Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sara Stridsberg: Beckomberga

02.03.2020

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Jure Franko.

Prevedla Iva Klemenčič; Ljubljana : Beletrina, 2020

»Mislila sem, da ju bo moj pogled za vedno obdržal na svetlem, pri življenju. Vedno sem si domišljala, da v sebi nosim nadčloveško moč, ne vem, od kod ta misel. V resnici nisem nikoli rešila nikogar, nikdar nisem bila niti blizu temu, da bi kogarkoli rešila.« S temi besedami pripovedovalka Jackie konča roman Beckomberga – oda moji družini. Motiv pogleda, ki varuje, se je postopoma razgradil v povezavi s panoptičnim pogledom nadzora. Ta je vpisan v institucionalizacijo drugačnosti, foucaultevsko genezo arhitekturnega vznika psihiatričnih ustanov. Beckomberga je bila namreč ena največjih psihiatričnih bolnišnic v Evropi, v bližini Stockholma je v šestih desetletjih delovanja zaznamovala življenja številnih oskrbovancev in njihovih bližnjih. Vendar pogled, bodisi blagoslovljen bodisi nadzorni, v romanu ne usmerja usode, ampak beleži.

V tem smislu je pripoved predvsem zemljevid ustanove, ki ga ob zgodovinskemu kontekstu projekta institucionalizacije izrisujejo posamezniki, ki so se v njej znašli iz različnih razlogov – zaradi odvisnosti, depresije ali psihičnih težav. Zemljevid Beckomberge mapirajo izgube in praznine, ki vnašajo nemir v življenja romanesknih likov, še posebej pa se posveča družinski celici, hčeri Jackie, ki obiskuje očeta Jima, samomorilnega alkoholika. Njen že opisani pogled skrbi za drugega vnaša v arhitekturno totalnost ustanove večpomensko zarezo –želja, da bi rešila očeta, trči ob spoznanje, da se v bolnišnici večina počuti bolj doma kot kjerkoli drugje. In še pomembneje: ob spominih na odsotno mater Lone in vsakodnevne obiske očeta Jima prizna, da je v Beckombergi tudi sama odrasla. Pomen podnaslova romana, Oda moji družini, se tako razširi na bolnišnično skupnost, hkrati pa deluje tudi kot pisateljičina avtobiografska referenca.

Jackie torej zgodbo o razpadu družine podaja na ozadju razkroja sistema skrbi, tako državne in družbene kot medčloveške. Bolj kot o očetu pripoveduje »zgolj« o Jimu na način hladne oddaljenosti, neempatičnega poročanja kratkih podredij in odstavkov z učinkovito, ekonomično, jasno pisavo, ki kljub temu s presenetljivo toplino prodre v akt branja. Potegnjenost v romaneskni svet ni toliko povezana z identifikacijo z liki ali pripovedjo, temveč temelji v načinu oddaljenosti, v močni natančnosti nenavadne depersonifikacije. Odstavki so nastavljeni kot posamezne slike, večinoma statičnih nakopičenih atmosfer, ki oblikujejo podobe. Pripoved je časovno in prostorsko razdrobljena, vendar kontrolirano razporejena, skorajda filmsko montirana. Glavne lokacije so bolnišnični hodniki, parki z natančno določenimi drevesi, španska obala in starinarnica, časovno pa pripoved spremlja šestdeset let delovanja bolnišnice – od gradnje poslopij do samomora zadnjega oskrbovanca, s katerim se roman tudi začne, in do Jackiejine sodobnosti.

K prepričljivosti romana Sare Stridsberg Beckomberga vsekakor prispevajo slogovna sistematičnost in natančnost vzpostavljene analogije med prikazom ljudi, njihovih odnosov in situacij, v katerih se nahajajo, ter pozorno upodobitvijo naravnega okolja kot njihove organske celote. Sanjske opise neba, lomljenja svetlobe, dreves in spečih po klopeh v parku avtoričina pisava vseskozi prepleta s treznimi in neposrednimi znaki človeške komunikacije ter tako zamegljuje meje realnosti in mentalnih odvodov. Dialogi med osamljenostjo, strahom in ljubečo skrbjo nikakor niso sentimentalni, čeprav bi neredko lahko zdrsnili v razčustvovanost in stereotipizacijo psihične bolezni. Četudi se pripoved ne odmika od dobesednosti in neposrednega izrekanja, v njenem ozadju ostajajo odprte dvoumne smeri – zemljevid Beckomberge torej ni izrisan do podrobnosti, saj popisuje izkušnje, ki jih ni mogoče povsem razložiti. Ko se Jackie na primer spominja številnih najstniških obiskov pri očetu, pogovorov z nenavadnim zdravnikom Edvardom, medicinsko sestro Inger in drugimi oskrbovanci – Paulom in Sabino – ji kljub časovni oddaljenosti ne uspe dokončno artikulirati mladostne izkušnje. Fragmentiranost vseh nivojev pripovedi zato deluje kot paleta kratkih utrinkov, ki se odmikajo univerzalizaciji katerekoli izkušnje – institucionalizacije, izgube, strahu, odraščanja ali starševstva. Namesto barvite ekspresivnosti izreka iz blede anonimnosti, ki notranje osvetljuje vse tavajoče tega romana – pogosto namreč opisuje izžarevanje, človekovo temino in svetlobo, igro svetlobe in teme, ki prodira iz oči. »Pred mnogimi leti sem verjela, da je moja družina blagoslovljena s posebno svetlobo, prepričana sem bila, da se nam ne more zgoditi nič hudega,« piše.

Roman Beckomberga – oda moji družini morda ni tako drzen in silovit kot prejšnji trije romani Sare Stridsberg, ki so se posvečali močnim ženskim likom. Kljub temu pa ena najpomembnejših sodobnih švedskih pisateljic, prejemnica nagrade Evropske unije za književnost in nagrade Nordijskega sveta ter nominiranka za mednarodno nagrado man booker, tudi z njim raziskuje relevantne teme in dokazuje moč formalne spretnosti v funkciji pomenskega poudarka.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Sara Stridsberg: Beckomberga

02.03.2020

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Jure Franko.

Prevedla Iva Klemenčič; Ljubljana : Beletrina, 2020

»Mislila sem, da ju bo moj pogled za vedno obdržal na svetlem, pri življenju. Vedno sem si domišljala, da v sebi nosim nadčloveško moč, ne vem, od kod ta misel. V resnici nisem nikoli rešila nikogar, nikdar nisem bila niti blizu temu, da bi kogarkoli rešila.« S temi besedami pripovedovalka Jackie konča roman Beckomberga – oda moji družini. Motiv pogleda, ki varuje, se je postopoma razgradil v povezavi s panoptičnim pogledom nadzora. Ta je vpisan v institucionalizacijo drugačnosti, foucaultevsko genezo arhitekturnega vznika psihiatričnih ustanov. Beckomberga je bila namreč ena največjih psihiatričnih bolnišnic v Evropi, v bližini Stockholma je v šestih desetletjih delovanja zaznamovala življenja številnih oskrbovancev in njihovih bližnjih. Vendar pogled, bodisi blagoslovljen bodisi nadzorni, v romanu ne usmerja usode, ampak beleži.

V tem smislu je pripoved predvsem zemljevid ustanove, ki ga ob zgodovinskemu kontekstu projekta institucionalizacije izrisujejo posamezniki, ki so se v njej znašli iz različnih razlogov – zaradi odvisnosti, depresije ali psihičnih težav. Zemljevid Beckomberge mapirajo izgube in praznine, ki vnašajo nemir v življenja romanesknih likov, še posebej pa se posveča družinski celici, hčeri Jackie, ki obiskuje očeta Jima, samomorilnega alkoholika. Njen že opisani pogled skrbi za drugega vnaša v arhitekturno totalnost ustanove večpomensko zarezo –želja, da bi rešila očeta, trči ob spoznanje, da se v bolnišnici večina počuti bolj doma kot kjerkoli drugje. In še pomembneje: ob spominih na odsotno mater Lone in vsakodnevne obiske očeta Jima prizna, da je v Beckombergi tudi sama odrasla. Pomen podnaslova romana, Oda moji družini, se tako razširi na bolnišnično skupnost, hkrati pa deluje tudi kot pisateljičina avtobiografska referenca.

