Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Trst : Mladika, 2020
Knjiga Marija Čuka Črni obroč ne bi mogla priti na slovenski knjižni trg ob primernejšem času, kot zdaj: 13. julija bo namreč minilo sto let, odkar so fašisti požgali Narodni dom v Trstu, s to obletnico pa je povezano tudi sedanje vračanje novega Narodnega doma Slovencem, o čemer govorimo in beremo že vse letošnje leto. Nič čudnega torej, da gre knjiga v tržaških in goriških knjigarnah, ki so se odprle prej kot v Sloveniji, za med. Črni obroč je namreč prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu, na kar opozarja črna pasica čez sicer rdeče-modri ovitek z nežnim dekorativnim motivom v secesijski maniri in grobo črno verigo, ki teče od začetka do konca ovitka. Likovno sporočilo knjižne opreme Danila Pahorja je jasno: lepoto arhitekture Maksa Fabianija iz leta 1904 je uničilo zlo fašistov v črnih opravah, v verigo nasilja, ksenofobije, iredentizma pa je fašizem za dolgo obdobje vklenil ne le Slovence, pač pa še druge Slovane in Neitalijane nasploh.
Središčni motiv romana Črni obroč ni prvič literarno obdelan. Boris Pahor je namreč že leta 1959 v noveli Grmada v pristanu, objavljeni v zbirki z naslovom Kres v pristanu, opisal otroško doživljanje požiga Narodnega doma, kot ga je videl na lastne oči. Dogajanja sicer ne omejuje le na požig sam, postavlja ga v kontekst odnosov malih protagonistov z domačimi, sosedo in njenim nasilnim stricem ter dogajanj, ki so sledili dramatičnemu dogodku, vendar ostaja zamejen v mikrokozmos otrok in njihovega pogleda.
Čukov Črni obroč pa ima pripovedno širino romana. Začne se v dunajski kavarni Landtman, kamor vstopi Otto von Helmut in se sreča z Josipom Vilfanom, vodjem pravne pisarne iz Trsta – ta se ukvarja z Dunajčanovimi papirji. Otto von Helmut jih bo kmalu prišel podpisat v Trst, vendar bo koristno združil s prijetnim in s sabo pripeljal ljubico Floro Schwarzkopf. Zaljubljeni par se nastani v hotelu Balkan v Narodnem domu, vendar Otto in Flora poleg uživanja med rjuhami, prijetnih pohajkovanj, druženj s Slovenci iz pisarne in hotela čutita tudi vse bolj grozeče ozračje pristaniškega mesta, naperjeno proti Slovencem, pa tudi proti njima, Avstrijcema, nekdanjima sodržavljanoma, ki sta od rapalske pogodbe naprej v Trstu tujca.
»Otto, videla sva morje!« je zaneseno ugotavljala Flora, naredila kratek premor, se zresnila in nadaljevala: »Kljub temu ne vem, če sem srečna ali žalostna. Čuden občutek imam. V tem mestu se počutim nelagodno, in ko ne bi bilo tebe, bi najraje takoj zbežala daleč proč. Vrnila bi se na Dunaj med svoje stranke in torte, med steklenice sekta in obložene kruhke z lososom. Ne vem, zakaj me tako skrbi.«
Seveda jo skrbi, upravičeno, saj črnosrajčniki izrabijo spopad italijanskih in jugoslovanskih vojakov v Splitu za množično manifestacijo in napade na ljudi v Trstu, nato pa za grozljiv požig slovenskega Narodnega doma, v katerem izgubi življenje Radovljičan Hugo Roblek, žena Pavla pa se poškoduje, ko pred dušečim dimom skoči skozi okno.
»V plamenih umira narod. Njegova volja do življenja. Ranjen je, nemočen. V pepel so se sesule želje, zoglenela je kultura biti, solidarnosti. Prihodnost bo sajasta. Ima še smisel vztrajati?«
Narodni dom je bil namreč šele začetek v nizu številnih črnosrajčniških razdejanj slovenskih in jugoslovanskih pisarn, gostiln in ustanov, nasilje in napadi so se vrstili vso noč, fašizmu so se razširila krila.
Flora in Otto si rešita kožo ob pomoči slovenskih znancev, z vlakom se vrneta na Dunaj, toda oba v temeljih pretresena in zato spremenjena. Lahkotnosti in veselja, ki sta ju prinesla z Dunaja, ni več in tudi njun odnos ni več enak kot prej: »Prijetna lahkomiselna eskapada se je spreminjala v moro. Strah velikokrat strezni človeka, ga spet prizemlji, postavi pred ogledalo, da pogleda vase.«
Marij Čuk je torej uporabil preverjen pripovedovalski prijem prepletanja osebnih zgodb fiktivnih protagonistov z zgodovinskimi dejstvi – brez pretencioznosti širokega epskega zamaha. V spretno napisanem realističnem orisu in s pozornostjo za detajle postavlja pred bralca košček tragične zgodovine, ki se zrcali v posamezniku in njegovem doživljanju, pa tudi ozračje in način življenja Tržačanov, predvsem slovenskih, na začetku prejšnjega stoletja. Ker pa je Marij Čuk predvsem pesnik, tudi v Črnem obroču ne manjka lirično obarvanih opisov in dopisov: »Na koncu poti so skrivnosti neznanega. Jutra so sončna, Deževna. Meglena. Temna ali svetla. Na mizah sadje življenja. V srcih nemiren šepet nemirnega časa.«
Trenutek v naraciji s tem dobi poetičen poudarek, kontrast s črnino osrednje tematike pa se še poveča.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Trst : Mladika, 2020
Knjiga Marija Čuka Črni obroč ne bi mogla priti na slovenski knjižni trg ob primernejšem času, kot zdaj: 13. julija bo namreč minilo sto let, odkar so fašisti požgali Narodni dom v Trstu, s to obletnico pa je povezano tudi sedanje vračanje novega Narodnega doma Slovencem, o čemer govorimo in beremo že vse letošnje leto. Nič čudnega torej, da gre knjiga v tržaških in goriških knjigarnah, ki so se odprle prej kot v Sloveniji, za med. Črni obroč je namreč prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu, na kar opozarja črna pasica čez sicer rdeče-modri ovitek z nežnim dekorativnim motivom v secesijski maniri in grobo črno verigo, ki teče od začetka do konca ovitka. Likovno sporočilo knjižne opreme Danila Pahorja je jasno: lepoto arhitekture Maksa Fabianija iz leta 1904 je uničilo zlo fašistov v črnih opravah, v verigo nasilja, ksenofobije, iredentizma pa je fašizem za dolgo obdobje vklenil ne le Slovence, pač pa še druge Slovane in Neitalijane nasploh.
Središčni motiv romana Črni obroč ni prvič literarno obdelan. Boris Pahor je namreč že leta 1959 v noveli Grmada v pristanu, objavljeni v zbirki z naslovom Kres v pristanu, opisal otroško doživljanje požiga Narodnega doma, kot ga je videl na lastne oči. Dogajanja sicer ne omejuje le na požig sam, postavlja ga v kontekst odnosov malih protagonistov z domačimi, sosedo in njenim nasilnim stricem ter dogajanj, ki so sledili dramatičnemu dogodku, vendar ostaja zamejen v mikrokozmos otrok in njihovega pogleda.
Čukov Črni obroč pa ima pripovedno širino romana. Začne se v dunajski kavarni Landtman, kamor vstopi Otto von Helmut in se sreča z Josipom Vilfanom, vodjem pravne pisarne iz Trsta – ta se ukvarja z Dunajčanovimi papirji. Otto von Helmut jih bo kmalu prišel podpisat v Trst, vendar bo koristno združil s prijetnim in s sabo pripeljal ljubico Floro Schwarzkopf. Zaljubljeni par se nastani v hotelu Balkan v Narodnem domu, vendar Otto in Flora poleg uživanja med rjuhami, prijetnih pohajkovanj, druženj s Slovenci iz pisarne in hotela čutita tudi vse bolj grozeče ozračje pristaniškega mesta, naperjeno proti Slovencem, pa tudi proti njima, Avstrijcema, nekdanjima sodržavljanoma, ki sta od rapalske pogodbe naprej v Trstu tujca.
»Otto, videla sva morje!« je zaneseno ugotavljala Flora, naredila kratek premor, se zresnila in nadaljevala: »Kljub temu ne vem, če sem srečna ali žalostna. Čuden občutek imam. V tem mestu se počutim nelagodno, in ko ne bi bilo tebe, bi najraje takoj zbežala daleč proč. Vrnila bi se na Dunaj med svoje stranke in torte, med steklenice sekta in obložene kruhke z lososom. Ne vem, zakaj me tako skrbi.«
Seveda jo skrbi, upravičeno, saj črnosrajčniki izrabijo spopad italijanskih in jugoslovanskih vojakov v Splitu za množično manifestacijo in napade na ljudi v Trstu, nato pa za grozljiv požig slovenskega Narodnega doma, v katerem izgubi življenje Radovljičan Hugo Roblek, žena Pavla pa se poškoduje, ko pred dušečim dimom skoči skozi okno.
»V plamenih umira narod. Njegova volja do življenja. Ranjen je, nemočen. V pepel so se sesule želje, zoglenela je kultura biti, solidarnosti. Prihodnost bo sajasta. Ima še smisel vztrajati?«
Narodni dom je bil namreč šele začetek v nizu številnih črnosrajčniških razdejanj slovenskih in jugoslovanskih pisarn, gostiln in ustanov, nasilje in napadi so se vrstili vso noč, fašizmu so se razširila krila.
Flora in Otto si rešita kožo ob pomoči slovenskih znancev, z vlakom se vrneta na Dunaj, toda oba v temeljih pretresena in zato spremenjena. Lahkotnosti in veselja, ki sta ju prinesla z Dunaja, ni več in tudi njun odnos ni več enak kot prej: »Prijetna lahkomiselna eskapada se je spreminjala v moro. Strah velikokrat strezni človeka, ga spet prizemlji, postavi pred ogledalo, da pogleda vase.«
Marij Čuk je torej uporabil preverjen pripovedovalski prijem prepletanja osebnih zgodb fiktivnih protagonistov z zgodovinskimi dejstvi – brez pretencioznosti širokega epskega zamaha. V spretno napisanem realističnem orisu in s pozornostjo za detajle postavlja pred bralca košček tragične zgodovine, ki se zrcali v posamezniku in njegovem doživljanju, pa tudi ozračje in način življenja Tržačanov, predvsem slovenskih, na začetku prejšnjega stoletja. Ker pa je Marij Čuk predvsem pesnik, tudi v Črnem obroču ne manjka lirično obarvanih opisov in dopisov: »Na koncu poti so skrivnosti neznanega. Jutra so sončna, Deževna. Meglena. Temna ali svetla. Na mizah sadje življenja. V srcih nemiren šepet nemirnega časa.«
Trenutek v naraciji s tem dobi poetičen poudarek, kontrast s črnino osrednje tematike pa se še poveča.
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov