Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bere Renato Horvat.
Maribor : Litera, 2019
Ivana Komel Solo je pesniški prvenec Izkrivljene podobe izdala še kot dijakinja, deset let zatem pa je poetiko z zbirko Narekovano iz postelje zgradila okoli nepretenciozne, nežne, skorajda krhke govorice, ki pozorno zre v svet, popisuje bežne trenutke vsakdanjega življenja tako v njegovih temačnih kot bolj svetlih odtenkih ter jih preslikuje v notranjo pesniško krajino. Vanjo se avtorica po premoru vrača z zbirkama Abeceda majhnih zgodb in Narejeno iz metala in kamnov, ki sta pri različnih založbah izšli v sosledju nekaj mesecev.
Pesniška zbirka Narejeno iz metala in kamnov v marsičem nadaljuje dosedanje ustvarjanje Ivane Komel Solo. Že z naslovom in tudi v samih pesmih razkriva prepletanje dveh polov. Te ne deli kakšen poseben ključ ali razdelek temveč vsaka posebej vabi z glasbenimi naslovi in albumi različnih izvajalcev, v sebi pa nosijo razpetost med zunanjim in notranjim, med pogosto bolečo preteklostjo in sedanjostjo, obarvano predvsem z intimo in hrepenenjem. Slednjemu sledimo vse od prve pesmi, pri čemer se na videz vsakdanjim, banalnim prizorom pridružujejo spomini življenja:
„Spomini zacvetijo kot minska polja … // Na hišo, v kateri sem živela kot otrok, / v kateri me je mama učila likati, / oprati posodo / in brisati prah …“ V nadaljevanju odzvanjajo tudi problematične vsebine sodobne družbe: („6:30. Novice. / Ameriško letalo strmoglavilo v Libiji – Gadafi še vedno borben. / Radioaktivna voda iz jedrske elektrarne Fukušima prodrla v / podtalnico. / Našli dvoletno deklico v smetnjaku. Zaklal svojo ženo.“).
Četudi v odmevih vojne, socialne in spolne neenakosti in drugih družbenih anomalij lahko vidimo angažirano pozicijo avtorice, pa gre v pesmih predvsem za posredovanje osebne izkušnje. To je morebiti najbolje vidno v pesmi, naslovljeni po glasbi skupine Judas Priest. Ivana Komel Solo v njej retrospektivno prikaže desetletje dolg razkorak, ki ga polnijo nekdanji družinski odnosi, bolečina in bolezen, spominski drobci pa se nalagajo kot sentimenti subjektinjine dediščine in prek avtoreferenčnih podatkov se lahko navežemo na pesničin odhod iz domovine. („Bežim in tečem stran že dvajset let / pred bolečino / pred spomini … Vrv je napeta in spolzka od neurja / in ko hodim po njej – / previdno in / s strahom – // je edina želja v meni, / da se ta vrv nikoli ne pretrga.“) Na drugi strani je v veliko bolj pozitivnih notah zgrajena sodobnost, ki jo ne glede na nekatere vdore zunanjosti, polnita predvsem ljubezen („Tudi v naju, planeta, se zaletavajo – v samotni bolečini odpadajo okruški. / Midva sva dragi, made out of metal and stones.“) in dvojina, delujoči kot nasprotni pol preteklosti in leitmotiv preživetja, pri tem pa se kot uteha ponuja tudi element pesništva oziroma pisanje. Ob gostem medbesedilnem prepletanju in uporabi različnih jezikov se subjektinja gradi kot ustvarjalka, ki iz glasbene umetnosti v besedno in iz oddaljenosti v bližino spleta sestavljanko življenja za presek preteklosti in odhod v svetlobo. To je posebno dobro vidno v zadnjem delu zbirke, v katerem se govorka odmakne od zunanjega sveta in spominov in preide v območje, kjer prve črke posameznih pesmi v kurzivi nagovarjajo zaslužno osebi, ki omogoči končni polet eksistencialne želje po pripadanju ljubezni visoko v višave.
(„goriva v verze in se / taliva v besede. // Samo // za naju svetloba iskri, / žari, se sesipa in seva // od mene do tebe // in nazaj. Samo za / naju – ogenj – v ognju – // ljubezen.“)
Zbirka Narejeno iz metala in kamnov prinaša za Ivano Komel Solo že značilno poetiko, ki v avtobiografskih drobcih ostaja na meji med svetlimi in temnimi lirskimi podobami, pri čemer se iz zunanjega sveta napaja notranja duševna krajina. Pri tem struktura odpiranja bolečine nasproti intimi iz pesmi v pesem postaja nekoliko pretirano ponovljiva, pogled navzven pa prevečkrat preglasi sentimentalnost in vračanje k istim vzorcem. Ti se v nagovorih Drugemu urejajo bolj kot ne v vase zazrti logiki mikrokozmosa subjektinje, iskanju svetlobe skozi ljubezni v temačnem svetu, ki večji del ostaja razpet na črno-belo slikanje in le na trenutke ponudi raznolikost in večplastnost tankočutnega pesniškega gradiva.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bere Renato Horvat.
Maribor : Litera, 2019
Ivana Komel Solo je pesniški prvenec Izkrivljene podobe izdala še kot dijakinja, deset let zatem pa je poetiko z zbirko Narekovano iz postelje zgradila okoli nepretenciozne, nežne, skorajda krhke govorice, ki pozorno zre v svet, popisuje bežne trenutke vsakdanjega življenja tako v njegovih temačnih kot bolj svetlih odtenkih ter jih preslikuje v notranjo pesniško krajino. Vanjo se avtorica po premoru vrača z zbirkama Abeceda majhnih zgodb in Narejeno iz metala in kamnov, ki sta pri različnih založbah izšli v sosledju nekaj mesecev.
Pesniška zbirka Narejeno iz metala in kamnov v marsičem nadaljuje dosedanje ustvarjanje Ivane Komel Solo. Že z naslovom in tudi v samih pesmih razkriva prepletanje dveh polov. Te ne deli kakšen poseben ključ ali razdelek temveč vsaka posebej vabi z glasbenimi naslovi in albumi različnih izvajalcev, v sebi pa nosijo razpetost med zunanjim in notranjim, med pogosto bolečo preteklostjo in sedanjostjo, obarvano predvsem z intimo in hrepenenjem. Slednjemu sledimo vse od prve pesmi, pri čemer se na videz vsakdanjim, banalnim prizorom pridružujejo spomini življenja:
„Spomini zacvetijo kot minska polja … // Na hišo, v kateri sem živela kot otrok, / v kateri me je mama učila likati, / oprati posodo / in brisati prah …“ V nadaljevanju odzvanjajo tudi problematične vsebine sodobne družbe: („6:30. Novice. / Ameriško letalo strmoglavilo v Libiji – Gadafi še vedno borben. / Radioaktivna voda iz jedrske elektrarne Fukušima prodrla v / podtalnico. / Našli dvoletno deklico v smetnjaku. Zaklal svojo ženo.“).
Četudi v odmevih vojne, socialne in spolne neenakosti in drugih družbenih anomalij lahko vidimo angažirano pozicijo avtorice, pa gre v pesmih predvsem za posredovanje osebne izkušnje. To je morebiti najbolje vidno v pesmi, naslovljeni po glasbi skupine Judas Priest. Ivana Komel Solo v njej retrospektivno prikaže desetletje dolg razkorak, ki ga polnijo nekdanji družinski odnosi, bolečina in bolezen, spominski drobci pa se nalagajo kot sentimenti subjektinjine dediščine in prek avtoreferenčnih podatkov se lahko navežemo na pesničin odhod iz domovine. („Bežim in tečem stran že dvajset let / pred bolečino / pred spomini … Vrv je napeta in spolzka od neurja / in ko hodim po njej – / previdno in / s strahom – // je edina želja v meni, / da se ta vrv nikoli ne pretrga.“) Na drugi strani je v veliko bolj pozitivnih notah zgrajena sodobnost, ki jo ne glede na nekatere vdore zunanjosti, polnita predvsem ljubezen („Tudi v naju, planeta, se zaletavajo – v samotni bolečini odpadajo okruški. / Midva sva dragi, made out of metal and stones.“) in dvojina, delujoči kot nasprotni pol preteklosti in leitmotiv preživetja, pri tem pa se kot uteha ponuja tudi element pesništva oziroma pisanje. Ob gostem medbesedilnem prepletanju in uporabi različnih jezikov se subjektinja gradi kot ustvarjalka, ki iz glasbene umetnosti v besedno in iz oddaljenosti v bližino spleta sestavljanko življenja za presek preteklosti in odhod v svetlobo. To je posebno dobro vidno v zadnjem delu zbirke, v katerem se govorka odmakne od zunanjega sveta in spominov in preide v območje, kjer prve črke posameznih pesmi v kurzivi nagovarjajo zaslužno osebi, ki omogoči končni polet eksistencialne želje po pripadanju ljubezni visoko v višave.
(„goriva v verze in se / taliva v besede. // Samo // za naju svetloba iskri, / žari, se sesipa in seva // od mene do tebe // in nazaj. Samo za / naju – ogenj – v ognju – // ljubezen.“)
Zbirka Narejeno iz metala in kamnov prinaša za Ivano Komel Solo že značilno poetiko, ki v avtobiografskih drobcih ostaja na meji med svetlimi in temnimi lirskimi podobami, pri čemer se iz zunanjega sveta napaja notranja duševna krajina. Pri tem struktura odpiranja bolečine nasproti intimi iz pesmi v pesem postaja nekoliko pretirano ponovljiva, pogled navzven pa prevečkrat preglasi sentimentalnost in vračanje k istim vzorcem. Ti se v nagovorih Drugemu urejajo bolj kot ne v vase zazrti logiki mikrokozmosa subjektinje, iskanju svetlobe skozi ljubezni v temačnem svetu, ki večji del ostaja razpet na črno-belo slikanje in le na trenutke ponudi raznolikost in večplastnost tankočutnega pesniškega gradiva.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.
Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu
V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Neveljaven email naslov