Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sara Stridsberg: Beckomberga

02.03.2020

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Jure Franko.

Prevedla Iva Klemenčič; Ljubljana : Beletrina, 2020

»Mislila sem, da ju bo moj pogled za vedno obdržal na svetlem, pri življenju. Vedno sem si domišljala, da v sebi nosim nadčloveško moč, ne vem, od kod ta misel. V resnici nisem nikoli rešila nikogar, nikdar nisem bila niti blizu temu, da bi kogarkoli rešila.« S temi besedami pripovedovalka Jackie konča roman Beckomberga – oda moji družini. Motiv pogleda, ki varuje, se je postopoma razgradil v povezavi s panoptičnim pogledom nadzora. Ta je vpisan v institucionalizacijo drugačnosti, foucaultevsko genezo arhitekturnega vznika psihiatričnih ustanov. Beckomberga je bila namreč ena največjih psihiatričnih bolnišnic v Evropi, v bližini Stockholma je v šestih desetletjih delovanja zaznamovala življenja številnih oskrbovancev in njihovih bližnjih. Vendar pogled, bodisi blagoslovljen bodisi nadzorni, v romanu ne usmerja usode, ampak beleži.

V tem smislu je pripoved predvsem zemljevid ustanove, ki ga ob zgodovinskemu kontekstu projekta institucionalizacije izrisujejo posamezniki, ki so se v njej znašli iz različnih razlogov – zaradi odvisnosti, depresije ali psihičnih težav. Zemljevid Beckomberge mapirajo izgube in praznine, ki vnašajo nemir v življenja romanesknih likov, še posebej pa se posveča družinski celici, hčeri Jackie, ki obiskuje očeta Jima, samomorilnega alkoholika. Njen že opisani pogled skrbi za drugega vnaša v arhitekturno totalnost ustanove večpomensko zarezo –želja, da bi rešila očeta, trči ob spoznanje, da se v bolnišnici večina počuti bolj doma kot kjerkoli drugje. In še pomembneje: ob spominih na odsotno mater Lone in vsakodnevne obiske očeta Jima prizna, da je v Beckombergi tudi sama odrasla. Pomen podnaslova romana, Oda moji družini, se tako razširi na bolnišnično skupnost, hkrati pa deluje tudi kot pisateljičina avtobiografska referenca.

Jackie torej zgodbo o razpadu družine podaja na ozadju razkroja sistema skrbi, tako državne in družbene kot medčloveške. Bolj kot o očetu pripoveduje »zgolj« o Jimu na način hladne oddaljenosti, neempatičnega poročanja kratkih podredij in odstavkov z učinkovito, ekonomično, jasno pisavo, ki kljub temu s presenetljivo toplino prodre v akt branja. Potegnjenost v romaneskni svet ni toliko povezana z identifikacijo z liki ali pripovedjo, temveč temelji v načinu oddaljenosti, v močni natančnosti nenavadne depersonifikacije. Odstavki so nastavljeni kot posamezne slike, večinoma statičnih nakopičenih atmosfer, ki oblikujejo podobe. Pripoved je časovno in prostorsko razdrobljena, vendar kontrolirano razporejena, skorajda filmsko montirana. Glavne lokacije so bolnišnični hodniki, parki z natančno določenimi drevesi, španska obala in starinarnica, časovno pa pripoved spremlja šestdeset let delovanja bolnišnice – od gradnje poslopij do samomora zadnjega oskrbovanca, s katerim se roman tudi začne, in do Jackiejine sodobnosti.

K prepričljivosti romana Sare Stridsberg Beckomberga vsekakor prispevajo slogovna sistematičnost in natančnost vzpostavljene analogije med prikazom ljudi, njihovih odnosov in situacij, v katerih se nahajajo, ter pozorno upodobitvijo naravnega okolja kot njihove organske celote. Sanjske opise neba, lomljenja svetlobe, dreves in spečih po klopeh v parku avtoričina pisava vseskozi prepleta s treznimi in neposrednimi znaki človeške komunikacije ter tako zamegljuje meje realnosti in mentalnih odvodov. Dialogi med osamljenostjo, strahom in ljubečo skrbjo nikakor niso sentimentalni, čeprav bi neredko lahko zdrsnili v razčustvovanost in stereotipizacijo psihične bolezni. Četudi se pripoved ne odmika od dobesednosti in neposrednega izrekanja, v njenem ozadju ostajajo odprte dvoumne smeri – zemljevid Beckomberge torej ni izrisan do podrobnosti, saj popisuje izkušnje, ki jih ni mogoče povsem razložiti. Ko se Jackie na primer spominja številnih najstniških obiskov pri očetu, pogovorov z nenavadnim zdravnikom Edvardom, medicinsko sestro Inger in drugimi oskrbovanci – Paulom in Sabino – ji kljub časovni oddaljenosti ne uspe dokončno artikulirati mladostne izkušnje. Fragmentiranost vseh nivojev pripovedi zato deluje kot paleta kratkih utrinkov, ki se odmikajo univerzalizaciji katerekoli izkušnje – institucionalizacije, izgube, strahu, odraščanja ali starševstva. Namesto barvite ekspresivnosti izreka iz blede anonimnosti, ki notranje osvetljuje vse tavajoče tega romana – pogosto namreč opisuje izžarevanje, človekovo temino in svetlobo, igro svetlobe in teme, ki prodira iz oči. »Pred mnogimi leti sem verjela, da je moja družina blagoslovljena s posebno svetlobo, prepričana sem bila, da se nam ne more zgoditi nič hudega,« piše.

Roman Beckomberga – oda moji družini morda ni tako drzen in silovit kot prejšnji trije romani Sare Stridsberg, ki so se posvečali močnim ženskim likom. Kljub temu pa ena najpomembnejših sodobnih švedskih pisateljic, prejemnica nagrade Evropske unije za književnost in nagrade Nordijskega sveta ter nominiranka za mednarodno nagrado man booker, tudi z njim raziskuje relevantne teme in dokazuje moč formalne spretnosti v funkciji pomenskega poudarka.


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Sara Stridsberg: Beckomberga

02.03.2020

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Jure Franko.

Prevedla Iva Klemenčič; Ljubljana : Beletrina, 2020

»Mislila sem, da ju bo moj pogled za vedno obdržal na svetlem, pri življenju. Vedno sem si domišljala, da v sebi nosim nadčloveško moč, ne vem, od kod ta misel. V resnici nisem nikoli rešila nikogar, nikdar nisem bila niti blizu temu, da bi kogarkoli rešila.« S temi besedami pripovedovalka Jackie konča roman Beckomberga – oda moji družini. Motiv pogleda, ki varuje, se je postopoma razgradil v povezavi s panoptičnim pogledom nadzora. Ta je vpisan v institucionalizacijo drugačnosti, foucaultevsko genezo arhitekturnega vznika psihiatričnih ustanov. Beckomberga je bila namreč ena največjih psihiatričnih bolnišnic v Evropi, v bližini Stockholma je v šestih desetletjih delovanja zaznamovala življenja številnih oskrbovancev in njihovih bližnjih. Vendar pogled, bodisi blagoslovljen bodisi nadzorni, v romanu ne usmerja usode, ampak beleži.

V tem smislu je pripoved predvsem zemljevid ustanove, ki ga ob zgodovinskemu kontekstu projekta institucionalizacije izrisujejo posamezniki, ki so se v njej znašli iz različnih razlogov – zaradi odvisnosti, depresije ali psihičnih težav. Zemljevid Beckomberge mapirajo izgube in praznine, ki vnašajo nemir v življenja romanesknih likov, še posebej pa se posveča družinski celici, hčeri Jackie, ki obiskuje očeta Jima, samomorilnega alkoholika. Njen že opisani pogled skrbi za drugega vnaša v arhitekturno totalnost ustanove večpomensko zarezo –želja, da bi rešila očeta, trči ob spoznanje, da se v bolnišnici večina počuti bolj doma kot kjerkoli drugje. In še pomembneje: ob spominih na odsotno mater Lone in vsakodnevne obiske očeta Jima prizna, da je v Beckombergi tudi sama odrasla. Pomen podnaslova romana, Oda moji družini, se tako razširi na bolnišnično skupnost, hkrati pa deluje tudi kot pisateljičina avtobiografska referenca.

Jackie torej zgodbo o razpadu družine podaja na ozadju razkroja sistema skrbi, tako državne in družbene kot medčloveške. Bolj kot o očetu pripoveduje »zgolj« o Jimu na način hladne oddaljenosti, neempatičnega poročanja kratkih podredij in odstavkov z učinkovito, ekonomično, jasno pisavo, ki kljub temu s presenetljivo toplino prodre v akt branja. Potegnjenost v romaneskni svet ni toliko povezana z identifikacijo z liki ali pripovedjo, temveč temelji v načinu oddaljenosti, v močni natančnosti nenavadne depersonifikacije. Odstavki so nastavljeni kot posamezne slike, večinoma statičnih nakopičenih atmosfer, ki oblikujejo podobe. Pripoved je časovno in prostorsko razdrobljena, vendar kontrolirano razporejena, skorajda filmsko montirana. Glavne lokacije so bolnišnični hodniki, parki z natančno določenimi drevesi, španska obala in starinarnica, časovno pa pripoved spremlja šestdeset let delovanja bolnišnice – od gradnje poslopij do samomora zadnjega oskrbovanca, s katerim se roman tudi začne, in do Jackiejine sodobnosti.

K prepričljivosti romana Sare Stridsberg Beckomberga vsekakor prispevajo slogovna sistematičnost in natančnost vzpostavljene analogije med prikazom ljudi, njihovih odnosov in situacij, v katerih se nahajajo, ter pozorno upodobitvijo naravnega okolja kot njihove organske celote. Sanjske opise neba, lomljenja svetlobe, dreves in spečih po klopeh v parku avtoričina pisava vseskozi prepleta s treznimi in neposrednimi znaki človeške komunikacije ter tako zamegljuje meje realnosti in mentalnih odvodov. Dialogi med osamljenostjo, strahom in ljubečo skrbjo nikakor niso sentimentalni, čeprav bi neredko lahko zdrsnili v razčustvovanost in stereotipizacijo psihične bolezni. Četudi se pripoved ne odmika od dobesednosti in neposrednega izrekanja, v njenem ozadju ostajajo odprte dvoumne smeri – zemljevid Beckomberge torej ni izrisan do podrobnosti, saj popisuje izkušnje, ki jih ni mogoče povsem razložiti. Ko se Jackie na primer spominja številnih najstniških obiskov pri očetu, pogovorov z nenavadnim zdravnikom Edvardom, medicinsko sestro Inger in drugimi oskrbovanci – Paulom in Sabino – ji kljub časovni oddaljenosti ne uspe dokončno artikulirati mladostne izkušnje. Fragmentiranost vseh nivojev pripovedi zato deluje kot paleta kratkih utrinkov, ki se odmikajo univerzalizaciji katerekoli izkušnje – institucionalizacije, izgube, strahu, odraščanja ali starševstva. Namesto barvite ekspresivnosti izreka iz blede anonimnosti, ki notranje osvetljuje vse tavajoče tega romana – pogosto namreč opisuje izžarevanje, človekovo temino in svetlobo, igro svetlobe in teme, ki prodira iz oči. »Pred mnogimi leti sem verjela, da je moja družina blagoslovljena s posebno svetlobo, prepričana sem bila, da se nam ne more zgoditi nič hudega,« piše.

Roman Beckomberga – oda moji družini morda ni tako drzen in silovit kot prejšnji trije romani Sare Stridsberg, ki so se posvečali močnim ženskim likom. Kljub temu pa ena najpomembnejših sodobnih švedskih pisateljic, prejemnica nagrade Evropske unije za književnost in nagrade Nordijskega sveta ter nominiranka za mednarodno nagrado man booker, tudi z njim raziskuje relevantne teme in dokazuje moč formalne spretnosti v funkciji pomenskega poudarka.


18.10.2021

Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.


18.10.2021

Paul Valéry: O poeziji

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 49 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov