Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

11.05.2020

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič

Prevedla Urška Brodar ; Ljubljana : Sophia v sodelovanju z Goethejevim inštitutom 2019

Sibylle Berg je sedeminpetdesetletna nemško-švicarska avtorica, rojena še v vzhodni Nemčiji, ki pa jo je zapustila leta 1984. Slovenci njenih knjig v prevodu do zdaj nismo poznali, dokler ni pred nedavnim izšla knjiga Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha. Presenetljivo, pravzaprav, saj je Sibylle Berg že zelo uveljavljena pisateljica, dramatičarka, publicistka in aktivistka. Nekaj povejo o tem številke: petnajst romanov in knjig kratke proze ter esejev, petindvajset dram in enajst radijskih iger, šestnajst najrazličnejših nagrad, med njimi letošnja prestižna nagrada Bertolda Brechta, namenjena avtorjem, ki jim je v svojih delih »posebej uspela kritična analiza sodobnega časa«. Njena besedila so prevedena v številne jezike, avtorica poučuje dramaturgijo na Umetnostni akademiji v Zürichu. Tudi njenih dram na slovenskih odrih še nismo gledali – z izjemo teatrske inscenacije romana Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha v SNG Nova Gorica lani. Morda pa so razlogi za to v radikalnosti pisave Sibylle Berg? Ne gre namreč prezreti, da je avtorica svoj prvenec ponudila kar petdesetim založnikom, preden se je založba Reclam v Leipzigu leta 1997 le odločila za objavo. Sledilo je nekaj odklonilnih, večinoma pa pozitivnih kritik, vsekakor pa pri iskanju založnika ni imela nobene težave več.

Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je z naslovom, pa tudi z ilustracijo Tinke Volarič na platnicah in premišljeno grafično izvedbo privlačna knjiga: na beli podlagi naslovnice je pet obrazkov z različnimi izrazi, ki jih prepleteni električni kabli vodijo do vtičnic. Zaviha s predstavitvijo avtorice in njenega dela sta črna, kabli se tu povežejo do samih sebe. Še kar brezupno likovno sporočilo: tako kot so brezupne osebe, ki nastopajo v zelo kratkih besedilih, nanizanih v knjigi, in so bolj ali manj shematične. Pred bralca vstanejo v nekem trenutku sedanjosti, razkrijejo drobec časa in počutja, ki jih je doletel in utonejo pred  novo zgodbo novega protagonista, dokler jih ne srečamo znova. V prepletenosti kablov – besedil najdemo spet tistega, ki smo ga imeli v roki že prej. Samo da ne vemo natančno, kaj je z njim že bilo … mogoče bi bilo dobro polistati v knjigi nazaj … Vsekakor pa vsi nastopajoči: Vera, Nora, Ruth, Tom, Helge, Bettina, Karl, Pit, Paul morda iščejo srečo iz naslova, vendar na nekakšen determinirano luzerski/zgubarski način od nikoder v nikamor: nekaj bi spremenili, nočejo biti obupno osamljeni, radi bi uresničili hrepenenja, prekinili dolgčas, grdoto in strah, vendar vse, kar poskušajo, vodi praviloma do še večje katastrofe. Predvsem pa niso smešni. Helge pravi: »Očitno je tako, da bi na tak večer rad bil vsepovsod, kjer nisem. Tukaj sem in hodim skozi noč kot nekaj, kar ne spada tja.« Tom pa »je sedel na balkonu. In se smehljal. Tako dolgo, da ga je skoraj zabolelo. Tako neobičajno je bilo to za obraz.«

V gmoti nepovezanih pripovedi, ki se dogajajo v neki nedoločeni sedanjosti, se vendarle izoblikujejo neke nesrečne ljubezenske zgodbe, iskanja komunikacije in dela, ki bi imelo smisel; predvsem pa je v celoti mogoče prepoznati najrazličnejše podtone: bedo »zavoženega lajfa« sodobnega Zahodnjaka, kritiko kapitalizma in potrošniškega uničevanja, zaničevanje vsakršnih vrednot, tudi pisanja za časopise. Takole beremo: »Zakaj mora biti takšno sranje v časopisih. Zakaj kdor koli te nebuloze bere. Izguba časa. Ki te odvrne od lastnega premisleka. Povprečje. Povprečni ljudje ustvarjajo razvedrilo za povprečne ljudi.« Sibylle Berg, kot vidimo, pri pisanju nima dlake na jeziku. Daleč od tega. S premišljeno zgradbo celote, namerno navidezno zmedo v različnih naracijah, z opisi grozljivo odbijajočih situacij, uporabo knjižnega jezika, pomešanega s pogovornim in tudi vulgarnim, bralca šokira in ga potiska v nelagodje. Nelagodje človeka, ki reče v knjigi: »Nič drugega nimamo početi, kot da pozabljamo. In ko bomo pozabili, je naše življenje naokrog.« Tu ni romantike, pravega ali navideznega optimizma, ni osmišljanja. Je samo zelo radikalno usmerjen pogled v bedo današnjega človeka, slečenega v resničnosti, kot jo je mogoče videti skozi očala, ki prepuščajo samo zelo ostre katastrofične obrise sodobne družbe.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

11.05.2020

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič

Prevedla Urška Brodar ; Ljubljana : Sophia v sodelovanju z Goethejevim inštitutom 2019

Sibylle Berg je sedeminpetdesetletna nemško-švicarska avtorica, rojena še v vzhodni Nemčiji, ki pa jo je zapustila leta 1984. Slovenci njenih knjig v prevodu do zdaj nismo poznali, dokler ni pred nedavnim izšla knjiga Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha. Presenetljivo, pravzaprav, saj je Sibylle Berg že zelo uveljavljena pisateljica, dramatičarka, publicistka in aktivistka. Nekaj povejo o tem številke: petnajst romanov in knjig kratke proze ter esejev, petindvajset dram in enajst radijskih iger, šestnajst najrazličnejših nagrad, med njimi letošnja prestižna nagrada Bertolda Brechta, namenjena avtorjem, ki jim je v svojih delih »posebej uspela kritična analiza sodobnega časa«. Njena besedila so prevedena v številne jezike, avtorica poučuje dramaturgijo na Umetnostni akademiji v Zürichu. Tudi njenih dram na slovenskih odrih še nismo gledali – z izjemo teatrske inscenacije romana Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha v SNG Nova Gorica lani. Morda pa so razlogi za to v radikalnosti pisave Sibylle Berg? Ne gre namreč prezreti, da je avtorica svoj prvenec ponudila kar petdesetim založnikom, preden se je založba Reclam v Leipzigu leta 1997 le odločila za objavo. Sledilo je nekaj odklonilnih, večinoma pa pozitivnih kritik, vsekakor pa pri iskanju založnika ni imela nobene težave več.

Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je z naslovom, pa tudi z ilustracijo Tinke Volarič na platnicah in premišljeno grafično izvedbo privlačna knjiga: na beli podlagi naslovnice je pet obrazkov z različnimi izrazi, ki jih prepleteni električni kabli vodijo do vtičnic. Zaviha s predstavitvijo avtorice in njenega dela sta črna, kabli se tu povežejo do samih sebe. Še kar brezupno likovno sporočilo: tako kot so brezupne osebe, ki nastopajo v zelo kratkih besedilih, nanizanih v knjigi, in so bolj ali manj shematične. Pred bralca vstanejo v nekem trenutku sedanjosti, razkrijejo drobec časa in počutja, ki jih je doletel in utonejo pred  novo zgodbo novega protagonista, dokler jih ne srečamo znova. V prepletenosti kablov – besedil najdemo spet tistega, ki smo ga imeli v roki že prej. Samo da ne vemo natančno, kaj je z njim že bilo … mogoče bi bilo dobro polistati v knjigi nazaj … Vsekakor pa vsi nastopajoči: Vera, Nora, Ruth, Tom, Helge, Bettina, Karl, Pit, Paul morda iščejo srečo iz naslova, vendar na nekakšen determinirano luzerski/zgubarski način od nikoder v nikamor: nekaj bi spremenili, nočejo biti obupno osamljeni, radi bi uresničili hrepenenja, prekinili dolgčas, grdoto in strah, vendar vse, kar poskušajo, vodi praviloma do še večje katastrofe. Predvsem pa niso smešni. Helge pravi: »Očitno je tako, da bi na tak večer rad bil vsepovsod, kjer nisem. Tukaj sem in hodim skozi noč kot nekaj, kar ne spada tja.« Tom pa »je sedel na balkonu. In se smehljal. Tako dolgo, da ga je skoraj zabolelo. Tako neobičajno je bilo to za obraz.«

V gmoti nepovezanih pripovedi, ki se dogajajo v neki nedoločeni sedanjosti, se vendarle izoblikujejo neke nesrečne ljubezenske zgodbe, iskanja komunikacije in dela, ki bi imelo smisel; predvsem pa je v celoti mogoče prepoznati najrazličnejše podtone: bedo »zavoženega lajfa« sodobnega Zahodnjaka, kritiko kapitalizma in potrošniškega uničevanja, zaničevanje vsakršnih vrednot, tudi pisanja za časopise. Takole beremo: »Zakaj mora biti takšno sranje v časopisih. Zakaj kdor koli te nebuloze bere. Izguba časa. Ki te odvrne od lastnega premisleka. Povprečje. Povprečni ljudje ustvarjajo razvedrilo za povprečne ljudi.« Sibylle Berg, kot vidimo, pri pisanju nima dlake na jeziku. Daleč od tega. S premišljeno zgradbo celote, namerno navidezno zmedo v različnih naracijah, z opisi grozljivo odbijajočih situacij, uporabo knjižnega jezika, pomešanega s pogovornim in tudi vulgarnim, bralca šokira in ga potiska v nelagodje. Nelagodje človeka, ki reče v knjigi: »Nič drugega nimamo početi, kot da pozabljamo. In ko bomo pozabili, je naše življenje naokrog.« Tu ni romantike, pravega ali navideznega optimizma, ni osmišljanja. Je samo zelo radikalno usmerjen pogled v bedo današnjega človeka, slečenega v resničnosti, kot jo je mogoče videti skozi očala, ki prepuščajo samo zelo ostre katastrofične obrise sodobne družbe.


14.01.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8


14.01.2022

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.


14.01.2022

Moč psa

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.


14.01.2022

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.


14.01.2022

Krik

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Barbara Korun: Idioritmija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


03.01.2022

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović


03.01.2022

Nebesa

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl


02.01.2022

Gremo v kino: Erotikon

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 47 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov