Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bere Renato Horvat.

Maribor : Litera, 2019

Ivana Komel Solo je pesniški prvenec Izkrivljene podobe izdala še kot dijakinja, deset let zatem pa je poetiko z zbirko Narekovano iz postelje zgradila okoli nepretenciozne, nežne, skorajda krhke govorice, ki pozorno zre v svet, popisuje bežne trenutke vsakdanjega življenja tako v njegovih temačnih kot bolj svetlih odtenkih ter jih preslikuje v notranjo pesniško krajino. Vanjo se avtorica po premoru vrača z zbirkama Abeceda majhnih zgodb in Narejeno iz metala in kamnov, ki sta pri različnih založbah izšli v sosledju nekaj mesecev.

Pesniška zbirka Narejeno iz metala in kamnov v marsičem nadaljuje dosedanje ustvarjanje Ivane Komel Solo. Že z naslovom in tudi v samih pesmih razkriva prepletanje dveh polov. Te ne deli kakšen poseben ključ ali razdelek temveč vsaka posebej vabi z glasbenimi naslovi in albumi različnih izvajalcev, v sebi pa nosijo razpetost med zunanjim in notranjim, med pogosto bolečo preteklostjo in sedanjostjo, obarvano predvsem z intimo in hrepenenjem. Slednjemu sledimo vse od prve pesmi, pri čemer se na videz vsakdanjim, banalnim prizorom pridružujejo spomini življenja:

„Spomini zacvetijo kot minska polja … // Na hišo, v kateri sem živela kot otrok, / v kateri me je mama učila likati, / oprati posodo / in brisati prah …“ V nadaljevanju odzvanjajo tudi problematične vsebine sodobne družbe: („6:30.  Novice. / Ameriško letalo strmoglavilo v Libiji – Gadafi še vedno borben. / Radioaktivna voda iz jedrske elektrarne Fukušima prodrla v / podtalnico. / Našli dvoletno deklico v smetnjaku. Zaklal svojo ženo.“).

Četudi v odmevih vojne, socialne in spolne neenakosti in drugih družbenih anomalij lahko vidimo angažirano pozicijo avtorice, pa gre v pesmih predvsem za posredovanje osebne izkušnje. To je morebiti najbolje vidno v pesmi, naslovljeni po glasbi skupine Judas Priest. Ivana Komel Solo v njej retrospektivno prikaže desetletje dolg razkorak, ki ga polnijo nekdanji družinski odnosi, bolečina in bolezen, spominski drobci pa se nalagajo kot sentimenti subjektinjine dediščine in prek avtoreferenčnih podatkov se lahko navežemo na pesničin odhod iz domovine. („Bežim in tečem stran že dvajset let / pred bolečino / pred spomini … Vrv je napeta in spolzka od neurja / in ko hodim po njej – / previdno in / s strahom – // je edina želja v meni, / da se ta vrv nikoli ne pretrga.“) Na drugi strani je v veliko bolj pozitivnih notah zgrajena sodobnost, ki jo ne glede na nekatere vdore zunanjosti, polnita predvsem ljubezen („Tudi v naju, planeta, se zaletavajo – v samotni bolečini odpadajo okruški. / Midva sva dragi, made out of metal and stones.“) in dvojina, delujoči kot nasprotni pol preteklosti in leitmotiv preživetja, pri tem pa se kot uteha ponuja tudi element pesništva oziroma pisanje. Ob gostem medbesedilnem prepletanju in uporabi različnih jezikov se subjektinja gradi kot ustvarjalka, ki iz glasbene umetnosti v besedno in iz oddaljenosti v bližino spleta sestavljanko življenja za presek preteklosti in odhod v svetlobo. To je posebno dobro vidno v zadnjem delu zbirke, v katerem se govorka odmakne od zunanjega sveta in spominov in preide v območje, kjer prve črke posameznih pesmi v kurzivi nagovarjajo zaslužno osebi, ki omogoči končni polet eksistencialne želje po pripadanju ljubezni visoko v višave.

(„goriva v verze in se / taliva v besede. // Samo // za naju svetloba iskri, / žari, se sesipa in seva // od mene do tebe // in nazaj. Samo za / naju – ogenj – v ognju – // ljubezen.“)

Zbirka Narejeno iz metala in kamnov prinaša za Ivano Komel Solo že značilno poetiko, ki v avtobiografskih drobcih ostaja na meji med svetlimi in temnimi lirskimi podobami, pri čemer se iz zunanjega sveta napaja notranja duševna krajina. Pri tem struktura odpiranja bolečine nasproti intimi iz pesmi v pesem postaja nekoliko pretirano ponovljiva, pogled navzven pa prevečkrat preglasi sentimentalnost in vračanje k istim vzorcem. Ti se v nagovorih Drugemu urejajo bolj kot ne v vase zazrti logiki mikrokozmosa subjektinje, iskanju svetlobe skozi ljubezni v temačnem svetu, ki večji del ostaja razpet na črno-belo slikanje in le na trenutke ponudi raznolikost in večplastnost tankočutnega pesniškega gradiva.