Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

11.05.2020

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič

Prevedla Urška Brodar ; Ljubljana : Sophia v sodelovanju z Goethejevim inštitutom 2019

Sibylle Berg je sedeminpetdesetletna nemško-švicarska avtorica, rojena še v vzhodni Nemčiji, ki pa jo je zapustila leta 1984. Slovenci njenih knjig v prevodu do zdaj nismo poznali, dokler ni pred nedavnim izšla knjiga Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha. Presenetljivo, pravzaprav, saj je Sibylle Berg že zelo uveljavljena pisateljica, dramatičarka, publicistka in aktivistka. Nekaj povejo o tem številke: petnajst romanov in knjig kratke proze ter esejev, petindvajset dram in enajst radijskih iger, šestnajst najrazličnejših nagrad, med njimi letošnja prestižna nagrada Bertolda Brechta, namenjena avtorjem, ki jim je v svojih delih »posebej uspela kritična analiza sodobnega časa«. Njena besedila so prevedena v številne jezike, avtorica poučuje dramaturgijo na Umetnostni akademiji v Zürichu. Tudi njenih dram na slovenskih odrih še nismo gledali – z izjemo teatrske inscenacije romana Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha v SNG Nova Gorica lani. Morda pa so razlogi za to v radikalnosti pisave Sibylle Berg? Ne gre namreč prezreti, da je avtorica svoj prvenec ponudila kar petdesetim založnikom, preden se je založba Reclam v Leipzigu leta 1997 le odločila za objavo. Sledilo je nekaj odklonilnih, večinoma pa pozitivnih kritik, vsekakor pa pri iskanju založnika ni imela nobene težave več.

Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je z naslovom, pa tudi z ilustracijo Tinke Volarič na platnicah in premišljeno grafično izvedbo privlačna knjiga: na beli podlagi naslovnice je pet obrazkov z različnimi izrazi, ki jih prepleteni električni kabli vodijo do vtičnic. Zaviha s predstavitvijo avtorice in njenega dela sta črna, kabli se tu povežejo do samih sebe. Še kar brezupno likovno sporočilo: tako kot so brezupne osebe, ki nastopajo v zelo kratkih besedilih, nanizanih v knjigi, in so bolj ali manj shematične. Pred bralca vstanejo v nekem trenutku sedanjosti, razkrijejo drobec časa in počutja, ki jih je doletel in utonejo pred  novo zgodbo novega protagonista, dokler jih ne srečamo znova. V prepletenosti kablov – besedil najdemo spet tistega, ki smo ga imeli v roki že prej. Samo da ne vemo natančno, kaj je z njim že bilo … mogoče bi bilo dobro polistati v knjigi nazaj … Vsekakor pa vsi nastopajoči: Vera, Nora, Ruth, Tom, Helge, Bettina, Karl, Pit, Paul morda iščejo srečo iz naslova, vendar na nekakšen determinirano luzerski/zgubarski način od nikoder v nikamor: nekaj bi spremenili, nočejo biti obupno osamljeni, radi bi uresničili hrepenenja, prekinili dolgčas, grdoto in strah, vendar vse, kar poskušajo, vodi praviloma do še večje katastrofe. Predvsem pa niso smešni. Helge pravi: »Očitno je tako, da bi na tak večer rad bil vsepovsod, kjer nisem. Tukaj sem in hodim skozi noč kot nekaj, kar ne spada tja.« Tom pa »je sedel na balkonu. In se smehljal. Tako dolgo, da ga je skoraj zabolelo. Tako neobičajno je bilo to za obraz.«

V gmoti nepovezanih pripovedi, ki se dogajajo v neki nedoločeni sedanjosti, se vendarle izoblikujejo neke nesrečne ljubezenske zgodbe, iskanja komunikacije in dela, ki bi imelo smisel; predvsem pa je v celoti mogoče prepoznati najrazličnejše podtone: bedo »zavoženega lajfa« sodobnega Zahodnjaka, kritiko kapitalizma in potrošniškega uničevanja, zaničevanje vsakršnih vrednot, tudi pisanja za časopise. Takole beremo: »Zakaj mora biti takšno sranje v časopisih. Zakaj kdor koli te nebuloze bere. Izguba časa. Ki te odvrne od lastnega premisleka. Povprečje. Povprečni ljudje ustvarjajo razvedrilo za povprečne ljudi.« Sibylle Berg, kot vidimo, pri pisanju nima dlake na jeziku. Daleč od tega. S premišljeno zgradbo celote, namerno navidezno zmedo v različnih naracijah, z opisi grozljivo odbijajočih situacij, uporabo knjižnega jezika, pomešanega s pogovornim in tudi vulgarnim, bralca šokira in ga potiska v nelagodje. Nelagodje človeka, ki reče v knjigi: »Nič drugega nimamo početi, kot da pozabljamo. In ko bomo pozabili, je naše življenje naokrog.« Tu ni romantike, pravega ali navideznega optimizma, ni osmišljanja. Je samo zelo radikalno usmerjen pogled v bedo današnjega človeka, slečenega v resničnosti, kot jo je mogoče videti skozi očala, ki prepuščajo samo zelo ostre katastrofične obrise sodobne družbe.


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

11.05.2020

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič

Prevedla Urška Brodar ; Ljubljana : Sophia v sodelovanju z Goethejevim inštitutom 2019

Sibylle Berg je sedeminpetdesetletna nemško-švicarska avtorica, rojena še v vzhodni Nemčiji, ki pa jo je zapustila leta 1984. Slovenci njenih knjig v prevodu do zdaj nismo poznali, dokler ni pred nedavnim izšla knjiga Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha. Presenetljivo, pravzaprav, saj je Sibylle Berg že zelo uveljavljena pisateljica, dramatičarka, publicistka in aktivistka. Nekaj povejo o tem številke: petnajst romanov in knjig kratke proze ter esejev, petindvajset dram in enajst radijskih iger, šestnajst najrazličnejših nagrad, med njimi letošnja prestižna nagrada Bertolda Brechta, namenjena avtorjem, ki jim je v svojih delih »posebej uspela kritična analiza sodobnega časa«. Njena besedila so prevedena v številne jezike, avtorica poučuje dramaturgijo na Umetnostni akademiji v Zürichu. Tudi njenih dram na slovenskih odrih še nismo gledali – z izjemo teatrske inscenacije romana Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha v SNG Nova Gorica lani. Morda pa so razlogi za to v radikalnosti pisave Sibylle Berg? Ne gre namreč prezreti, da je avtorica svoj prvenec ponudila kar petdesetim založnikom, preden se je založba Reclam v Leipzigu leta 1997 le odločila za objavo. Sledilo je nekaj odklonilnih, večinoma pa pozitivnih kritik, vsekakor pa pri iskanju založnika ni imela nobene težave več.

Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je z naslovom, pa tudi z ilustracijo Tinke Volarič na platnicah in premišljeno grafično izvedbo privlačna knjiga: na beli podlagi naslovnice je pet obrazkov z različnimi izrazi, ki jih prepleteni električni kabli vodijo do vtičnic. Zaviha s predstavitvijo avtorice in njenega dela sta črna, kabli se tu povežejo do samih sebe. Še kar brezupno likovno sporočilo: tako kot so brezupne osebe, ki nastopajo v zelo kratkih besedilih, nanizanih v knjigi, in so bolj ali manj shematične. Pred bralca vstanejo v nekem trenutku sedanjosti, razkrijejo drobec časa in počutja, ki jih je doletel in utonejo pred  novo zgodbo novega protagonista, dokler jih ne srečamo znova. V prepletenosti kablov – besedil najdemo spet tistega, ki smo ga imeli v roki že prej. Samo da ne vemo natančno, kaj je z njim že bilo … mogoče bi bilo dobro polistati v knjigi nazaj … Vsekakor pa vsi nastopajoči: Vera, Nora, Ruth, Tom, Helge, Bettina, Karl, Pit, Paul morda iščejo srečo iz naslova, vendar na nekakšen determinirano luzerski/zgubarski način od nikoder v nikamor: nekaj bi spremenili, nočejo biti obupno osamljeni, radi bi uresničili hrepenenja, prekinili dolgčas, grdoto in strah, vendar vse, kar poskušajo, vodi praviloma do še večje katastrofe. Predvsem pa niso smešni. Helge pravi: »Očitno je tako, da bi na tak večer rad bil vsepovsod, kjer nisem. Tukaj sem in hodim skozi noč kot nekaj, kar ne spada tja.« Tom pa »je sedel na balkonu. In se smehljal. Tako dolgo, da ga je skoraj zabolelo. Tako neobičajno je bilo to za obraz.«

V gmoti nepovezanih pripovedi, ki se dogajajo v neki nedoločeni sedanjosti, se vendarle izoblikujejo neke nesrečne ljubezenske zgodbe, iskanja komunikacije in dela, ki bi imelo smisel; predvsem pa je v celoti mogoče prepoznati najrazličnejše podtone: bedo »zavoženega lajfa« sodobnega Zahodnjaka, kritiko kapitalizma in potrošniškega uničevanja, zaničevanje vsakršnih vrednot, tudi pisanja za časopise. Takole beremo: »Zakaj mora biti takšno sranje v časopisih. Zakaj kdor koli te nebuloze bere. Izguba časa. Ki te odvrne od lastnega premisleka. Povprečje. Povprečni ljudje ustvarjajo razvedrilo za povprečne ljudi.« Sibylle Berg, kot vidimo, pri pisanju nima dlake na jeziku. Daleč od tega. S premišljeno zgradbo celote, namerno navidezno zmedo v različnih naracijah, z opisi grozljivo odbijajočih situacij, uporabo knjižnega jezika, pomešanega s pogovornim in tudi vulgarnim, bralca šokira in ga potiska v nelagodje. Nelagodje človeka, ki reče v knjigi: »Nič drugega nimamo početi, kot da pozabljamo. In ko bomo pozabili, je naše življenje naokrog.« Tu ni romantike, pravega ali navideznega optimizma, ni osmišljanja. Je samo zelo radikalno usmerjen pogled v bedo današnjega človeka, slečenega v resničnosti, kot jo je mogoče videti skozi očala, ki prepuščajo samo zelo ostre katastrofične obrise sodobne družbe.


08.11.2021

Večni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Fabian ali Ko gre vse k vragu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.11.2021

Duncan Macmillan: Vse sijajne stvari

Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:


05.11.2021

Premiera v MGL - Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage

Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10


04.11.2021

Herman Menville: Moby Dick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.11.2021

Milan Dekleva: Pet za kvartet

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.


01.11.2021

Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Lidija Hartman


01.11.2021

Marjan Pungartnik: Oglej, čas, pozabljenje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.


29.10.2021

Delo na zahtevo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.10.2021

Zelda

Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci


27.10.2021

Bodi gledališče!

SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec


25.10.2021

Dimitrij Rupel: Bazar

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Meta Kušar: Zmaj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Janez Šumrada: Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.


25.10.2021

Ljudmila Saraskina: Dostojevski

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


22.10.2021

Dune: peščeni planet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Prostost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Sadeži pozabe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.10.2021

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd - premiera na Mali sceni MGL

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2


18.10.2021

Ana Luísa Amaral: What's in a name

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Barbara Zupan.


Stran 48 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov