Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Matej Krajnc: Ojstrica

25.05.2020

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : SZ Čeljust, 2019

Pesnik, pisatelj, kantavtor in glasbeni poznavalec Matej Krajnc sodi med naše najplodovitejše ustvarjalce po številu izdanih knjig. Zgolj njegov pesniški opus, ki nastaja od leta 1988, šteje že skoraj petdeset knjig. Vendar avtor ne izstopa le po kvantiteti, temveč tudi po prepoznavnem pesniškem izrazu, ki ga močno določajo medbesedilnost, pogosto vezana na pesniško in popularnoglasbeno izročilo, ter ironični, samoironični in satiričnimi premazi in humor. Na prvi pogled zafrkantska pesniška govorica pod površjem pogosto skriva kritične osti, pa tudi melanholijo in nostalgijo.

Omenjene značilnosti je mogoče prepoznati tudi v eni njegovih najbolj osebnoizpovednih zbirk, naslovljeni po gori v Kamniško-Savinjskih Alpah Ojstrica. A tudi če bralec ne pozna zunanjih okoliščin nastanka zbirke, ki jih je pesnik razodel na svoji spletni strani, je njena tematika nedvoumna – vračanje v otroštvo in soočanje z minljivostjo, smrtjo očeta.

Začetek zbirke nas pelje na pogreb in služi kot ekspozicija, izhodišče, ki se v nadaljevanju nadgradi in širi kontekst. Usodnemu dogodku in posledičnemu dogajalnemu in čustvenemu labirintu ali celo kaosu se pesmi bližajo iz različnih perspektiv, iz različne časovne oddaljenosti in tudi skozi različno asociativnost. Ves čas je čutiti, da je ta poezija sicer nastajala v sedanjosti, torej s časovno in prostorsko odmaknjenostjo, vendar hkrati v njej brbota živa navzočnost preteklosti. In to ne le zaradi glasbenih ali predmetnih ali razpoloženjskih referenc, ki nas vodijo v polpreteklost, temveč tudi z izrecnim sklicevanjem na prisotnost ali odsotnost spomina:

»(česa naj se / sploh spomnim / česna na avtobusih / modrikastih ur // ukinili so / postajo pri braniboru / ni težko / ugotoviti // ne spominjam se / ničesar / ne stojim / s piščalko v roki // odsekajte torej roke / tistim / s piščalko / pa bo)«. 

Osrednje mesto v pesnitvi ima gora Ojstrica oziroma na splošno hribi in planinarjenje. Brez tragičnega konteksta lahko pesmi beremo kot kritičen komentar konkretnega družbenega vedenja, satirični in pikri podtoni letijo na imperativ hribolazniške kulture in obredja, na spremljevalni sentimentalizem, ki se dobro prodaja, na licemerje ipd. Vendar pa lahko skozi pesmi vse izraziteje prepoznavamo tudi konkretne čustvene nanose v subjektu, njegovo zamero do gore in planincev nasploh, na primer v sklepni kitici pesmi Če bi bil Ernest Tubb hribolazec: »grdobe grde paglave / masti ste vredni leskove / kdor se cepina poloti / v gnezdu ptičice mori / ta v svojem srcu honky-tonker ni«. Kot je Ojstrica s svojim zobatim vrhom ostro in absurdno zasekala v fantkovo življenje, tako se zdi ostra in zašiljena tudi sleherna pesem … A jeza je le en sklop občutij, tu so tudi depresija v pesmi Bratska dejanja, ukradeno otroštvo v pesmi Adrijana v tvojih očeh, slutnja groze v pesmi Bila je tema, nepredelana bolečina v pesmi Breme itn. Vse do zadnje Ojstrice 5 z obetom dokončne odpustitve, ki pa se še ni zgodila.

Čeprav se večstranska simbolika gore, kot beremo v Slovarju simbolov, nanaša tudi na transcendenco, je ta kljub pogostim bibličnim aluzijam v zbirki še v povojih: bog si še zvija chesterfield in ne rohni, o posmrtnem življenju pa se niti ne govori. Vztrajati želijo izgubljene iluzije: »trgovina z berglami za pajke / je ob praznikih odprta do treh / popoldne / dajte no rečeš / pustite jim naj čimprej shodijo«.

Primer lepo ponazarja igrivost krajnčevskega verza, ki praviloma nagovarja večplastno, tokrat skozi simboliko pajka. K razrahljanosti sicer težke vsebine prispeva tudi omenjena bogata medbesedilnost, ki zajema iz t. i. visoke in ljudske ali pop kulture. Izrazni registri zbirke Ojstrica se tako razpenjajo od »kurbe gore« prek popevkarskih refrenov kot enega temeljnih pesemskih gradnikov do denimo intelektualizmov tipa bes djaur iz Aškerčevega Brodnika. Pestrost je zaznati tudi na oblikovni ravni – kot da vsako občutje, posamezen dogodek, oseba … terja povsem (samo)svojo pesemsko obliko, ritem, členitev, ki enkrat spominja na otroško izštevanko, drugič na prepir, tretjič na zarotitveni ali molitveni obrazec, četrtič na satirično, absurdno dramo; enkrat je pesem razpotegnjena z enobesednimi verzi, drugič pokupčkana v pravilne kvartine ali tercine, tretjič pa monolitna.

Kljub raznolikim postopkom in pesemskim načinom je zbirka kot pesnitev osrediščena, kompaktna, ima prepoznavno (notranjo) zgodbo, gradacijo in sklepno pomiritev. V zaključni pesmi Post festum beremo:

»ojstrica je zdaj bolj topa in zapestna ura je / zdrobljena in planinski vestnik odpovedan / in ko se dvignem s kavča sem pravzaprav // precej daleč …«.

Ob močni nostalgični pesemski podstati je v sklepnih akordih zaznati tudi priznanje obstoječe sedanjosti, spoznanje nujnosti – kljub prividu, kljub sivi mreni, sepiji, kljub neobstoječim, uničenim ali ukinjenim vlakom, ki so eden močnejših simbolov zbirke. Obzidje se ruši … hkrati z njim pa tudi zid zamere in bolečine. Tako lahko Ojstrico preneseno razumemo kot izpovedovalčev najpomembnejši vzpon – vzpon, ki vodi v globino spomina in bolečino izgube. Vzpon, ki vzpostavlja novo stabilnost, središče, novo povezavo. Vsekakor pa se Ojstrica dviga iz Krajnčevega opusa kot eden najvišjih vrhov.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Matej Krajnc: Ojstrica

25.05.2020

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : SZ Čeljust, 2019

Pesnik, pisatelj, kantavtor in glasbeni poznavalec Matej Krajnc sodi med naše najplodovitejše ustvarjalce po številu izdanih knjig. Zgolj njegov pesniški opus, ki nastaja od leta 1988, šteje že skoraj petdeset knjig. Vendar avtor ne izstopa le po kvantiteti, temveč tudi po prepoznavnem pesniškem izrazu, ki ga močno določajo medbesedilnost, pogosto vezana na pesniško in popularnoglasbeno izročilo, ter ironični, samoironični in satiričnimi premazi in humor. Na prvi pogled zafrkantska pesniška govorica pod površjem pogosto skriva kritične osti, pa tudi melanholijo in nostalgijo.

Omenjene značilnosti je mogoče prepoznati tudi v eni njegovih najbolj osebnoizpovednih zbirk, naslovljeni po gori v Kamniško-Savinjskih Alpah Ojstrica. A tudi če bralec ne pozna zunanjih okoliščin nastanka zbirke, ki jih je pesnik razodel na svoji spletni strani, je njena tematika nedvoumna – vračanje v otroštvo in soočanje z minljivostjo, smrtjo očeta.

Začetek zbirke nas pelje na pogreb in služi kot ekspozicija, izhodišče, ki se v nadaljevanju nadgradi in širi kontekst. Usodnemu dogodku in posledičnemu dogajalnemu in čustvenemu labirintu ali celo kaosu se pesmi bližajo iz različnih perspektiv, iz različne časovne oddaljenosti in tudi skozi različno asociativnost. Ves čas je čutiti, da je ta poezija sicer nastajala v sedanjosti, torej s časovno in prostorsko odmaknjenostjo, vendar hkrati v njej brbota živa navzočnost preteklosti. In to ne le zaradi glasbenih ali predmetnih ali razpoloženjskih referenc, ki nas vodijo v polpreteklost, temveč tudi z izrecnim sklicevanjem na prisotnost ali odsotnost spomina:

»(česa naj se / sploh spomnim / česna na avtobusih / modrikastih ur // ukinili so / postajo pri braniboru / ni težko / ugotoviti // ne spominjam se / ničesar / ne stojim / s piščalko v roki // odsekajte torej roke / tistim / s piščalko / pa bo)«. 

Osrednje mesto v pesnitvi ima gora Ojstrica oziroma na splošno hribi in planinarjenje. Brez tragičnega konteksta lahko pesmi beremo kot kritičen komentar konkretnega družbenega vedenja, satirični in pikri podtoni letijo na imperativ hribolazniške kulture in obredja, na spremljevalni sentimentalizem, ki se dobro prodaja, na licemerje ipd. Vendar pa lahko skozi pesmi vse izraziteje prepoznavamo tudi konkretne čustvene nanose v subjektu, njegovo zamero do gore in planincev nasploh, na primer v sklepni kitici pesmi Če bi bil Ernest Tubb hribolazec: »grdobe grde paglave / masti ste vredni leskove / kdor se cepina poloti / v gnezdu ptičice mori / ta v svojem srcu honky-tonker ni«. Kot je Ojstrica s svojim zobatim vrhom ostro in absurdno zasekala v fantkovo življenje, tako se zdi ostra in zašiljena tudi sleherna pesem … A jeza je le en sklop občutij, tu so tudi depresija v pesmi Bratska dejanja, ukradeno otroštvo v pesmi Adrijana v tvojih očeh, slutnja groze v pesmi Bila je tema, nepredelana bolečina v pesmi Breme itn. Vse do zadnje Ojstrice 5 z obetom dokončne odpustitve, ki pa se še ni zgodila.

Čeprav se večstranska simbolika gore, kot beremo v Slovarju simbolov, nanaša tudi na transcendenco, je ta kljub pogostim bibličnim aluzijam v zbirki še v povojih: bog si še zvija chesterfield in ne rohni, o posmrtnem življenju pa se niti ne govori. Vztrajati želijo izgubljene iluzije: »trgovina z berglami za pajke / je ob praznikih odprta do treh / popoldne / dajte no rečeš / pustite jim naj čimprej shodijo«.

Primer lepo ponazarja igrivost krajnčevskega verza, ki praviloma nagovarja večplastno, tokrat skozi simboliko pajka. K razrahljanosti sicer težke vsebine prispeva tudi omenjena bogata medbesedilnost, ki zajema iz t. i. visoke in ljudske ali pop kulture. Izrazni registri zbirke Ojstrica se tako razpenjajo od »kurbe gore« prek popevkarskih refrenov kot enega temeljnih pesemskih gradnikov do denimo intelektualizmov tipa bes djaur iz Aškerčevega Brodnika. Pestrost je zaznati tudi na oblikovni ravni – kot da vsako občutje, posamezen dogodek, oseba … terja povsem (samo)svojo pesemsko obliko, ritem, členitev, ki enkrat spominja na otroško izštevanko, drugič na prepir, tretjič na zarotitveni ali molitveni obrazec, četrtič na satirično, absurdno dramo; enkrat je pesem razpotegnjena z enobesednimi verzi, drugič pokupčkana v pravilne kvartine ali tercine, tretjič pa monolitna.

Kljub raznolikim postopkom in pesemskim načinom je zbirka kot pesnitev osrediščena, kompaktna, ima prepoznavno (notranjo) zgodbo, gradacijo in sklepno pomiritev. V zaključni pesmi Post festum beremo:

»ojstrica je zdaj bolj topa in zapestna ura je / zdrobljena in planinski vestnik odpovedan / in ko se dvignem s kavča sem pravzaprav // precej daleč …«.

Ob močni nostalgični pesemski podstati je v sklepnih akordih zaznati tudi priznanje obstoječe sedanjosti, spoznanje nujnosti – kljub prividu, kljub sivi mreni, sepiji, kljub neobstoječim, uničenim ali ukinjenim vlakom, ki so eden močnejših simbolov zbirke. Obzidje se ruši … hkrati z njim pa tudi zid zamere in bolečine. Tako lahko Ojstrico preneseno razumemo kot izpovedovalčev najpomembnejši vzpon – vzpon, ki vodi v globino spomina in bolečino izgube. Vzpon, ki vzpostavlja novo stabilnost, središče, novo povezavo. Vsekakor pa se Ojstrica dviga iz Krajnčevega opusa kot eden najvišjih vrhov.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Milan Jesih: Namreč

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


Stran 45 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov