Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere Jure Franko.
Prevedla Iva Klemenčič; Ljubljana : Beletrina, 2020
»Mislila sem, da ju bo moj pogled za vedno obdržal na svetlem, pri življenju. Vedno sem si domišljala, da v sebi nosim nadčloveško moč, ne vem, od kod ta misel. V resnici nisem nikoli rešila nikogar, nikdar nisem bila niti blizu temu, da bi kogarkoli rešila.« S temi besedami pripovedovalka Jackie konča roman Beckomberga – oda moji družini. Motiv pogleda, ki varuje, se je postopoma razgradil v povezavi s panoptičnim pogledom nadzora. Ta je vpisan v institucionalizacijo drugačnosti, foucaultevsko genezo arhitekturnega vznika psihiatričnih ustanov. Beckomberga je bila namreč ena največjih psihiatričnih bolnišnic v Evropi, v bližini Stockholma je v šestih desetletjih delovanja zaznamovala življenja številnih oskrbovancev in njihovih bližnjih. Vendar pogled, bodisi blagoslovljen bodisi nadzorni, v romanu ne usmerja usode, ampak beleži.
V tem smislu je pripoved predvsem zemljevid ustanove, ki ga ob zgodovinskemu kontekstu projekta institucionalizacije izrisujejo posamezniki, ki so se v njej znašli iz različnih razlogov – zaradi odvisnosti, depresije ali psihičnih težav. Zemljevid Beckomberge mapirajo izgube in praznine, ki vnašajo nemir v življenja romanesknih likov, še posebej pa se posveča družinski celici, hčeri Jackie, ki obiskuje očeta Jima, samomorilnega alkoholika. Njen že opisani pogled skrbi za drugega vnaša v arhitekturno totalnost ustanove večpomensko zarezo –želja, da bi rešila očeta, trči ob spoznanje, da se v bolnišnici večina počuti bolj doma kot kjerkoli drugje. In še pomembneje: ob spominih na odsotno mater Lone in vsakodnevne obiske očeta Jima prizna, da je v Beckombergi tudi sama odrasla. Pomen podnaslova romana, Oda moji družini, se tako razširi na bolnišnično skupnost, hkrati pa deluje tudi kot pisateljičina avtobiografska referenca.
Jackie torej zgodbo o razpadu družine podaja na ozadju razkroja sistema skrbi, tako državne in družbene kot medčloveške. Bolj kot o očetu pripoveduje »zgolj« o Jimu na način hladne oddaljenosti, neempatičnega poročanja kratkih podredij in odstavkov z učinkovito, ekonomično, jasno pisavo, ki kljub temu s presenetljivo toplino prodre v akt branja. Potegnjenost v romaneskni svet ni toliko povezana z identifikacijo z liki ali pripovedjo, temveč temelji v načinu oddaljenosti, v močni natančnosti nenavadne depersonifikacije. Odstavki so nastavljeni kot posamezne slike, večinoma statičnih nakopičenih atmosfer, ki oblikujejo podobe. Pripoved je časovno in prostorsko razdrobljena, vendar kontrolirano razporejena, skorajda filmsko montirana. Glavne lokacije so bolnišnični hodniki, parki z natančno določenimi drevesi, španska obala in starinarnica, časovno pa pripoved spremlja šestdeset let delovanja bolnišnice – od gradnje poslopij do samomora zadnjega oskrbovanca, s katerim se roman tudi začne, in do Jackiejine sodobnosti.
K prepričljivosti romana Sare Stridsberg Beckomberga vsekakor prispevajo slogovna sistematičnost in natančnost vzpostavljene analogije med prikazom ljudi, njihovih odnosov in situacij, v katerih se nahajajo, ter pozorno upodobitvijo naravnega okolja kot njihove organske celote. Sanjske opise neba, lomljenja svetlobe, dreves in spečih po klopeh v parku avtoričina pisava vseskozi prepleta s treznimi in neposrednimi znaki človeške komunikacije ter tako zamegljuje meje realnosti in mentalnih odvodov. Dialogi med osamljenostjo, strahom in ljubečo skrbjo nikakor niso sentimentalni, čeprav bi neredko lahko zdrsnili v razčustvovanost in stereotipizacijo psihične bolezni. Četudi se pripoved ne odmika od dobesednosti in neposrednega izrekanja, v njenem ozadju ostajajo odprte dvoumne smeri – zemljevid Beckomberge torej ni izrisan do podrobnosti, saj popisuje izkušnje, ki jih ni mogoče povsem razložiti. Ko se Jackie na primer spominja številnih najstniških obiskov pri očetu, pogovorov z nenavadnim zdravnikom Edvardom, medicinsko sestro Inger in drugimi oskrbovanci – Paulom in Sabino – ji kljub časovni oddaljenosti ne uspe dokončno artikulirati mladostne izkušnje. Fragmentiranost vseh nivojev pripovedi zato deluje kot paleta kratkih utrinkov, ki se odmikajo univerzalizaciji katerekoli izkušnje – institucionalizacije, izgube, strahu, odraščanja ali starševstva. Namesto barvite ekspresivnosti izreka iz blede anonimnosti, ki notranje osvetljuje vse tavajoče tega romana – pogosto namreč opisuje izžarevanje, človekovo temino in svetlobo, igro svetlobe in teme, ki prodira iz oči. »Pred mnogimi leti sem verjela, da je moja družina blagoslovljena s posebno svetlobo, prepričana sem bila, da se nam ne more zgoditi nič hudega,« piše.
Roman Beckomberga – oda moji družini morda ni tako drzen in silovit kot prejšnji trije romani Sare Stridsberg, ki so se posvečali močnim ženskim likom. Kljub temu pa ena najpomembnejših sodobnih švedskih pisateljic, prejemnica nagrade Evropske unije za književnost in nagrade Nordijskega sveta ter nominiranka za mednarodno nagrado man booker, tudi z njim raziskuje relevantne teme in dokazuje moč formalne spretnosti v funkciji pomenskega poudarka.
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere Jure Franko.
Prevedla Iva Klemenčič; Ljubljana : Beletrina, 2020
»Mislila sem, da ju bo moj pogled za vedno obdržal na svetlem, pri življenju. Vedno sem si domišljala, da v sebi nosim nadčloveško moč, ne vem, od kod ta misel. V resnici nisem nikoli rešila nikogar, nikdar nisem bila niti blizu temu, da bi kogarkoli rešila.« S temi besedami pripovedovalka Jackie konča roman Beckomberga – oda moji družini. Motiv pogleda, ki varuje, se je postopoma razgradil v povezavi s panoptičnim pogledom nadzora. Ta je vpisan v institucionalizacijo drugačnosti, foucaultevsko genezo arhitekturnega vznika psihiatričnih ustanov. Beckomberga je bila namreč ena največjih psihiatričnih bolnišnic v Evropi, v bližini Stockholma je v šestih desetletjih delovanja zaznamovala življenja številnih oskrbovancev in njihovih bližnjih. Vendar pogled, bodisi blagoslovljen bodisi nadzorni, v romanu ne usmerja usode, ampak beleži.
V tem smislu je pripoved predvsem zemljevid ustanove, ki ga ob zgodovinskemu kontekstu projekta institucionalizacije izrisujejo posamezniki, ki so se v njej znašli iz različnih razlogov – zaradi odvisnosti, depresije ali psihičnih težav. Zemljevid Beckomberge mapirajo izgube in praznine, ki vnašajo nemir v življenja romanesknih likov, še posebej pa se posveča družinski celici, hčeri Jackie, ki obiskuje očeta Jima, samomorilnega alkoholika. Njen že opisani pogled skrbi za drugega vnaša v arhitekturno totalnost ustanove večpomensko zarezo –želja, da bi rešila očeta, trči ob spoznanje, da se v bolnišnici večina počuti bolj doma kot kjerkoli drugje. In še pomembneje: ob spominih na odsotno mater Lone in vsakodnevne obiske očeta Jima prizna, da je v Beckombergi tudi sama odrasla. Pomen podnaslova romana, Oda moji družini, se tako razširi na bolnišnično skupnost, hkrati pa deluje tudi kot pisateljičina avtobiografska referenca.
