Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana, eBesede, 2019
Vsestranski ustvarjalec Iztok Osojnik me je z novo pesniško zbirko Udovic navdušil. Večkrat nominirani in nagrajeni avtor številnih pesniških zbirk, pisec poglobljenih spremnih besed, pisatelj, slikar in doktor zgodovinske antropologije bralce in bralke tudi v Udovicu seznanja s številnimi umetniškimi referencami in medbesedilnostjo in večkrat skuša spraviti tudi v smeh – vendar ne cenen ali izrabljen, temveč je humor inteligenten in premišljen. Ob tem zbirka jasno izpričuje, da je Osojnik oster in senzibilen opazovalec, ki mu ne uide nobena malenkost.
Poezija Iztoka Osojnika je kljub navidezni udarnosti in angažiranosti tudi krhka. V njej je mogoče zaznati drobce, ki razkrivajo pesniški jaz kot pozornega spremljevalca, ki ni le individuum, ampak tudi del mikro skupnosti. Ta skupnost je lahko dvojina, lahko je bežno prehajanje najbližjih, lahko je skupina ustvarjalcev. Tako je poezija v zbirki Udovic polna pohajkovanja po različnih mestih in tihega prisluškovanja najbližjih, ki prihajajo ali odhajajo od doma. Medtem pa pesnik lahko pozorno zaznava občutenja in počasno prehajanje letnih časov. Te drobne observacije, ki jih pesnik vpleta v verze so prepričljive. Lahko rečem, da so ti stihi med najboljšimi in pretresljivimi, saj prikazujejo krogotok tudi na podlagi avtorjeve lastne občutljivosti. Nonšalantno na primer prikazuje pot sebe in sopotnika na letalu, ki zaradi spanca prikrivata sicer najbolj očitno. Sicer pa kot pravi v pesmi Back in USSR, kot je tudi naslov kritične in angažirane pesmi zasedbe The Beatles: »poezija je kolektivni dogodek / posameznika v njegovi razgaljenosti / v točki, kjer prehaja iz // jecljavca v svet, žejen ne toliko / njegovega prispevka / kakor animacije /…/«.
Zbirka vsebuje po dolžini in obliki različne pesmi in je razdeljena na dva dela: Brooklyn in Udovic. Lahko bi se zgodilo, da bi se zaradi obsega med branjem nekoliko izgubili ali bi sam avtor težko povezal začetek in konec pesmi, a niz misli, parafraz in omemb različnih ustvarjalcev in ustvarjalk bralce in bralke še bolj posrka v tekoče dogajanje, tekočo pripoved skozi posamezno pesem. Poezija je za Osojnika pomemben medij, po katerem lahko poroča o povsem vsakdanjih rečeh kot skoraj spregledanih. Tako je poezija povsod in marsikaj, piše:
»Poezija ni nič kriva, vendar si obraza / ne smemo namrščiti s sencami / ali se pretvarjati, češ, / v torek pač pišemo o vojnih / zločinih in gnusnih pedofilih. / Včasih pišemo tudi o taščicah ali mačkih / in si odpnemo srajco na prsih, / da je videti zaraščene prsi moškega / pri oseminšestdesetih.«
Drobna zbirka prepričljivo pričara različna občutja. Ta so jasna ne glede na odtenek, ki ga avtor prikazuje. Pesnik je neusmiljeno neprizanesljiv do samega sebe in do časa, v katerem nastaja poezija, ali pa ko se ukvarja s sabo: »Medtem ko se ironično norčujem iz samega sebe, / množično ubijajo ljudi in posiljujejo otroke.« Osojnikova poezija gre predaleč le v nekaterih že skorajda medosebnih obrekovanjih, ki izpadejo pišmeuhovsko predvsem z avtorjeve strani, in ne strani drugih, ki so vpleteni v pesmi.
Poezija v zbirki Udovic je še posebej dobra v izrazih nežnosti, ironiji, iskanju detajlov, referenčnosti, intertekstualnosti in je inteligentna. Med branjem se zlahka sprehajam po brooklynskih norčavostih, ljubljanskem okolju ali grem v kak breg nekje na Štajerskem. Zraven pa pijem kavo v vseh temperaturah, če malo parafraziram pesnika. Viziranje sveta skozi Osojnikov pesniški svet je lepo, polno upajoče vznesenosti in užitka ob nenehnem spoznavanju. Le na trenutke zmoti občutek avtorjeve zagrenjenosti, ki prehaja v neokusno zamerljivost. A to ni žebljica, ki bi škodovala zbirki Udovic.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana, eBesede, 2019
Vsestranski ustvarjalec Iztok Osojnik me je z novo pesniško zbirko Udovic navdušil. Večkrat nominirani in nagrajeni avtor številnih pesniških zbirk, pisec poglobljenih spremnih besed, pisatelj, slikar in doktor zgodovinske antropologije bralce in bralke tudi v Udovicu seznanja s številnimi umetniškimi referencami in medbesedilnostjo in večkrat skuša spraviti tudi v smeh – vendar ne cenen ali izrabljen, temveč je humor inteligenten in premišljen. Ob tem zbirka jasno izpričuje, da je Osojnik oster in senzibilen opazovalec, ki mu ne uide nobena malenkost.
Poezija Iztoka Osojnika je kljub navidezni udarnosti in angažiranosti tudi krhka. V njej je mogoče zaznati drobce, ki razkrivajo pesniški jaz kot pozornega spremljevalca, ki ni le individuum, ampak tudi del mikro skupnosti. Ta skupnost je lahko dvojina, lahko je bežno prehajanje najbližjih, lahko je skupina ustvarjalcev. Tako je poezija v zbirki Udovic polna pohajkovanja po različnih mestih in tihega prisluškovanja najbližjih, ki prihajajo ali odhajajo od doma. Medtem pa pesnik lahko pozorno zaznava občutenja in počasno prehajanje letnih časov. Te drobne observacije, ki jih pesnik vpleta v verze so prepričljive. Lahko rečem, da so ti stihi med najboljšimi in pretresljivimi, saj prikazujejo krogotok tudi na podlagi avtorjeve lastne občutljivosti. Nonšalantno na primer prikazuje pot sebe in sopotnika na letalu, ki zaradi spanca prikrivata sicer najbolj očitno. Sicer pa kot pravi v pesmi Back in USSR, kot je tudi naslov kritične in angažirane pesmi zasedbe The Beatles: »poezija je kolektivni dogodek / posameznika v njegovi razgaljenosti / v točki, kjer prehaja iz // jecljavca v svet, žejen ne toliko / njegovega prispevka / kakor animacije /…/«.
Zbirka vsebuje po dolžini in obliki različne pesmi in je razdeljena na dva dela: Brooklyn in Udovic. Lahko bi se zgodilo, da bi se zaradi obsega med branjem nekoliko izgubili ali bi sam avtor težko povezal začetek in konec pesmi, a niz misli, parafraz in omemb različnih ustvarjalcev in ustvarjalk bralce in bralke še bolj posrka v tekoče dogajanje, tekočo pripoved skozi posamezno pesem. Poezija je za Osojnika pomemben medij, po katerem lahko poroča o povsem vsakdanjih rečeh kot skoraj spregledanih. Tako je poezija povsod in marsikaj, piše:
»Poezija ni nič kriva, vendar si obraza / ne smemo namrščiti s sencami / ali se pretvarjati, češ, / v torek pač pišemo o vojnih / zločinih in gnusnih pedofilih. / Včasih pišemo tudi o taščicah ali mačkih / in si odpnemo srajco na prsih, / da je videti zaraščene prsi moškega / pri oseminšestdesetih.«
Drobna zbirka prepričljivo pričara različna občutja. Ta so jasna ne glede na odtenek, ki ga avtor prikazuje. Pesnik je neusmiljeno neprizanesljiv do samega sebe in do časa, v katerem nastaja poezija, ali pa ko se ukvarja s sabo: »Medtem ko se ironično norčujem iz samega sebe, / množično ubijajo ljudi in posiljujejo otroke.« Osojnikova poezija gre predaleč le v nekaterih že skorajda medosebnih obrekovanjih, ki izpadejo pišmeuhovsko predvsem z avtorjeve strani, in ne strani drugih, ki so vpleteni v pesmi.
Poezija v zbirki Udovic je še posebej dobra v izrazih nežnosti, ironiji, iskanju detajlov, referenčnosti, intertekstualnosti in je inteligentna. Med branjem se zlahka sprehajam po brooklynskih norčavostih, ljubljanskem okolju ali grem v kak breg nekje na Štajerskem. Zraven pa pijem kavo v vseh temperaturah, če malo parafraziram pesnika. Viziranje sveta skozi Osojnikov pesniški svet je lepo, polno upajoče vznesenosti in užitka ob nenehnem spoznavanju. Le na trenutke zmoti občutek avtorjeve zagrenjenosti, ki prehaja v neokusno zamerljivost. A to ni žebljica, ki bi škodovala zbirki Udovic.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Neveljaven email naslov