Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : SZ Čeljust, 2019
Pesnik, pisatelj, kantavtor in glasbeni poznavalec Matej Krajnc sodi med naše najplodovitejše ustvarjalce po številu izdanih knjig. Zgolj njegov pesniški opus, ki nastaja od leta 1988, šteje že skoraj petdeset knjig. Vendar avtor ne izstopa le po kvantiteti, temveč tudi po prepoznavnem pesniškem izrazu, ki ga močno določajo medbesedilnost, pogosto vezana na pesniško in popularnoglasbeno izročilo, ter ironični, samoironični in satiričnimi premazi in humor. Na prvi pogled zafrkantska pesniška govorica pod površjem pogosto skriva kritične osti, pa tudi melanholijo in nostalgijo.
Omenjene značilnosti je mogoče prepoznati tudi v eni njegovih najbolj osebnoizpovednih zbirk, naslovljeni po gori v Kamniško-Savinjskih Alpah Ojstrica. A tudi če bralec ne pozna zunanjih okoliščin nastanka zbirke, ki jih je pesnik razodel na svoji spletni strani, je njena tematika nedvoumna – vračanje v otroštvo in soočanje z minljivostjo, smrtjo očeta.
Začetek zbirke nas pelje na pogreb in služi kot ekspozicija, izhodišče, ki se v nadaljevanju nadgradi in širi kontekst. Usodnemu dogodku in posledičnemu dogajalnemu in čustvenemu labirintu ali celo kaosu se pesmi bližajo iz različnih perspektiv, iz različne časovne oddaljenosti in tudi skozi različno asociativnost. Ves čas je čutiti, da je ta poezija sicer nastajala v sedanjosti, torej s časovno in prostorsko odmaknjenostjo, vendar hkrati v njej brbota živa navzočnost preteklosti. In to ne le zaradi glasbenih ali predmetnih ali razpoloženjskih referenc, ki nas vodijo v polpreteklost, temveč tudi z izrecnim sklicevanjem na prisotnost ali odsotnost spomina:
»(česa naj se / sploh spomnim / česna na avtobusih / modrikastih ur // ukinili so / postajo pri braniboru / ni težko / ugotoviti // ne spominjam se / ničesar / ne stojim / s piščalko v roki // odsekajte torej roke / tistim / s piščalko / pa bo)«.
Osrednje mesto v pesnitvi ima gora Ojstrica oziroma na splošno hribi in planinarjenje. Brez tragičnega konteksta lahko pesmi beremo kot kritičen komentar konkretnega družbenega vedenja, satirični in pikri podtoni letijo na imperativ hribolazniške kulture in obredja, na spremljevalni sentimentalizem, ki se dobro prodaja, na licemerje ipd. Vendar pa lahko skozi pesmi vse izraziteje prepoznavamo tudi konkretne čustvene nanose v subjektu, njegovo zamero do gore in planincev nasploh, na primer v sklepni kitici pesmi Če bi bil Ernest Tubb hribolazec: »grdobe grde paglave / masti ste vredni leskove / kdor se cepina poloti / v gnezdu ptičice mori / ta v svojem srcu honky-tonker ni«. Kot je Ojstrica s svojim zobatim vrhom ostro in absurdno zasekala v fantkovo življenje, tako se zdi ostra in zašiljena tudi sleherna pesem … A jeza je le en sklop občutij, tu so tudi depresija v pesmi Bratska dejanja, ukradeno otroštvo v pesmi Adrijana v tvojih očeh, slutnja groze v pesmi Bila je tema, nepredelana bolečina v pesmi Breme itn. Vse do zadnje Ojstrice 5 z obetom dokončne odpustitve, ki pa se še ni zgodila.
Čeprav se večstranska simbolika gore, kot beremo v Slovarju simbolov, nanaša tudi na transcendenco, je ta kljub pogostim bibličnim aluzijam v zbirki še v povojih: bog si še zvija chesterfield in ne rohni, o posmrtnem življenju pa se niti ne govori. Vztrajati želijo izgubljene iluzije: »trgovina z berglami za pajke / je ob praznikih odprta do treh / popoldne / dajte no rečeš / pustite jim naj čimprej shodijo«.
Primer lepo ponazarja igrivost krajnčevskega verza, ki praviloma nagovarja večplastno, tokrat skozi simboliko pajka. K razrahljanosti sicer težke vsebine prispeva tudi omenjena bogata medbesedilnost, ki zajema iz t. i. visoke in ljudske ali pop kulture. Izrazni registri zbirke Ojstrica se tako razpenjajo od »kurbe gore« prek popevkarskih refrenov kot enega temeljnih pesemskih gradnikov do denimo intelektualizmov tipa bes djaur iz Aškerčevega Brodnika. Pestrost je zaznati tudi na oblikovni ravni – kot da vsako občutje, posamezen dogodek, oseba … terja povsem (samo)svojo pesemsko obliko, ritem, členitev, ki enkrat spominja na otroško izštevanko, drugič na prepir, tretjič na zarotitveni ali molitveni obrazec, četrtič na satirično, absurdno dramo; enkrat je pesem razpotegnjena z enobesednimi verzi, drugič pokupčkana v pravilne kvartine ali tercine, tretjič pa monolitna.
Kljub raznolikim postopkom in pesemskim načinom je zbirka kot pesnitev osrediščena, kompaktna, ima prepoznavno (notranjo) zgodbo, gradacijo in sklepno pomiritev. V zaključni pesmi Post festum beremo:
»ojstrica je zdaj bolj topa in zapestna ura je / zdrobljena in planinski vestnik odpovedan / in ko se dvignem s kavča sem pravzaprav // precej daleč …«.
Ob močni nostalgični pesemski podstati je v sklepnih akordih zaznati tudi priznanje obstoječe sedanjosti, spoznanje nujnosti – kljub prividu, kljub sivi mreni, sepiji, kljub neobstoječim, uničenim ali ukinjenim vlakom, ki so eden močnejših simbolov zbirke. Obzidje se ruši … hkrati z njim pa tudi zid zamere in bolečine. Tako lahko Ojstrico preneseno razumemo kot izpovedovalčev najpomembnejši vzpon – vzpon, ki vodi v globino spomina in bolečino izgube. Vzpon, ki vzpostavlja novo stabilnost, središče, novo povezavo. Vsekakor pa se Ojstrica dviga iz Krajnčevega opusa kot eden najvišjih vrhov.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : SZ Čeljust, 2019
Pesnik, pisatelj, kantavtor in glasbeni poznavalec Matej Krajnc sodi med naše najplodovitejše ustvarjalce po številu izdanih knjig. Zgolj njegov pesniški opus, ki nastaja od leta 1988, šteje že skoraj petdeset knjig. Vendar avtor ne izstopa le po kvantiteti, temveč tudi po prepoznavnem pesniškem izrazu, ki ga močno določajo medbesedilnost, pogosto vezana na pesniško in popularnoglasbeno izročilo, ter ironični, samoironični in satiričnimi premazi in humor. Na prvi pogled zafrkantska pesniška govorica pod površjem pogosto skriva kritične osti, pa tudi melanholijo in nostalgijo.
Omenjene značilnosti je mogoče prepoznati tudi v eni njegovih najbolj osebnoizpovednih zbirk, naslovljeni po gori v Kamniško-Savinjskih Alpah Ojstrica. A tudi če bralec ne pozna zunanjih okoliščin nastanka zbirke, ki jih je pesnik razodel na svoji spletni strani, je njena tematika nedvoumna – vračanje v otroštvo in soočanje z minljivostjo, smrtjo očeta.
Začetek zbirke nas pelje na pogreb in služi kot ekspozicija, izhodišče, ki se v nadaljevanju nadgradi in širi kontekst. Usodnemu dogodku in posledičnemu dogajalnemu in čustvenemu labirintu ali celo kaosu se pesmi bližajo iz različnih perspektiv, iz različne časovne oddaljenosti in tudi skozi različno asociativnost. Ves čas je čutiti, da je ta poezija sicer nastajala v sedanjosti, torej s časovno in prostorsko odmaknjenostjo, vendar hkrati v njej brbota živa navzočnost preteklosti. In to ne le zaradi glasbenih ali predmetnih ali razpoloženjskih referenc, ki nas vodijo v polpreteklost, temveč tudi z izrecnim sklicevanjem na prisotnost ali odsotnost spomina:
»(česa naj se / sploh spomnim / česna na avtobusih / modrikastih ur // ukinili so / postajo pri braniboru / ni težko / ugotoviti // ne spominjam se / ničesar / ne stojim / s piščalko v roki // odsekajte torej roke / tistim / s piščalko / pa bo)«.
Osrednje mesto v pesnitvi ima gora Ojstrica oziroma na splošno hribi in planinarjenje. Brez tragičnega konteksta lahko pesmi beremo kot kritičen komentar konkretnega družbenega vedenja, satirični in pikri podtoni letijo na imperativ hribolazniške kulture in obredja, na spremljevalni sentimentalizem, ki se dobro prodaja, na licemerje ipd. Vendar pa lahko skozi pesmi vse izraziteje prepoznavamo tudi konkretne čustvene nanose v subjektu, njegovo zamero do gore in planincev nasploh, na primer v sklepni kitici pesmi Če bi bil Ernest Tubb hribolazec: »grdobe grde paglave / masti ste vredni leskove / kdor se cepina poloti / v gnezdu ptičice mori / ta v svojem srcu honky-tonker ni«. Kot je Ojstrica s svojim zobatim vrhom ostro in absurdno zasekala v fantkovo življenje, tako se zdi ostra in zašiljena tudi sleherna pesem … A jeza je le en sklop občutij, tu so tudi depresija v pesmi Bratska dejanja, ukradeno otroštvo v pesmi Adrijana v tvojih očeh, slutnja groze v pesmi Bila je tema, nepredelana bolečina v pesmi Breme itn. Vse do zadnje Ojstrice 5 z obetom dokončne odpustitve, ki pa se še ni zgodila.
Čeprav se večstranska simbolika gore, kot beremo v Slovarju simbolov, nanaša tudi na transcendenco, je ta kljub pogostim bibličnim aluzijam v zbirki še v povojih: bog si še zvija chesterfield in ne rohni, o posmrtnem življenju pa se niti ne govori. Vztrajati želijo izgubljene iluzije: »trgovina z berglami za pajke / je ob praznikih odprta do treh / popoldne / dajte no rečeš / pustite jim naj čimprej shodijo«.
Primer lepo ponazarja igrivost krajnčevskega verza, ki praviloma nagovarja večplastno, tokrat skozi simboliko pajka. K razrahljanosti sicer težke vsebine prispeva tudi omenjena bogata medbesedilnost, ki zajema iz t. i. visoke in ljudske ali pop kulture. Izrazni registri zbirke Ojstrica se tako razpenjajo od »kurbe gore« prek popevkarskih refrenov kot enega temeljnih pesemskih gradnikov do denimo intelektualizmov tipa bes djaur iz Aškerčevega Brodnika. Pestrost je zaznati tudi na oblikovni ravni – kot da vsako občutje, posamezen dogodek, oseba … terja povsem (samo)svojo pesemsko obliko, ritem, členitev, ki enkrat spominja na otroško izštevanko, drugič na prepir, tretjič na zarotitveni ali molitveni obrazec, četrtič na satirično, absurdno dramo; enkrat je pesem razpotegnjena z enobesednimi verzi, drugič pokupčkana v pravilne kvartine ali tercine, tretjič pa monolitna.
Kljub raznolikim postopkom in pesemskim načinom je zbirka kot pesnitev osrediščena, kompaktna, ima prepoznavno (notranjo) zgodbo, gradacijo in sklepno pomiritev. V zaključni pesmi Post festum beremo:
»ojstrica je zdaj bolj topa in zapestna ura je / zdrobljena in planinski vestnik odpovedan / in ko se dvignem s kavča sem pravzaprav // precej daleč …«.
Ob močni nostalgični pesemski podstati je v sklepnih akordih zaznati tudi priznanje obstoječe sedanjosti, spoznanje nujnosti – kljub prividu, kljub sivi mreni, sepiji, kljub neobstoječim, uničenim ali ukinjenim vlakom, ki so eden močnejših simbolov zbirke. Obzidje se ruši … hkrati z njim pa tudi zid zamere in bolečine. Tako lahko Ojstrico preneseno razumemo kot izpovedovalčev najpomembnejši vzpon – vzpon, ki vodi v globino spomina in bolečino izgube. Vzpon, ki vzpostavlja novo stabilnost, središče, novo povezavo. Vsekakor pa se Ojstrica dviga iz Krajnčevega opusa kot eden najvišjih vrhov.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Neveljaven email naslov