Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana, eBesede, 2019
Vsestranski ustvarjalec Iztok Osojnik me je z novo pesniško zbirko Udovic navdušil. Večkrat nominirani in nagrajeni avtor številnih pesniških zbirk, pisec poglobljenih spremnih besed, pisatelj, slikar in doktor zgodovinske antropologije bralce in bralke tudi v Udovicu seznanja s številnimi umetniškimi referencami in medbesedilnostjo in večkrat skuša spraviti tudi v smeh – vendar ne cenen ali izrabljen, temveč je humor inteligenten in premišljen. Ob tem zbirka jasno izpričuje, da je Osojnik oster in senzibilen opazovalec, ki mu ne uide nobena malenkost.
Poezija Iztoka Osojnika je kljub navidezni udarnosti in angažiranosti tudi krhka. V njej je mogoče zaznati drobce, ki razkrivajo pesniški jaz kot pozornega spremljevalca, ki ni le individuum, ampak tudi del mikro skupnosti. Ta skupnost je lahko dvojina, lahko je bežno prehajanje najbližjih, lahko je skupina ustvarjalcev. Tako je poezija v zbirki Udovic polna pohajkovanja po različnih mestih in tihega prisluškovanja najbližjih, ki prihajajo ali odhajajo od doma. Medtem pa pesnik lahko pozorno zaznava občutenja in počasno prehajanje letnih časov. Te drobne observacije, ki jih pesnik vpleta v verze so prepričljive. Lahko rečem, da so ti stihi med najboljšimi in pretresljivimi, saj prikazujejo krogotok tudi na podlagi avtorjeve lastne občutljivosti. Nonšalantno na primer prikazuje pot sebe in sopotnika na letalu, ki zaradi spanca prikrivata sicer najbolj očitno. Sicer pa kot pravi v pesmi Back in USSR, kot je tudi naslov kritične in angažirane pesmi zasedbe The Beatles: »poezija je kolektivni dogodek / posameznika v njegovi razgaljenosti / v točki, kjer prehaja iz // jecljavca v svet, žejen ne toliko / njegovega prispevka / kakor animacije /…/«.
Zbirka vsebuje po dolžini in obliki različne pesmi in je razdeljena na dva dela: Brooklyn in Udovic. Lahko bi se zgodilo, da bi se zaradi obsega med branjem nekoliko izgubili ali bi sam avtor težko povezal začetek in konec pesmi, a niz misli, parafraz in omemb različnih ustvarjalcev in ustvarjalk bralce in bralke še bolj posrka v tekoče dogajanje, tekočo pripoved skozi posamezno pesem. Poezija je za Osojnika pomemben medij, po katerem lahko poroča o povsem vsakdanjih rečeh kot skoraj spregledanih. Tako je poezija povsod in marsikaj, piše:
»Poezija ni nič kriva, vendar si obraza / ne smemo namrščiti s sencami / ali se pretvarjati, češ, / v torek pač pišemo o vojnih / zločinih in gnusnih pedofilih. / Včasih pišemo tudi o taščicah ali mačkih / in si odpnemo srajco na prsih, / da je videti zaraščene prsi moškega / pri oseminšestdesetih.«
Drobna zbirka prepričljivo pričara različna občutja. Ta so jasna ne glede na odtenek, ki ga avtor prikazuje. Pesnik je neusmiljeno neprizanesljiv do samega sebe in do časa, v katerem nastaja poezija, ali pa ko se ukvarja s sabo: »Medtem ko se ironično norčujem iz samega sebe, / množično ubijajo ljudi in posiljujejo otroke.« Osojnikova poezija gre predaleč le v nekaterih že skorajda medosebnih obrekovanjih, ki izpadejo pišmeuhovsko predvsem z avtorjeve strani, in ne strani drugih, ki so vpleteni v pesmi.
Poezija v zbirki Udovic je še posebej dobra v izrazih nežnosti, ironiji, iskanju detajlov, referenčnosti, intertekstualnosti in je inteligentna. Med branjem se zlahka sprehajam po brooklynskih norčavostih, ljubljanskem okolju ali grem v kak breg nekje na Štajerskem. Zraven pa pijem kavo v vseh temperaturah, če malo parafraziram pesnika. Viziranje sveta skozi Osojnikov pesniški svet je lepo, polno upajoče vznesenosti in užitka ob nenehnem spoznavanju. Le na trenutke zmoti občutek avtorjeve zagrenjenosti, ki prehaja v neokusno zamerljivost. A to ni žebljica, ki bi škodovala zbirki Udovic.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana, eBesede, 2019
Vsestranski ustvarjalec Iztok Osojnik me je z novo pesniško zbirko Udovic navdušil. Večkrat nominirani in nagrajeni avtor številnih pesniških zbirk, pisec poglobljenih spremnih besed, pisatelj, slikar in doktor zgodovinske antropologije bralce in bralke tudi v Udovicu seznanja s številnimi umetniškimi referencami in medbesedilnostjo in večkrat skuša spraviti tudi v smeh – vendar ne cenen ali izrabljen, temveč je humor inteligenten in premišljen. Ob tem zbirka jasno izpričuje, da je Osojnik oster in senzibilen opazovalec, ki mu ne uide nobena malenkost.
Poezija Iztoka Osojnika je kljub navidezni udarnosti in angažiranosti tudi krhka. V njej je mogoče zaznati drobce, ki razkrivajo pesniški jaz kot pozornega spremljevalca, ki ni le individuum, ampak tudi del mikro skupnosti. Ta skupnost je lahko dvojina, lahko je bežno prehajanje najbližjih, lahko je skupina ustvarjalcev. Tako je poezija v zbirki Udovic polna pohajkovanja po različnih mestih in tihega prisluškovanja najbližjih, ki prihajajo ali odhajajo od doma. Medtem pa pesnik lahko pozorno zaznava občutenja in počasno prehajanje letnih časov. Te drobne observacije, ki jih pesnik vpleta v verze so prepričljive. Lahko rečem, da so ti stihi med najboljšimi in pretresljivimi, saj prikazujejo krogotok tudi na podlagi avtorjeve lastne občutljivosti. Nonšalantno na primer prikazuje pot sebe in sopotnika na letalu, ki zaradi spanca prikrivata sicer najbolj očitno. Sicer pa kot pravi v pesmi Back in USSR, kot je tudi naslov kritične in angažirane pesmi zasedbe The Beatles: »poezija je kolektivni dogodek / posameznika v njegovi razgaljenosti / v točki, kjer prehaja iz // jecljavca v svet, žejen ne toliko / njegovega prispevka / kakor animacije /…/«.
Zbirka vsebuje po dolžini in obliki različne pesmi in je razdeljena na dva dela: Brooklyn in Udovic. Lahko bi se zgodilo, da bi se zaradi obsega med branjem nekoliko izgubili ali bi sam avtor težko povezal začetek in konec pesmi, a niz misli, parafraz in omemb različnih ustvarjalcev in ustvarjalk bralce in bralke še bolj posrka v tekoče dogajanje, tekočo pripoved skozi posamezno pesem. Poezija je za Osojnika pomemben medij, po katerem lahko poroča o povsem vsakdanjih rečeh kot skoraj spregledanih. Tako je poezija povsod in marsikaj, piše:
»Poezija ni nič kriva, vendar si obraza / ne smemo namrščiti s sencami / ali se pretvarjati, češ, / v torek pač pišemo o vojnih / zločinih in gnusnih pedofilih. / Včasih pišemo tudi o taščicah ali mačkih / in si odpnemo srajco na prsih, / da je videti zaraščene prsi moškega / pri oseminšestdesetih.«
Drobna zbirka prepričljivo pričara različna občutja. Ta so jasna ne glede na odtenek, ki ga avtor prikazuje. Pesnik je neusmiljeno neprizanesljiv do samega sebe in do časa, v katerem nastaja poezija, ali pa ko se ukvarja s sabo: »Medtem ko se ironično norčujem iz samega sebe, / množično ubijajo ljudi in posiljujejo otroke.« Osojnikova poezija gre predaleč le v nekaterih že skorajda medosebnih obrekovanjih, ki izpadejo pišmeuhovsko predvsem z avtorjeve strani, in ne strani drugih, ki so vpleteni v pesmi.
Poezija v zbirki Udovic je še posebej dobra v izrazih nežnosti, ironiji, iskanju detajlov, referenčnosti, intertekstualnosti in je inteligentna. Med branjem se zlahka sprehajam po brooklynskih norčavostih, ljubljanskem okolju ali grem v kak breg nekje na Štajerskem. Zraven pa pijem kavo v vseh temperaturah, če malo parafraziram pesnika. Viziranje sveta skozi Osojnikov pesniški svet je lepo, polno upajoče vznesenosti in užitka ob nenehnem spoznavanju. Le na trenutke zmoti občutek avtorjeve zagrenjenosti, ki prehaja v neokusno zamerljivost. A to ni žebljica, ki bi škodovala zbirki Udovic.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov