Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana, eBesede, 2019
Vsestranski ustvarjalec Iztok Osojnik me je z novo pesniško zbirko Udovic navdušil. Večkrat nominirani in nagrajeni avtor številnih pesniških zbirk, pisec poglobljenih spremnih besed, pisatelj, slikar in doktor zgodovinske antropologije bralce in bralke tudi v Udovicu seznanja s številnimi umetniškimi referencami in medbesedilnostjo in večkrat skuša spraviti tudi v smeh – vendar ne cenen ali izrabljen, temveč je humor inteligenten in premišljen. Ob tem zbirka jasno izpričuje, da je Osojnik oster in senzibilen opazovalec, ki mu ne uide nobena malenkost.
Poezija Iztoka Osojnika je kljub navidezni udarnosti in angažiranosti tudi krhka. V njej je mogoče zaznati drobce, ki razkrivajo pesniški jaz kot pozornega spremljevalca, ki ni le individuum, ampak tudi del mikro skupnosti. Ta skupnost je lahko dvojina, lahko je bežno prehajanje najbližjih, lahko je skupina ustvarjalcev. Tako je poezija v zbirki Udovic polna pohajkovanja po različnih mestih in tihega prisluškovanja najbližjih, ki prihajajo ali odhajajo od doma. Medtem pa pesnik lahko pozorno zaznava občutenja in počasno prehajanje letnih časov. Te drobne observacije, ki jih pesnik vpleta v verze so prepričljive. Lahko rečem, da so ti stihi med najboljšimi in pretresljivimi, saj prikazujejo krogotok tudi na podlagi avtorjeve lastne občutljivosti. Nonšalantno na primer prikazuje pot sebe in sopotnika na letalu, ki zaradi spanca prikrivata sicer najbolj očitno. Sicer pa kot pravi v pesmi Back in USSR, kot je tudi naslov kritične in angažirane pesmi zasedbe The Beatles: »poezija je kolektivni dogodek / posameznika v njegovi razgaljenosti / v točki, kjer prehaja iz // jecljavca v svet, žejen ne toliko / njegovega prispevka / kakor animacije /…/«.
Zbirka vsebuje po dolžini in obliki različne pesmi in je razdeljena na dva dela: Brooklyn in Udovic. Lahko bi se zgodilo, da bi se zaradi obsega med branjem nekoliko izgubili ali bi sam avtor težko povezal začetek in konec pesmi, a niz misli, parafraz in omemb različnih ustvarjalcev in ustvarjalk bralce in bralke še bolj posrka v tekoče dogajanje, tekočo pripoved skozi posamezno pesem. Poezija je za Osojnika pomemben medij, po katerem lahko poroča o povsem vsakdanjih rečeh kot skoraj spregledanih. Tako je poezija povsod in marsikaj, piše:
»Poezija ni nič kriva, vendar si obraza / ne smemo namrščiti s sencami / ali se pretvarjati, češ, / v torek pač pišemo o vojnih / zločinih in gnusnih pedofilih. / Včasih pišemo tudi o taščicah ali mačkih / in si odpnemo srajco na prsih, / da je videti zaraščene prsi moškega / pri oseminšestdesetih.«
Drobna zbirka prepričljivo pričara različna občutja. Ta so jasna ne glede na odtenek, ki ga avtor prikazuje. Pesnik je neusmiljeno neprizanesljiv do samega sebe in do časa, v katerem nastaja poezija, ali pa ko se ukvarja s sabo: »Medtem ko se ironično norčujem iz samega sebe, / množično ubijajo ljudi in posiljujejo otroke.« Osojnikova poezija gre predaleč le v nekaterih že skorajda medosebnih obrekovanjih, ki izpadejo pišmeuhovsko predvsem z avtorjeve strani, in ne strani drugih, ki so vpleteni v pesmi.
Poezija v zbirki Udovic je še posebej dobra v izrazih nežnosti, ironiji, iskanju detajlov, referenčnosti, intertekstualnosti in je inteligentna. Med branjem se zlahka sprehajam po brooklynskih norčavostih, ljubljanskem okolju ali grem v kak breg nekje na Štajerskem. Zraven pa pijem kavo v vseh temperaturah, če malo parafraziram pesnika. Viziranje sveta skozi Osojnikov pesniški svet je lepo, polno upajoče vznesenosti in užitka ob nenehnem spoznavanju. Le na trenutke zmoti občutek avtorjeve zagrenjenosti, ki prehaja v neokusno zamerljivost. A to ni žebljica, ki bi škodovala zbirki Udovic.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana, eBesede, 2019
Vsestranski ustvarjalec Iztok Osojnik me je z novo pesniško zbirko Udovic navdušil. Večkrat nominirani in nagrajeni avtor številnih pesniških zbirk, pisec poglobljenih spremnih besed, pisatelj, slikar in doktor zgodovinske antropologije bralce in bralke tudi v Udovicu seznanja s številnimi umetniškimi referencami in medbesedilnostjo in večkrat skuša spraviti tudi v smeh – vendar ne cenen ali izrabljen, temveč je humor inteligenten in premišljen. Ob tem zbirka jasno izpričuje, da je Osojnik oster in senzibilen opazovalec, ki mu ne uide nobena malenkost.
Poezija Iztoka Osojnika je kljub navidezni udarnosti in angažiranosti tudi krhka. V njej je mogoče zaznati drobce, ki razkrivajo pesniški jaz kot pozornega spremljevalca, ki ni le individuum, ampak tudi del mikro skupnosti. Ta skupnost je lahko dvojina, lahko je bežno prehajanje najbližjih, lahko je skupina ustvarjalcev. Tako je poezija v zbirki Udovic polna pohajkovanja po različnih mestih in tihega prisluškovanja najbližjih, ki prihajajo ali odhajajo od doma. Medtem pa pesnik lahko pozorno zaznava občutenja in počasno prehajanje letnih časov. Te drobne observacije, ki jih pesnik vpleta v verze so prepričljive. Lahko rečem, da so ti stihi med najboljšimi in pretresljivimi, saj prikazujejo krogotok tudi na podlagi avtorjeve lastne občutljivosti. Nonšalantno na primer prikazuje pot sebe in sopotnika na letalu, ki zaradi spanca prikrivata sicer najbolj očitno. Sicer pa kot pravi v pesmi Back in USSR, kot je tudi naslov kritične in angažirane pesmi zasedbe The Beatles: »poezija je kolektivni dogodek / posameznika v njegovi razgaljenosti / v točki, kjer prehaja iz // jecljavca v svet, žejen ne toliko / njegovega prispevka / kakor animacije /…/«.
Zbirka vsebuje po dolžini in obliki različne pesmi in je razdeljena na dva dela: Brooklyn in Udovic. Lahko bi se zgodilo, da bi se zaradi obsega med branjem nekoliko izgubili ali bi sam avtor težko povezal začetek in konec pesmi, a niz misli, parafraz in omemb različnih ustvarjalcev in ustvarjalk bralce in bralke še bolj posrka v tekoče dogajanje, tekočo pripoved skozi posamezno pesem. Poezija je za Osojnika pomemben medij, po katerem lahko poroča o povsem vsakdanjih rečeh kot skoraj spregledanih. Tako je poezija povsod in marsikaj, piše:
»Poezija ni nič kriva, vendar si obraza / ne smemo namrščiti s sencami / ali se pretvarjati, češ, / v torek pač pišemo o vojnih / zločinih in gnusnih pedofilih. / Včasih pišemo tudi o taščicah ali mačkih / in si odpnemo srajco na prsih, / da je videti zaraščene prsi moškega / pri oseminšestdesetih.«
Drobna zbirka prepričljivo pričara različna občutja. Ta so jasna ne glede na odtenek, ki ga avtor prikazuje. Pesnik je neusmiljeno neprizanesljiv do samega sebe in do časa, v katerem nastaja poezija, ali pa ko se ukvarja s sabo: »Medtem ko se ironično norčujem iz samega sebe, / množično ubijajo ljudi in posiljujejo otroke.« Osojnikova poezija gre predaleč le v nekaterih že skorajda medosebnih obrekovanjih, ki izpadejo pišmeuhovsko predvsem z avtorjeve strani, in ne strani drugih, ki so vpleteni v pesmi.
Poezija v zbirki Udovic je še posebej dobra v izrazih nežnosti, ironiji, iskanju detajlov, referenčnosti, intertekstualnosti in je inteligentna. Med branjem se zlahka sprehajam po brooklynskih norčavostih, ljubljanskem okolju ali grem v kak breg nekje na Štajerskem. Zraven pa pijem kavo v vseh temperaturah, če malo parafraziram pesnika. Viziranje sveta skozi Osojnikov pesniški svet je lepo, polno upajoče vznesenosti in užitka ob nenehnem spoznavanju. Le na trenutke zmoti občutek avtorjeve zagrenjenosti, ki prehaja v neokusno zamerljivost. A to ni žebljica, ki bi škodovala zbirki Udovic.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov