Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Trst : Mladika, 2020
Knjiga Marija Čuka Črni obroč ne bi mogla priti na slovenski knjižni trg ob primernejšem času, kot zdaj: 13. julija bo namreč minilo sto let, odkar so fašisti požgali Narodni dom v Trstu, s to obletnico pa je povezano tudi sedanje vračanje novega Narodnega doma Slovencem, o čemer govorimo in beremo že vse letošnje leto. Nič čudnega torej, da gre knjiga v tržaških in goriških knjigarnah, ki so se odprle prej kot v Sloveniji, za med. Črni obroč je namreč prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu, na kar opozarja črna pasica čez sicer rdeče-modri ovitek z nežnim dekorativnim motivom v secesijski maniri in grobo črno verigo, ki teče od začetka do konca ovitka. Likovno sporočilo knjižne opreme Danila Pahorja je jasno: lepoto arhitekture Maksa Fabianija iz leta 1904 je uničilo zlo fašistov v črnih opravah, v verigo nasilja, ksenofobije, iredentizma pa je fašizem za dolgo obdobje vklenil ne le Slovence, pač pa še druge Slovane in Neitalijane nasploh.
Središčni motiv romana Črni obroč ni prvič literarno obdelan. Boris Pahor je namreč že leta 1959 v noveli Grmada v pristanu, objavljeni v zbirki z naslovom Kres v pristanu, opisal otroško doživljanje požiga Narodnega doma, kot ga je videl na lastne oči. Dogajanja sicer ne omejuje le na požig sam, postavlja ga v kontekst odnosov malih protagonistov z domačimi, sosedo in njenim nasilnim stricem ter dogajanj, ki so sledili dramatičnemu dogodku, vendar ostaja zamejen v mikrokozmos otrok in njihovega pogleda.
Čukov Črni obroč pa ima pripovedno širino romana. Začne se v dunajski kavarni Landtman, kamor vstopi Otto von Helmut in se sreča z Josipom Vilfanom, vodjem pravne pisarne iz Trsta – ta se ukvarja z Dunajčanovimi papirji. Otto von Helmut jih bo kmalu prišel podpisat v Trst, vendar bo koristno združil s prijetnim in s sabo pripeljal ljubico Floro Schwarzkopf. Zaljubljeni par se nastani v hotelu Balkan v Narodnem domu, vendar Otto in Flora poleg uživanja med rjuhami, prijetnih pohajkovanj, druženj s Slovenci iz pisarne in hotela čutita tudi vse bolj grozeče ozračje pristaniškega mesta, naperjeno proti Slovencem, pa tudi proti njima, Avstrijcema, nekdanjima sodržavljanoma, ki sta od rapalske pogodbe naprej v Trstu tujca.
»Otto, videla sva morje!« je zaneseno ugotavljala Flora, naredila kratek premor, se zresnila in nadaljevala: »Kljub temu ne vem, če sem srečna ali žalostna. Čuden občutek imam. V tem mestu se počutim nelagodno, in ko ne bi bilo tebe, bi najraje takoj zbežala daleč proč. Vrnila bi se na Dunaj med svoje stranke in torte, med steklenice sekta in obložene kruhke z lososom. Ne vem, zakaj me tako skrbi.«
Seveda jo skrbi, upravičeno, saj črnosrajčniki izrabijo spopad italijanskih in jugoslovanskih vojakov v Splitu za množično manifestacijo in napade na ljudi v Trstu, nato pa za grozljiv požig slovenskega Narodnega doma, v katerem izgubi življenje Radovljičan Hugo Roblek, žena Pavla pa se poškoduje, ko pred dušečim dimom skoči skozi okno.
»V plamenih umira narod. Njegova volja do življenja. Ranjen je, nemočen. V pepel so se sesule želje, zoglenela je kultura biti, solidarnosti. Prihodnost bo sajasta. Ima še smisel vztrajati?«
Narodni dom je bil namreč šele začetek v nizu številnih črnosrajčniških razdejanj slovenskih in jugoslovanskih pisarn, gostiln in ustanov, nasilje in napadi so se vrstili vso noč, fašizmu so se razširila krila.
Flora in Otto si rešita kožo ob pomoči slovenskih znancev, z vlakom se vrneta na Dunaj, toda oba v temeljih pretresena in zato spremenjena. Lahkotnosti in veselja, ki sta ju prinesla z Dunaja, ni več in tudi njun odnos ni več enak kot prej: »Prijetna lahkomiselna eskapada se je spreminjala v moro. Strah velikokrat strezni človeka, ga spet prizemlji, postavi pred ogledalo, da pogleda vase.«
Marij Čuk je torej uporabil preverjen pripovedovalski prijem prepletanja osebnih zgodb fiktivnih protagonistov z zgodovinskimi dejstvi – brez pretencioznosti širokega epskega zamaha. V spretno napisanem realističnem orisu in s pozornostjo za detajle postavlja pred bralca košček tragične zgodovine, ki se zrcali v posamezniku in njegovem doživljanju, pa tudi ozračje in način življenja Tržačanov, predvsem slovenskih, na začetku prejšnjega stoletja. Ker pa je Marij Čuk predvsem pesnik, tudi v Črnem obroču ne manjka lirično obarvanih opisov in dopisov: »Na koncu poti so skrivnosti neznanega. Jutra so sončna, Deževna. Meglena. Temna ali svetla. Na mizah sadje življenja. V srcih nemiren šepet nemirnega časa.«
Trenutek v naraciji s tem dobi poetičen poudarek, kontrast s črnino osrednje tematike pa se še poveča.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Trst : Mladika, 2020
Knjiga Marija Čuka Črni obroč ne bi mogla priti na slovenski knjižni trg ob primernejšem času, kot zdaj: 13. julija bo namreč minilo sto let, odkar so fašisti požgali Narodni dom v Trstu, s to obletnico pa je povezano tudi sedanje vračanje novega Narodnega doma Slovencem, o čemer govorimo in beremo že vse letošnje leto. Nič čudnega torej, da gre knjiga v tržaških in goriških knjigarnah, ki so se odprle prej kot v Sloveniji, za med. Črni obroč je namreč prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu, na kar opozarja črna pasica čez sicer rdeče-modri ovitek z nežnim dekorativnim motivom v secesijski maniri in grobo črno verigo, ki teče od začetka do konca ovitka. Likovno sporočilo knjižne opreme Danila Pahorja je jasno: lepoto arhitekture Maksa Fabianija iz leta 1904 je uničilo zlo fašistov v črnih opravah, v verigo nasilja, ksenofobije, iredentizma pa je fašizem za dolgo obdobje vklenil ne le Slovence, pač pa še druge Slovane in Neitalijane nasploh.
Središčni motiv romana Črni obroč ni prvič literarno obdelan. Boris Pahor je namreč že leta 1959 v noveli Grmada v pristanu, objavljeni v zbirki z naslovom Kres v pristanu, opisal otroško doživljanje požiga Narodnega doma, kot ga je videl na lastne oči. Dogajanja sicer ne omejuje le na požig sam, postavlja ga v kontekst odnosov malih protagonistov z domačimi, sosedo in njenim nasilnim stricem ter dogajanj, ki so sledili dramatičnemu dogodku, vendar ostaja zamejen v mikrokozmos otrok in njihovega pogleda.
Čukov Črni obroč pa ima pripovedno širino romana. Začne se v dunajski kavarni Landtman, kamor vstopi Otto von Helmut in se sreča z Josipom Vilfanom, vodjem pravne pisarne iz Trsta – ta se ukvarja z Dunajčanovimi papirji. Otto von Helmut jih bo kmalu prišel podpisat v Trst, vendar bo koristno združil s prijetnim in s sabo pripeljal ljubico Floro Schwarzkopf. Zaljubljeni par se nastani v hotelu Balkan v Narodnem domu, vendar Otto in Flora poleg uživanja med rjuhami, prijetnih pohajkovanj, druženj s Slovenci iz pisarne in hotela čutita tudi vse bolj grozeče ozračje pristaniškega mesta, naperjeno proti Slovencem, pa tudi proti njima, Avstrijcema, nekdanjima sodržavljanoma, ki sta od rapalske pogodbe naprej v Trstu tujca.
»Otto, videla sva morje!« je zaneseno ugotavljala Flora, naredila kratek premor, se zresnila in nadaljevala: »Kljub temu ne vem, če sem srečna ali žalostna. Čuden občutek imam. V tem mestu se počutim nelagodno, in ko ne bi bilo tebe, bi najraje takoj zbežala daleč proč. Vrnila bi se na Dunaj med svoje stranke in torte, med steklenice sekta in obložene kruhke z lososom. Ne vem, zakaj me tako skrbi.«
Seveda jo skrbi, upravičeno, saj črnosrajčniki izrabijo spopad italijanskih in jugoslovanskih vojakov v Splitu za množično manifestacijo in napade na ljudi v Trstu, nato pa za grozljiv požig slovenskega Narodnega doma, v katerem izgubi življenje Radovljičan Hugo Roblek, žena Pavla pa se poškoduje, ko pred dušečim dimom skoči skozi okno.
»V plamenih umira narod. Njegova volja do življenja. Ranjen je, nemočen. V pepel so se sesule želje, zoglenela je kultura biti, solidarnosti. Prihodnost bo sajasta. Ima še smisel vztrajati?«
Narodni dom je bil namreč šele začetek v nizu številnih črnosrajčniških razdejanj slovenskih in jugoslovanskih pisarn, gostiln in ustanov, nasilje in napadi so se vrstili vso noč, fašizmu so se razširila krila.
Flora in Otto si rešita kožo ob pomoči slovenskih znancev, z vlakom se vrneta na Dunaj, toda oba v temeljih pretresena in zato spremenjena. Lahkotnosti in veselja, ki sta ju prinesla z Dunaja, ni več in tudi njun odnos ni več enak kot prej: »Prijetna lahkomiselna eskapada se je spreminjala v moro. Strah velikokrat strezni človeka, ga spet prizemlji, postavi pred ogledalo, da pogleda vase.«
Marij Čuk je torej uporabil preverjen pripovedovalski prijem prepletanja osebnih zgodb fiktivnih protagonistov z zgodovinskimi dejstvi – brez pretencioznosti širokega epskega zamaha. V spretno napisanem realističnem orisu in s pozornostjo za detajle postavlja pred bralca košček tragične zgodovine, ki se zrcali v posamezniku in njegovem doživljanju, pa tudi ozračje in način življenja Tržačanov, predvsem slovenskih, na začetku prejšnjega stoletja. Ker pa je Marij Čuk predvsem pesnik, tudi v Črnem obroču ne manjka lirično obarvanih opisov in dopisov: »Na koncu poti so skrivnosti neznanega. Jutra so sončna, Deževna. Meglena. Temna ali svetla. Na mizah sadje življenja. V srcih nemiren šepet nemirnega časa.«
Trenutek v naraciji s tem dobi poetičen poudarek, kontrast s črnino osrednje tematike pa se še poveča.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Neveljaven email naslov