Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bere Renato Horvat.
Maribor : Litera, 2019
Ivana Komel Solo je pesniški prvenec Izkrivljene podobe izdala še kot dijakinja, deset let zatem pa je poetiko z zbirko Narekovano iz postelje zgradila okoli nepretenciozne, nežne, skorajda krhke govorice, ki pozorno zre v svet, popisuje bežne trenutke vsakdanjega življenja tako v njegovih temačnih kot bolj svetlih odtenkih ter jih preslikuje v notranjo pesniško krajino. Vanjo se avtorica po premoru vrača z zbirkama Abeceda majhnih zgodb in Narejeno iz metala in kamnov, ki sta pri različnih založbah izšli v sosledju nekaj mesecev.
Pesniška zbirka Narejeno iz metala in kamnov v marsičem nadaljuje dosedanje ustvarjanje Ivane Komel Solo. Že z naslovom in tudi v samih pesmih razkriva prepletanje dveh polov. Te ne deli kakšen poseben ključ ali razdelek temveč vsaka posebej vabi z glasbenimi naslovi in albumi različnih izvajalcev, v sebi pa nosijo razpetost med zunanjim in notranjim, med pogosto bolečo preteklostjo in sedanjostjo, obarvano predvsem z intimo in hrepenenjem. Slednjemu sledimo vse od prve pesmi, pri čemer se na videz vsakdanjim, banalnim prizorom pridružujejo spomini življenja:
„Spomini zacvetijo kot minska polja … // Na hišo, v kateri sem živela kot otrok, / v kateri me je mama učila likati, / oprati posodo / in brisati prah …“ V nadaljevanju odzvanjajo tudi problematične vsebine sodobne družbe: („6:30. Novice. / Ameriško letalo strmoglavilo v Libiji – Gadafi še vedno borben. / Radioaktivna voda iz jedrske elektrarne Fukušima prodrla v / podtalnico. / Našli dvoletno deklico v smetnjaku. Zaklal svojo ženo.“).
Četudi v odmevih vojne, socialne in spolne neenakosti in drugih družbenih anomalij lahko vidimo angažirano pozicijo avtorice, pa gre v pesmih predvsem za posredovanje osebne izkušnje. To je morebiti najbolje vidno v pesmi, naslovljeni po glasbi skupine Judas Priest. Ivana Komel Solo v njej retrospektivno prikaže desetletje dolg razkorak, ki ga polnijo nekdanji družinski odnosi, bolečina in bolezen, spominski drobci pa se nalagajo kot sentimenti subjektinjine dediščine in prek avtoreferenčnih podatkov se lahko navežemo na pesničin odhod iz domovine. („Bežim in tečem stran že dvajset let / pred bolečino / pred spomini … Vrv je napeta in spolzka od neurja / in ko hodim po njej – / previdno in / s strahom – // je edina želja v meni, / da se ta vrv nikoli ne pretrga.“) Na drugi strani je v veliko bolj pozitivnih notah zgrajena sodobnost, ki jo ne glede na nekatere vdore zunanjosti, polnita predvsem ljubezen („Tudi v naju, planeta, se zaletavajo – v samotni bolečini odpadajo okruški. / Midva sva dragi, made out of metal and stones.“) in dvojina, delujoči kot nasprotni pol preteklosti in leitmotiv preživetja, pri tem pa se kot uteha ponuja tudi element pesništva oziroma pisanje. Ob gostem medbesedilnem prepletanju in uporabi različnih jezikov se subjektinja gradi kot ustvarjalka, ki iz glasbene umetnosti v besedno in iz oddaljenosti v bližino spleta sestavljanko življenja za presek preteklosti in odhod v svetlobo. To je posebno dobro vidno v zadnjem delu zbirke, v katerem se govorka odmakne od zunanjega sveta in spominov in preide v območje, kjer prve črke posameznih pesmi v kurzivi nagovarjajo zaslužno osebi, ki omogoči končni polet eksistencialne želje po pripadanju ljubezni visoko v višave.
(„goriva v verze in se / taliva v besede. // Samo // za naju svetloba iskri, / žari, se sesipa in seva // od mene do tebe // in nazaj. Samo za / naju – ogenj – v ognju – // ljubezen.“)
Zbirka Narejeno iz metala in kamnov prinaša za Ivano Komel Solo že značilno poetiko, ki v avtobiografskih drobcih ostaja na meji med svetlimi in temnimi lirskimi podobami, pri čemer se iz zunanjega sveta napaja notranja duševna krajina. Pri tem struktura odpiranja bolečine nasproti intimi iz pesmi v pesem postaja nekoliko pretirano ponovljiva, pogled navzven pa prevečkrat preglasi sentimentalnost in vračanje k istim vzorcem. Ti se v nagovorih Drugemu urejajo bolj kot ne v vase zazrti logiki mikrokozmosa subjektinje, iskanju svetlobe skozi ljubezni v temačnem svetu, ki večji del ostaja razpet na črno-belo slikanje in le na trenutke ponudi raznolikost in večplastnost tankočutnega pesniškega gradiva.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bere Renato Horvat.
Maribor : Litera, 2019
Ivana Komel Solo je pesniški prvenec Izkrivljene podobe izdala še kot dijakinja, deset let zatem pa je poetiko z zbirko Narekovano iz postelje zgradila okoli nepretenciozne, nežne, skorajda krhke govorice, ki pozorno zre v svet, popisuje bežne trenutke vsakdanjega življenja tako v njegovih temačnih kot bolj svetlih odtenkih ter jih preslikuje v notranjo pesniško krajino. Vanjo se avtorica po premoru vrača z zbirkama Abeceda majhnih zgodb in Narejeno iz metala in kamnov, ki sta pri različnih založbah izšli v sosledju nekaj mesecev.
Pesniška zbirka Narejeno iz metala in kamnov v marsičem nadaljuje dosedanje ustvarjanje Ivane Komel Solo. Že z naslovom in tudi v samih pesmih razkriva prepletanje dveh polov. Te ne deli kakšen poseben ključ ali razdelek temveč vsaka posebej vabi z glasbenimi naslovi in albumi različnih izvajalcev, v sebi pa nosijo razpetost med zunanjim in notranjim, med pogosto bolečo preteklostjo in sedanjostjo, obarvano predvsem z intimo in hrepenenjem. Slednjemu sledimo vse od prve pesmi, pri čemer se na videz vsakdanjim, banalnim prizorom pridružujejo spomini življenja:
„Spomini zacvetijo kot minska polja … // Na hišo, v kateri sem živela kot otrok, / v kateri me je mama učila likati, / oprati posodo / in brisati prah …“ V nadaljevanju odzvanjajo tudi problematične vsebine sodobne družbe: („6:30. Novice. / Ameriško letalo strmoglavilo v Libiji – Gadafi še vedno borben. / Radioaktivna voda iz jedrske elektrarne Fukušima prodrla v / podtalnico. / Našli dvoletno deklico v smetnjaku. Zaklal svojo ženo.“).
Četudi v odmevih vojne, socialne in spolne neenakosti in drugih družbenih anomalij lahko vidimo angažirano pozicijo avtorice, pa gre v pesmih predvsem za posredovanje osebne izkušnje. To je morebiti najbolje vidno v pesmi, naslovljeni po glasbi skupine Judas Priest. Ivana Komel Solo v njej retrospektivno prikaže desetletje dolg razkorak, ki ga polnijo nekdanji družinski odnosi, bolečina in bolezen, spominski drobci pa se nalagajo kot sentimenti subjektinjine dediščine in prek avtoreferenčnih podatkov se lahko navežemo na pesničin odhod iz domovine. („Bežim in tečem stran že dvajset let / pred bolečino / pred spomini … Vrv je napeta in spolzka od neurja / in ko hodim po njej – / previdno in / s strahom – // je edina želja v meni, / da se ta vrv nikoli ne pretrga.“) Na drugi strani je v veliko bolj pozitivnih notah zgrajena sodobnost, ki jo ne glede na nekatere vdore zunanjosti, polnita predvsem ljubezen („Tudi v naju, planeta, se zaletavajo – v samotni bolečini odpadajo okruški. / Midva sva dragi, made out of metal and stones.“) in dvojina, delujoči kot nasprotni pol preteklosti in leitmotiv preživetja, pri tem pa se kot uteha ponuja tudi element pesništva oziroma pisanje. Ob gostem medbesedilnem prepletanju in uporabi različnih jezikov se subjektinja gradi kot ustvarjalka, ki iz glasbene umetnosti v besedno in iz oddaljenosti v bližino spleta sestavljanko življenja za presek preteklosti in odhod v svetlobo. To je posebno dobro vidno v zadnjem delu zbirke, v katerem se govorka odmakne od zunanjega sveta in spominov in preide v območje, kjer prve črke posameznih pesmi v kurzivi nagovarjajo zaslužno osebi, ki omogoči končni polet eksistencialne želje po pripadanju ljubezni visoko v višave.
(„goriva v verze in se / taliva v besede. // Samo // za naju svetloba iskri, / žari, se sesipa in seva // od mene do tebe // in nazaj. Samo za / naju – ogenj – v ognju – // ljubezen.“)
Zbirka Narejeno iz metala in kamnov prinaša za Ivano Komel Solo že značilno poetiko, ki v avtobiografskih drobcih ostaja na meji med svetlimi in temnimi lirskimi podobami, pri čemer se iz zunanjega sveta napaja notranja duševna krajina. Pri tem struktura odpiranja bolečine nasproti intimi iz pesmi v pesem postaja nekoliko pretirano ponovljiva, pogled navzven pa prevečkrat preglasi sentimentalnost in vračanje k istim vzorcem. Ti se v nagovorih Drugemu urejajo bolj kot ne v vase zazrti logiki mikrokozmosa subjektinje, iskanju svetlobe skozi ljubezni v temačnem svetu, ki večji del ostaja razpet na črno-belo slikanje in le na trenutke ponudi raznolikost in večplastnost tankočutnega pesniškega gradiva.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Neveljaven email naslov