Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica; Ljubljana : Mladinska knjiga 2019
Čeprav je indijska pisateljica Arundhati Roy za romaneskni prvenec Bog majhnih stvari leta 1997 prejela Bookerjevo nagrado in je ta veličastna družinska saga o prepovedani ljubezni doživela odličen odziv med bralci pri nas in po vsem svetu (prodali so več kot osem milijonov izvodov), je do izida njenega novega, težko pričakovanega romana minilo kar dvajset let. V tem času je Royeva napisala veliko esejističnih in publicističnih del ter se posvečala političnemu in družbenemu aktivizmu. Protestirala je proti hindujskemu nacionalizmu, družbenim razlikam v Indiji, vladni korupciji in kapitalizmu. Lotevala se je okoljske problematike, se bojevala proti multinacionalkam, ki izkoriščajo in onesnažujejo dežele tretjega sveta, ter se zavzemala za neodvisnost Kašmirja.
V Ministrstvu za najvišjo srečo na skoraj 500 straneh najdemo vse te stvari, pa vendar roman ni samo ali predvsem družbenokritični politični pamflet. Žal bodo raznorodna in razdrobljena vsebina, navidezna odsotnost zgodbe, zgoščenost pisanja, številne težko zapomnljive osebe in mnogi indijski izrazi (sicer pojasnjeni v slovarčku na koncu knjige) kljub gladko tekočemu slovenskemu prevodu marsikaterega bralca že na prvih straneh odvrnili od branja. Če knjige ne bi morala prebrati, bi najbrž obupala tudi sama, ko pa sem se prebila skozi začetno preobilje, me je počasi, a prepričljivo posrkala vase. Razgaljanje neusmiljenega sodobnega indijskega vsakdana, polnega takšne in drugačne umazanije, družbenih nasprotij, krivic in političnih prevratov, je kljub moreči brezizhodnosti prežeto z neverjetno, krhko lepoto, klenim sočutjem in olajšujočim humorjem.
V roman nas uvedejo hidžre, dvospolniki ali moški z žensko dušo, ki so v Indiji, čeprav živijo v posebnih skupnostih na robu družbe, na neki način privilegiran sloj. Ljudje verjamejo, da podarjajo srečo, zato denar služijo z deljenjem blagoslovov. Hidžra Andžum se zaradi travme po izkustvu nemirov iz skupne hiše v Delhiju preseli na družinsko pokopališče. Tam si, praktično na grobovih, zgradi dom, ki postane zavetišče vsakovrstnih posebnežev, avtsajderjev in zapuščenih živali. Nikogar ne zavrnejo. Prav to pokopališko ‘gostišče’, ki ga Andžum poimenuje Džanat – Raj, je Ministrstvo za najvišjo srečo iz naslova, kjer niso pomembne krvne vezi ali versko prepričanje in kjer vzgajajo celo dojenčka. Zgodbe in odnosi, ki se pletejo tam, so nekakšna mešanica resničnosti in sanj, postavljeni v brk skorumpirani politiki Indije in vojskujočemu se Kašmirju.
“Ko enkrat padeš čez rob, kot smo mi vsi,” je rekla Andžum, “nikoli ne nehaš padati. In med padanjem se oklepaš drugih, ki padajo. Prej ko to dojameš, bolje bo zate. Ta kraj, kjer živimo, kjer smo si ustvarili dom, je kraj padajočih ljudi. Tu ni nikakršne hakikat, nobene resničnosti. Are, niti mi sami nismo resnični. V resnici sploh ne obstajamo.”
Andžum je z neustavljivo privlačnostjo in toplim socialnim čutom nedvomna junakinja te pripovedi, čeprav vmes s prijatelji za lepo število strani izgine in jo zapolnijo druge osebe. Pisateljica se posveti arhitektki Tilotami in njenim trem oboževalcem ter se iz Delhija preseli v zasedeni Kašmir, kjer vsak od njih odigra pomembno vlogo. Ta del knjige je prepreden s pismi, citati, pesmimi, zapisniki, izjavami, dnevniškimi zapisi in poročili, ki včasih napetost stopnjujejo, včasih pa blažijo in dušijo nepredstavljive grozote, ki smo jim priča. Kljub mnogovrstnim pisateljskim prijemom in navidezni zmedi Arundhati Roy dramaturške zgradbe pripovedi nikoli ne spusti iz rok. Vse pomembne osebe v romanu vešče preplete z ugrabitvijo dojenčka, zapuščenega na enem od delhijskih protestov. Opis je skoraj biblijski, v najboljši maniri pisateljičine sofisticirane, a še kako prizemljene proze.
“Pojavila se je nenadoma, malo po polnoči. Nobeni angeli niso zapeli, nobenih kraljev ali modrecev ni bilo, ki bi ji prinesli darov. Pač pa je na vzhodnem nebu milijon zvezd oznanilo njen prihod. Zdaj je ni bilo – zdaj je bila, hipoma se je znašla na betonskih tleh, v zibki smeti: srebrnih cigaretnih papirčkov, nekaj plastičnih vrečk in praznih zavojčkov čipsa. Ležala je v mlaki luči, pod stebrom komarjev, ki so rojili v neonski svetlobi. Gola golcata. Njena koža je bila modročrna in gladka, kot tjulnjev mladič. Bila je budna, a popolnoma tiho – nenavadno tiho za tako drobno bitje. Morda jo je že tistih nekaj prvih kratkih mesecev življenja izučilo, da so solze, vsaj njene solze, bob ob steno.”
Novo življenje, ki nosi v sebi simbol miru in upanja, je nekakšna rdeča nit tega večplastnega, inteligentnega romana, ki dokazuje, da je preživetje v kaosu mogoče le s sočutjem do drugega človeka. Ministrstvo za najvišjo srečo zahteva ozaveščenega, radovednega in potrpežljivega bralca. Le takšnemu bodo romaneskne osebe zlezle globoko pod kožo.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica; Ljubljana : Mladinska knjiga 2019
Čeprav je indijska pisateljica Arundhati Roy za romaneskni prvenec Bog majhnih stvari leta 1997 prejela Bookerjevo nagrado in je ta veličastna družinska saga o prepovedani ljubezni doživela odličen odziv med bralci pri nas in po vsem svetu (prodali so več kot osem milijonov izvodov), je do izida njenega novega, težko pričakovanega romana minilo kar dvajset let. V tem času je Royeva napisala veliko esejističnih in publicističnih del ter se posvečala političnemu in družbenemu aktivizmu. Protestirala je proti hindujskemu nacionalizmu, družbenim razlikam v Indiji, vladni korupciji in kapitalizmu. Lotevala se je okoljske problematike, se bojevala proti multinacionalkam, ki izkoriščajo in onesnažujejo dežele tretjega sveta, ter se zavzemala za neodvisnost Kašmirja.
V Ministrstvu za najvišjo srečo na skoraj 500 straneh najdemo vse te stvari, pa vendar roman ni samo ali predvsem družbenokritični politični pamflet. Žal bodo raznorodna in razdrobljena vsebina, navidezna odsotnost zgodbe, zgoščenost pisanja, številne težko zapomnljive osebe in mnogi indijski izrazi (sicer pojasnjeni v slovarčku na koncu knjige) kljub gladko tekočemu slovenskemu prevodu marsikaterega bralca že na prvih straneh odvrnili od branja. Če knjige ne bi morala prebrati, bi najbrž obupala tudi sama, ko pa sem se prebila skozi začetno preobilje, me je počasi, a prepričljivo posrkala vase. Razgaljanje neusmiljenega sodobnega indijskega vsakdana, polnega takšne in drugačne umazanije, družbenih nasprotij, krivic in političnih prevratov, je kljub moreči brezizhodnosti prežeto z neverjetno, krhko lepoto, klenim sočutjem in olajšujočim humorjem.
V roman nas uvedejo hidžre, dvospolniki ali moški z žensko dušo, ki so v Indiji, čeprav živijo v posebnih skupnostih na robu družbe, na neki način privilegiran sloj. Ljudje verjamejo, da podarjajo srečo, zato denar služijo z deljenjem blagoslovov. Hidžra Andžum se zaradi travme po izkustvu nemirov iz skupne hiše v Delhiju preseli na družinsko pokopališče. Tam si, praktično na grobovih, zgradi dom, ki postane zavetišče vsakovrstnih posebnežev, avtsajderjev in zapuščenih živali. Nikogar ne zavrnejo. Prav to pokopališko ‘gostišče’, ki ga Andžum poimenuje Džanat – Raj, je Ministrstvo za najvišjo srečo iz naslova, kjer niso pomembne krvne vezi ali versko prepričanje in kjer vzgajajo celo dojenčka. Zgodbe in odnosi, ki se pletejo tam, so nekakšna mešanica resničnosti in sanj, postavljeni v brk skorumpirani politiki Indije in vojskujočemu se Kašmirju.
“Ko enkrat padeš čez rob, kot smo mi vsi,” je rekla Andžum, “nikoli ne nehaš padati. In med padanjem se oklepaš drugih, ki padajo. Prej ko to dojameš, bolje bo zate. Ta kraj, kjer živimo, kjer smo si ustvarili dom, je kraj padajočih ljudi. Tu ni nikakršne hakikat, nobene resničnosti. Are, niti mi sami nismo resnični. V resnici sploh ne obstajamo.”
Andžum je z neustavljivo privlačnostjo in toplim socialnim čutom nedvomna junakinja te pripovedi, čeprav vmes s prijatelji za lepo število strani izgine in jo zapolnijo druge osebe. Pisateljica se posveti arhitektki Tilotami in njenim trem oboževalcem ter se iz Delhija preseli v zasedeni Kašmir, kjer vsak od njih odigra pomembno vlogo. Ta del knjige je prepreden s pismi, citati, pesmimi, zapisniki, izjavami, dnevniškimi zapisi in poročili, ki včasih napetost stopnjujejo, včasih pa blažijo in dušijo nepredstavljive grozote, ki smo jim priča. Kljub mnogovrstnim pisateljskim prijemom in navidezni zmedi Arundhati Roy dramaturške zgradbe pripovedi nikoli ne spusti iz rok. Vse pomembne osebe v romanu vešče preplete z ugrabitvijo dojenčka, zapuščenega na enem od delhijskih protestov. Opis je skoraj biblijski, v najboljši maniri pisateljičine sofisticirane, a še kako prizemljene proze.
“Pojavila se je nenadoma, malo po polnoči. Nobeni angeli niso zapeli, nobenih kraljev ali modrecev ni bilo, ki bi ji prinesli darov. Pač pa je na vzhodnem nebu milijon zvezd oznanilo njen prihod. Zdaj je ni bilo – zdaj je bila, hipoma se je znašla na betonskih tleh, v zibki smeti: srebrnih cigaretnih papirčkov, nekaj plastičnih vrečk in praznih zavojčkov čipsa. Ležala je v mlaki luči, pod stebrom komarjev, ki so rojili v neonski svetlobi. Gola golcata. Njena koža je bila modročrna in gladka, kot tjulnjev mladič. Bila je budna, a popolnoma tiho – nenavadno tiho za tako drobno bitje. Morda jo je že tistih nekaj prvih kratkih mesecev življenja izučilo, da so solze, vsaj njene solze, bob ob steno.”
Novo življenje, ki nosi v sebi simbol miru in upanja, je nekakšna rdeča nit tega večplastnega, inteligentnega romana, ki dokazuje, da je preživetje v kaosu mogoče le s sočutjem do drugega človeka. Ministrstvo za najvišjo srečo zahteva ozaveščenega, radovednega in potrpežljivega bralca. Le takšnemu bodo romaneskne osebe zlezle globoko pod kožo.
Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Neveljaven email naslov