Jackie torej zgodbo o razpadu družine podaja na ozadju razkroja sistema skrbi, tako državne in družbene kot medčloveške. Bolj kot o očetu pripoveduje »zgolj« o Jimu na način hladne oddaljenosti, neempatičnega poročanja kratkih podredij in odstavkov z učinkovito, ekonomično, jasno pisavo, ki kljub temu s presenetljivo toplino prodre v akt branja. Potegnjenost v romaneskni svet ni toliko povezana z identifikacijo z liki ali pripovedjo, temveč temelji v načinu oddaljenosti, v močni natančnosti nenavadne depersonifikacije. Odstavki so nastavljeni kot posamezne slike, večinoma statičnih nakopičenih atmosfer, ki oblikujejo podobe. Pripoved je časovno in prostorsko razdrobljena, vendar kontrolirano razporejena, skorajda filmsko montirana. Glavne lokacije so bolnišnični hodniki, parki z natančno določenimi drevesi, španska obala in starinarnica, časovno pa pripoved spremlja šestdeset let delovanja bolnišnice – od gradnje poslopij do samomora zadnjega oskrbovanca, s katerim se roman tudi začne, in do Jackiejine sodobnosti.
K prepričljivosti romana Sare Stridsberg Beckomberga vsekakor prispevajo slogovna sistematičnost in natančnost vzpostavljene analogije med prikazom ljudi, njihovih odnosov in situacij, v katerih se nahajajo, ter pozorno upodobitvijo naravnega okolja kot njihove organske celote. Sanjske opise neba, lomljenja svetlobe, dreves in spečih po klopeh v parku avtoričina pisava vseskozi prepleta s treznimi in neposrednimi znaki človeške komunikacije ter tako zamegljuje meje realnosti in mentalnih odvodov. Dialogi med osamljenostjo, strahom in ljubečo skrbjo nikakor niso sentimentalni, čeprav bi neredko lahko zdrsnili v razčustvovanost in stereotipizacijo psihične bolezni. Četudi se pripoved ne odmika od dobesednosti in neposrednega izrekanja, v njenem ozadju ostajajo odprte dvoumne smeri – zemljevid Beckomberge torej ni izrisan do podrobnosti, saj popisuje izkušnje, ki jih ni mogoče povsem razložiti. Ko se Jackie na primer spominja številnih najstniških obiskov pri očetu, pogovorov z nenavadnim zdravnikom Edvardom, medicinsko sestro Inger in drugimi oskrbovanci – Paulom in Sabino – ji kljub časovni oddaljenosti ne uspe dokončno artikulirati mladostne izkušnje. Fragmentiranost vseh nivojev pripovedi zato deluje kot paleta kratkih utrinkov, ki se odmikajo univerzalizaciji katerekoli izkušnje – institucionalizacije, izgube, strahu, odraščanja ali starševstva. Namesto barvite ekspresivnosti izreka iz blede anonimnosti, ki notranje osvetljuje vse tavajoče tega romana – pogosto namreč opisuje izžarevanje, človekovo temino in svetlobo, igro svetlobe in teme, ki prodira iz oči. »Pred mnogimi leti sem verjela, da je moja družina blagoslovljena s posebno svetlobo, prepričana sem bila, da se nam ne more zgoditi nič hudega,« piše.
Roman Beckomberga – oda moji družini morda ni tako drzen in silovit kot prejšnji trije romani Sare Stridsberg, ki so se posvečali močnim ženskim likom. Kljub temu pa ena najpomembnejših sodobnih švedskih pisateljic, prejemnica nagrade Evropske unije za književnost in nagrade Nordijskega sveta ter nominiranka za mednarodno nagrado man booker, tudi z njim raziskuje relevantne teme in dokazuje moč formalne spretnosti v funkciji pomenskega poudarka.
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov