Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ivana Komel Solo - Narejeno iz metala in kamnov

20.04.2020

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bere Renato Horvat.

Maribor : Litera, 2019

Ivana Komel Solo je pesniški prvenec Izkrivljene podobe izdala še kot dijakinja, deset let zatem pa je poetiko z zbirko Narekovano iz postelje zgradila okoli nepretenciozne, nežne, skorajda krhke govorice, ki pozorno zre v svet, popisuje bežne trenutke vsakdanjega življenja tako v njegovih temačnih kot bolj svetlih odtenkih ter jih preslikuje v notranjo pesniško krajino. Vanjo se avtorica po premoru vrača z zbirkama Abeceda majhnih zgodb in Narejeno iz metala in kamnov, ki sta pri različnih založbah izšli v sosledju nekaj mesecev.

Pesniška zbirka Narejeno iz metala in kamnov v marsičem nadaljuje dosedanje ustvarjanje Ivane Komel Solo. Že z naslovom in tudi v samih pesmih razkriva prepletanje dveh polov. Te ne deli kakšen poseben ključ ali razdelek temveč vsaka posebej vabi z glasbenimi naslovi in albumi različnih izvajalcev, v sebi pa nosijo razpetost med zunanjim in notranjim, med pogosto bolečo preteklostjo in sedanjostjo, obarvano predvsem z intimo in hrepenenjem. Slednjemu sledimo vse od prve pesmi, pri čemer se na videz vsakdanjim, banalnim prizorom pridružujejo spomini življenja:

„Spomini zacvetijo kot minska polja … // Na hišo, v kateri sem živela kot otrok, / v kateri me je mama učila likati, / oprati posodo / in brisati prah …“ V nadaljevanju odzvanjajo tudi problematične vsebine sodobne družbe: („6:30.  Novice. / Ameriško letalo strmoglavilo v Libiji – Gadafi še vedno borben. / Radioaktivna voda iz jedrske elektrarne Fukušima prodrla v / podtalnico. / Našli dvoletno deklico v smetnjaku. Zaklal svojo ženo.“).

Četudi v odmevih vojne, socialne in spolne neenakosti in drugih družbenih anomalij lahko vidimo angažirano pozicijo avtorice, pa gre v pesmih predvsem za posredovanje osebne izkušnje. To je morebiti najbolje vidno v pesmi, naslovljeni po glasbi skupine Judas Priest. Ivana Komel Solo v njej retrospektivno prikaže desetletje dolg razkorak, ki ga polnijo nekdanji družinski odnosi, bolečina in bolezen, spominski drobci pa se nalagajo kot sentimenti subjektinjine dediščine in prek avtoreferenčnih podatkov se lahko navežemo na pesničin odhod iz domovine. („Bežim in tečem stran že dvajset let / pred bolečino / pred spomini … Vrv je napeta in spolzka od neurja / in ko hodim po njej – / previdno in / s strahom – // je edina želja v meni, / da se ta vrv nikoli ne pretrga.“) Na drugi strani je v veliko bolj pozitivnih notah zgrajena sodobnost, ki jo ne glede na nekatere vdore zunanjosti, polnita predvsem ljubezen („Tudi v naju, planeta, se zaletavajo – v samotni bolečini odpadajo okruški. / Midva sva dragi, made out of metal and stones.“) in dvojina, delujoči kot nasprotni pol preteklosti in leitmotiv preživetja, pri tem pa se kot uteha ponuja tudi element pesništva oziroma pisanje. Ob gostem medbesedilnem prepletanju in uporabi različnih jezikov se subjektinja gradi kot ustvarjalka, ki iz glasbene umetnosti v besedno in iz oddaljenosti v bližino spleta sestavljanko življenja za presek preteklosti in odhod v svetlobo. To je posebno dobro vidno v zadnjem delu zbirke, v katerem se govorka odmakne od zunanjega sveta in spominov in preide v območje, kjer prve črke posameznih pesmi v kurzivi nagovarjajo zaslužno osebi, ki omogoči končni polet eksistencialne želje po pripadanju ljubezni visoko v višave.

(„goriva v verze in se / taliva v besede. // Samo // za naju svetloba iskri, / žari, se sesipa in seva // od mene do tebe // in nazaj. Samo za / naju – ogenj – v ognju – // ljubezen.“)

Zbirka Narejeno iz metala in kamnov prinaša za Ivano Komel Solo že značilno poetiko, ki v avtobiografskih drobcih ostaja na meji med svetlimi in temnimi lirskimi podobami, pri čemer se iz zunanjega sveta napaja notranja duševna krajina. Pri tem struktura odpiranja bolečine nasproti intimi iz pesmi v pesem postaja nekoliko pretirano ponovljiva, pogled navzven pa prevečkrat preglasi sentimentalnost in vračanje k istim vzorcem. Ti se v nagovorih Drugemu urejajo bolj kot ne v vase zazrti logiki mikrokozmosa subjektinje, iskanju svetlobe skozi ljubezni v temačnem svetu, ki večji del ostaja razpet na črno-belo slikanje in le na trenutke ponudi raznolikost in večplastnost tankočutnega pesniškega gradiva.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Ivana Komel Solo - Narejeno iz metala in kamnov

20.04.2020

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bere Renato Horvat.

Maribor : Litera, 2019

Ivana Komel Solo je pesniški prvenec Izkrivljene podobe izdala še kot dijakinja, deset let zatem pa je poetiko z zbirko Narekovano iz postelje zgradila okoli nepretenciozne, nežne, skorajda krhke govorice, ki pozorno zre v svet, popisuje bežne trenutke vsakdanjega življenja tako v njegovih temačnih kot bolj svetlih odtenkih ter jih preslikuje v notranjo pesniško krajino. Vanjo se avtorica po premoru vrača z zbirkama Abeceda majhnih zgodb in Narejeno iz metala in kamnov, ki sta pri različnih založbah izšli v sosledju nekaj mesecev.

Pesniška zbirka Narejeno iz metala in kamnov v marsičem nadaljuje dosedanje ustvarjanje Ivane Komel Solo. Že z naslovom in tudi v samih pesmih razkriva prepletanje dveh polov. Te ne deli kakšen poseben ključ ali razdelek temveč vsaka posebej vabi z glasbenimi naslovi in albumi različnih izvajalcev, v sebi pa nosijo razpetost med zunanjim in notranjim, med pogosto bolečo preteklostjo in sedanjostjo, obarvano predvsem z intimo in hrepenenjem. Slednjemu sledimo vse od prve pesmi, pri čemer se na videz vsakdanjim, banalnim prizorom pridružujejo spomini življenja:

„Spomini zacvetijo kot minska polja … // Na hišo, v kateri sem živela kot otrok, / v kateri me je mama učila likati, / oprati posodo / in brisati prah …“ V nadaljevanju odzvanjajo tudi problematične vsebine sodobne družbe: („6:30.  Novice. / Ameriško letalo strmoglavilo v Libiji – Gadafi še vedno borben. / Radioaktivna voda iz jedrske elektrarne Fukušima prodrla v / podtalnico. / Našli dvoletno deklico v smetnjaku. Zaklal svojo ženo.“).

Četudi v odmevih vojne, socialne in spolne neenakosti in drugih družbenih anomalij lahko vidimo angažirano pozicijo avtorice, pa gre v pesmih predvsem za posredovanje osebne izkušnje. To je morebiti najbolje vidno v pesmi, naslovljeni po glasbi skupine Judas Priest. Ivana Komel Solo v njej retrospektivno prikaže desetletje dolg razkorak, ki ga polnijo nekdanji družinski odnosi, bolečina in bolezen, spominski drobci pa se nalagajo kot sentimenti subjektinjine dediščine in prek avtoreferenčnih podatkov se lahko navežemo na pesničin odhod iz domovine. („Bežim in tečem stran že dvajset let / pred bolečino / pred spomini … Vrv je napeta in spolzka od neurja / in ko hodim po njej – / previdno in / s strahom – // je edina želja v meni, / da se ta vrv nikoli ne pretrga.“) Na drugi strani je v veliko bolj pozitivnih notah zgrajena sodobnost, ki jo ne glede na nekatere vdore zunanjosti, polnita predvsem ljubezen („Tudi v naju, planeta, se zaletavajo – v samotni bolečini odpadajo okruški. / Midva sva dragi, made out of metal and stones.“) in dvojina, delujoči kot nasprotni pol preteklosti in leitmotiv preživetja, pri tem pa se kot uteha ponuja tudi element pesništva oziroma pisanje. Ob gostem medbesedilnem prepletanju in uporabi različnih jezikov se subjektinja gradi kot ustvarjalka, ki iz glasbene umetnosti v besedno in iz oddaljenosti v bližino spleta sestavljanko življenja za presek preteklosti in odhod v svetlobo. To je posebno dobro vidno v zadnjem delu zbirke, v katerem se govorka odmakne od zunanjega sveta in spominov in preide v območje, kjer prve črke posameznih pesmi v kurzivi nagovarjajo zaslužno osebi, ki omogoči končni polet eksistencialne želje po pripadanju ljubezni visoko v višave.

(„goriva v verze in se / taliva v besede. // Samo // za naju svetloba iskri, / žari, se sesipa in seva // od mene do tebe // in nazaj. Samo za / naju – ogenj – v ognju – // ljubezen.“)

Zbirka Narejeno iz metala in kamnov prinaša za Ivano Komel Solo že značilno poetiko, ki v avtobiografskih drobcih ostaja na meji med svetlimi in temnimi lirskimi podobami, pri čemer se iz zunanjega sveta napaja notranja duševna krajina. Pri tem struktura odpiranja bolečine nasproti intimi iz pesmi v pesem postaja nekoliko pretirano ponovljiva, pogled navzven pa prevečkrat preglasi sentimentalnost in vračanje k istim vzorcem. Ti se v nagovorih Drugemu urejajo bolj kot ne v vase zazrti logiki mikrokozmosa subjektinje, iskanju svetlobe skozi ljubezni v temačnem svetu, ki večji del ostaja razpet na črno-belo slikanje in le na trenutke ponudi raznolikost in večplastnost tankočutnega pesniškega gradiva.


25.10.2021

Ljudmila Saraskina: Dostojevski

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


22.10.2021

Dune: peščeni planet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Prostost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Sadeži pozabe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.10.2021

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd - premiera na Mali sceni MGL

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2


18.10.2021

Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


18.10.2021

Paul Valéry: O poeziji

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.


18.10.2021

Ana Luísa Amaral: What's in a name

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Barbara Zupan.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


Stran 51 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov