Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana, eBesede, 2019
Vsestranski ustvarjalec Iztok Osojnik me je z novo pesniško zbirko Udovic navdušil. Večkrat nominirani in nagrajeni avtor številnih pesniških zbirk, pisec poglobljenih spremnih besed, pisatelj, slikar in doktor zgodovinske antropologije bralce in bralke tudi v Udovicu seznanja s številnimi umetniškimi referencami in medbesedilnostjo in večkrat skuša spraviti tudi v smeh – vendar ne cenen ali izrabljen, temveč je humor inteligenten in premišljen. Ob tem zbirka jasno izpričuje, da je Osojnik oster in senzibilen opazovalec, ki mu ne uide nobena malenkost.
Poezija Iztoka Osojnika je kljub navidezni udarnosti in angažiranosti tudi krhka. V njej je mogoče zaznati drobce, ki razkrivajo pesniški jaz kot pozornega spremljevalca, ki ni le individuum, ampak tudi del mikro skupnosti. Ta skupnost je lahko dvojina, lahko je bežno prehajanje najbližjih, lahko je skupina ustvarjalcev. Tako je poezija v zbirki Udovic polna pohajkovanja po različnih mestih in tihega prisluškovanja najbližjih, ki prihajajo ali odhajajo od doma. Medtem pa pesnik lahko pozorno zaznava občutenja in počasno prehajanje letnih časov. Te drobne observacije, ki jih pesnik vpleta v verze so prepričljive. Lahko rečem, da so ti stihi med najboljšimi in pretresljivimi, saj prikazujejo krogotok tudi na podlagi avtorjeve lastne občutljivosti. Nonšalantno na primer prikazuje pot sebe in sopotnika na letalu, ki zaradi spanca prikrivata sicer najbolj očitno. Sicer pa kot pravi v pesmi Back in USSR, kot je tudi naslov kritične in angažirane pesmi zasedbe The Beatles: »poezija je kolektivni dogodek / posameznika v njegovi razgaljenosti / v točki, kjer prehaja iz // jecljavca v svet, žejen ne toliko / njegovega prispevka / kakor animacije /…/«.
Zbirka vsebuje po dolžini in obliki različne pesmi in je razdeljena na dva dela: Brooklyn in Udovic. Lahko bi se zgodilo, da bi se zaradi obsega med branjem nekoliko izgubili ali bi sam avtor težko povezal začetek in konec pesmi, a niz misli, parafraz in omemb različnih ustvarjalcev in ustvarjalk bralce in bralke še bolj posrka v tekoče dogajanje, tekočo pripoved skozi posamezno pesem. Poezija je za Osojnika pomemben medij, po katerem lahko poroča o povsem vsakdanjih rečeh kot skoraj spregledanih. Tako je poezija povsod in marsikaj, piše:
»Poezija ni nič kriva, vendar si obraza / ne smemo namrščiti s sencami / ali se pretvarjati, češ, / v torek pač pišemo o vojnih / zločinih in gnusnih pedofilih. / Včasih pišemo tudi o taščicah ali mačkih / in si odpnemo srajco na prsih, / da je videti zaraščene prsi moškega / pri oseminšestdesetih.«
Drobna zbirka prepričljivo pričara različna občutja. Ta so jasna ne glede na odtenek, ki ga avtor prikazuje. Pesnik je neusmiljeno neprizanesljiv do samega sebe in do časa, v katerem nastaja poezija, ali pa ko se ukvarja s sabo: »Medtem ko se ironično norčujem iz samega sebe, / množično ubijajo ljudi in posiljujejo otroke.« Osojnikova poezija gre predaleč le v nekaterih že skorajda medosebnih obrekovanjih, ki izpadejo pišmeuhovsko predvsem z avtorjeve strani, in ne strani drugih, ki so vpleteni v pesmi.
Poezija v zbirki Udovic je še posebej dobra v izrazih nežnosti, ironiji, iskanju detajlov, referenčnosti, intertekstualnosti in je inteligentna. Med branjem se zlahka sprehajam po brooklynskih norčavostih, ljubljanskem okolju ali grem v kak breg nekje na Štajerskem. Zraven pa pijem kavo v vseh temperaturah, če malo parafraziram pesnika. Viziranje sveta skozi Osojnikov pesniški svet je lepo, polno upajoče vznesenosti in užitka ob nenehnem spoznavanju. Le na trenutke zmoti občutek avtorjeve zagrenjenosti, ki prehaja v neokusno zamerljivost. A to ni žebljica, ki bi škodovala zbirki Udovic.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana, eBesede, 2019
Vsestranski ustvarjalec Iztok Osojnik me je z novo pesniško zbirko Udovic navdušil. Večkrat nominirani in nagrajeni avtor številnih pesniških zbirk, pisec poglobljenih spremnih besed, pisatelj, slikar in doktor zgodovinske antropologije bralce in bralke tudi v Udovicu seznanja s številnimi umetniškimi referencami in medbesedilnostjo in večkrat skuša spraviti tudi v smeh – vendar ne cenen ali izrabljen, temveč je humor inteligenten in premišljen. Ob tem zbirka jasno izpričuje, da je Osojnik oster in senzibilen opazovalec, ki mu ne uide nobena malenkost.
Poezija Iztoka Osojnika je kljub navidezni udarnosti in angažiranosti tudi krhka. V njej je mogoče zaznati drobce, ki razkrivajo pesniški jaz kot pozornega spremljevalca, ki ni le individuum, ampak tudi del mikro skupnosti. Ta skupnost je lahko dvojina, lahko je bežno prehajanje najbližjih, lahko je skupina ustvarjalcev. Tako je poezija v zbirki Udovic polna pohajkovanja po različnih mestih in tihega prisluškovanja najbližjih, ki prihajajo ali odhajajo od doma. Medtem pa pesnik lahko pozorno zaznava občutenja in počasno prehajanje letnih časov. Te drobne observacije, ki jih pesnik vpleta v verze so prepričljive. Lahko rečem, da so ti stihi med najboljšimi in pretresljivimi, saj prikazujejo krogotok tudi na podlagi avtorjeve lastne občutljivosti. Nonšalantno na primer prikazuje pot sebe in sopotnika na letalu, ki zaradi spanca prikrivata sicer najbolj očitno. Sicer pa kot pravi v pesmi Back in USSR, kot je tudi naslov kritične in angažirane pesmi zasedbe The Beatles: »poezija je kolektivni dogodek / posameznika v njegovi razgaljenosti / v točki, kjer prehaja iz // jecljavca v svet, žejen ne toliko / njegovega prispevka / kakor animacije /…/«.
Zbirka vsebuje po dolžini in obliki različne pesmi in je razdeljena na dva dela: Brooklyn in Udovic. Lahko bi se zgodilo, da bi se zaradi obsega med branjem nekoliko izgubili ali bi sam avtor težko povezal začetek in konec pesmi, a niz misli, parafraz in omemb različnih ustvarjalcev in ustvarjalk bralce in bralke še bolj posrka v tekoče dogajanje, tekočo pripoved skozi posamezno pesem. Poezija je za Osojnika pomemben medij, po katerem lahko poroča o povsem vsakdanjih rečeh kot skoraj spregledanih. Tako je poezija povsod in marsikaj, piše:
»Poezija ni nič kriva, vendar si obraza / ne smemo namrščiti s sencami / ali se pretvarjati, češ, / v torek pač pišemo o vojnih / zločinih in gnusnih pedofilih. / Včasih pišemo tudi o taščicah ali mačkih / in si odpnemo srajco na prsih, / da je videti zaraščene prsi moškega / pri oseminšestdesetih.«
Drobna zbirka prepričljivo pričara različna občutja. Ta so jasna ne glede na odtenek, ki ga avtor prikazuje. Pesnik je neusmiljeno neprizanesljiv do samega sebe in do časa, v katerem nastaja poezija, ali pa ko se ukvarja s sabo: »Medtem ko se ironično norčujem iz samega sebe, / množično ubijajo ljudi in posiljujejo otroke.« Osojnikova poezija gre predaleč le v nekaterih že skorajda medosebnih obrekovanjih, ki izpadejo pišmeuhovsko predvsem z avtorjeve strani, in ne strani drugih, ki so vpleteni v pesmi.
Poezija v zbirki Udovic je še posebej dobra v izrazih nežnosti, ironiji, iskanju detajlov, referenčnosti, intertekstualnosti in je inteligentna. Med branjem se zlahka sprehajam po brooklynskih norčavostih, ljubljanskem okolju ali grem v kak breg nekje na Štajerskem. Zraven pa pijem kavo v vseh temperaturah, če malo parafraziram pesnika. Viziranje sveta skozi Osojnikov pesniški svet je lepo, polno upajoče vznesenosti in užitka ob nenehnem spoznavanju. Le na trenutke zmoti občutek avtorjeve zagrenjenosti, ki prehaja v neokusno zamerljivost. A to ni žebljica, ki bi škodovala zbirki Udovic.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Neveljaven email naslov