolj očitno prav z Aleksandrinkami, a tudi nekaterimi drugimi deli, večkrat nakazal, da je prav tako tankočutni in ostri opazovalec njihovega družbenega okolja in njihove družbene usode. A kaj, ko tega dela njegove ustvarjalne osebnosti kar nekako nismo hoteli videti, kar je bil nenazadnje tudi razlog, da nas je tako silovito presenetil, ko nam je pred štirimi leti predstavil svoj celovečerni dokumentarni film Dom. Res je sicer, da se je ta, družbeno angažirani del njegove ustvarjalnosti šele v njem prvič tako eksplicitno in nedvoumno izrazil. Toda njegova silovitost, čustvena nabitost in doslednost sta bili tako prepričljivi, da je bilo takoj jasno, da smo v preteklosti preprosto spregledali ta del njegove ustvarjalnosti. Po drugi strani pa se zdi, da je bil Dom tudi za samega Metoda nekakšno razkritje oziroma prelomni trenutek njegove ustvarjalne poti, o čemer nam pripoveduje prav njegovo zadnje delo, ostri, nepopustljivi celovečerec Jaz sem Frenk, s katerim se je po predstavitvi na portoroškem festivalu nadvse uspešno predstavil še ljubljanskemu občinstvu, in sicer kar v okviru prestižne sekcije Predpremiere na tokratnem Liffu. Če namreč zanemarimo osnovno premiso zgodbe, ki pripoveduje o sporu med dvema bratoma, ki ga zaneti dediščina po očetu – tako materialna kot tudi duhovna – in s katero je Pevec v slovensko kinematografijo kot prvi pripeljal post-tranzicijsko tematiko (no, morda ne prvi, a nedvomno jo je prvi »resno« zastavil), se namreč njegov zadnji film zdi kot – uspešni, če lahko dodamo – poskus, da združi tisto, kar je počel v preteklosti, s to novo družbeno senzibilnostjo. Ne samo v tem, da notranje dogajanje njegovih likov povnanji in ga vpne v širše družbeno okolje, pač pa tudi s tem, ko v središču svoje zgodbe združi moški in ženski lik – lik idealističnega Frenka, ki se vrne iz kibuca v rodni kraj ter lik krhke, ranljive ženske, Ines, Branetove žene, ki pa je že od nekdaj zaljubljena v Frenka. Seveda pa to še zdaleč ni edini zanimivi atribut zadnjega Pevčevega dela. Nenazadnje gre za eno tistih del, ki jih bo vsakdo »bral« po svoje in prav to je morda njegova največja odlika.
Neveljaven email naslov