Jackie torej zgodbo o razpadu družine podaja na ozadju razkroja sistema skrbi, tako državne in družbene kot medčloveške. Bolj kot o očetu pripoveduje »zgolj« o Jimu na način hladne oddaljenosti, neempatičnega poročanja kratkih podredij in odstavkov z učinkovito, ekonomično, jasno pisavo, ki kljub temu s presenetljivo toplino prodre v akt branja. Potegnjenost v romaneskni svet ni toliko povezana z identifikacijo z liki ali pripovedjo, temveč temelji v načinu oddaljenosti, v močni natančnosti nenavadne depersonifikacije. Odstavki so nastavljeni kot posamezne slike, večinoma statičnih nakopičenih atmosfer, ki oblikujejo podobe. Pripoved je časovno in prostorsko razdrobljena, vendar kontrolirano razporejena, skorajda filmsko montirana. Glavne lokacije so bolnišnični hodniki, parki z natančno določenimi drevesi, španska obala in starinarnica, časovno pa pripoved spremlja šestdeset let delovanja bolnišnice – od gradnje poslopij do samomora zadnjega oskrbovanca, s katerim se roman tudi začne, in do Jackiejine sodobnosti.

K prepričljivosti romana Sare Stridsberg Beckomberga vsekakor prispevajo slogovna sistematičnost in natančnost vzpostavljene analogije med prikazom ljudi, njihovih odnosov in situacij, v katerih se nahajajo, ter pozorno upodobitvijo naravnega okolja kot njihove organske celote. Sanjske opise neba, lomljenja svetlobe, dreves in spečih po klopeh v parku avtoričina pisava vseskozi prepleta s treznimi in neposrednimi znaki človeške komunikacije ter tako zamegljuje meje realnosti in mentalnih odvodov. Dialogi med osamljenostjo, strahom in ljubečo skrbjo nikakor niso sentimentalni, čeprav bi neredko lahko zdrsnili v razčustvovanost in stereotipizacijo psihične bolezni. Četudi se pripoved ne odmika od dobesednosti in neposrednega izrekanja, v njenem ozadju ostajajo odprte dvoumne smeri – zemljevid Beckomberge torej ni izrisan do podrobnosti, saj popisuje izkušnje, ki jih ni mogoče povsem razložiti. Ko se Jackie na primer spominja številnih najstniških obiskov pri očetu, pogovorov z nenavadnim zdravnikom Edvardom, medicinsko sestro Inger in drugimi oskrbovanci – Paulom in Sabino – ji kljub časovni oddaljenosti ne uspe dokončno artikulirati mladostne izkušnje. Fragmentiranost vseh nivojev pripovedi zato deluje kot paleta kratkih utrinkov, ki se odmikajo univerzalizaciji katerekoli izkušnje – institucionalizacije, izgube, strahu, odraščanja ali starševstva. Namesto barvite ekspresivnosti izreka iz blede anonimnosti, ki notranje osvetljuje vse tavajoče tega romana – pogosto namreč opisuje izžarevanje, človekovo temino in svetlobo, igro svetlobe in teme, ki prodira iz oči. »Pred mnogimi leti sem verjela, da je moja družina blagoslovljena s posebno svetlobo, prepričana sem bila, da se nam ne more zgoditi nič hudega,« piše.

Roman Beckomberga – oda moji družini morda ni tako drzen in silovit kot prejšnji trije romani Sare Stridsberg, ki so se posvečali močnim ženskim likom. Kljub temu pa ena najpomembnejših sodobnih švedskih pisateljic, prejemnica nagrade Evropske unije za književnost in nagrade Nordijskega sveta ter nominiranka za mednarodno nagrado man booker, tudi z njim raziskuje relevantne teme in dokazuje moč formalne spretnosti v funkciji pomenskega poudarka.


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


15.04.2022

Tijana Grumić: 52 Hertzov

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan


14.04.2022

Tijana Grumić: 52 hertzov

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


Stran 41 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov