Avtor recenzije: Peter Semolič Bere Mateja Perpar.

Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2019

Četrta pesniška zbirka Krištofa Dovjaka Hemingwayeve ustnice nas vodi v svet ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwaya.

Ernest Hemingway se je rodil leta 1899 in sodi med najbolj značilne in vplivne avtorje svetovne književnosti 20. stoletja, nanjo je vplival s svojim značilnim »novinarskim« slogom in burnim pustolovskim življenjem. V Dovjakovi zbirki odmevata tako njegovo pisanje kot njegovo življenje, predvsem Hemingwayev prvi roman Sonce vzhaja in zahaja in pisateljeva zadnja leta, polna psihičnih stisk, ki so se končale s samomorom leta 1961.

Zbirko odpira diptih Nespečnost, ki nas umesti na kliniko Mayo, kjer naj bi Hemingwaya, kot je verjel, zdravili zaradi povišanega krvnega tlaka, v resnici pa so ga zdravili z elektrošoki po vsej verjetnosti zaradi hemakromatoze, katere posledica sta psihično in fizično slabljenje. Dovjaka torej bolj zanimajo temne plati pisateljevega življenja, kot pa njegovo resnično ali domnevno junaštvo iz prve in druge svetovne vojne, bolj njegova krhkost kot poudarjanje možatosti, ki se v njegovem delu kaže bodisi v boju moškega z naravo bodisi v odnosu moškega do ženske. V tem pogledu lahko zbirko razumemo tudi kot pesnikov poskus, da bi obšel mite, ki so se stkali okoli pisatelja, in se prebil do resničnega Hemingwaya in s tem nemara tudi do vrelca njegove in seveda ne samo njegove ustvarjalnosti. V tem smislu lahko razumemo tudi naslov zbirke, v katerem ustnice simbolizirajo tako besedno ustvarjalnost kot tudi čutnost in nežnost – namenjene so izgovarjanju besed in poljubljanju.

Vendar pa stvari le niso tako preproste in enoznačne. Dovjakove pesmi niso realistični opisi Hemingwaya, njegovega življenja in psihičnih stanj in kolikor ta predstavljajo izhodišče pričujočih pesmi, toliko so hkrati že tudi problematizirana. V pogovoru za spletno revijo Poiesis je pesnik med drugim dejal, da ga »bolj kot harmonija privlači disharmonija, bolj kot melodija rezkost, arhaičnost, šamansko poskakovanje, ne stopicanje. Bolj kot oblika ga zanima amorfnost. »Če se moram odločiti med  »razumljivim« in »nerazumljivim«, sem bolj na strani nerazumljivega, na strani vibracije, brnenja, motnje …« je povedal. Takšen pristop je značilen tudi za zbirko Hemingwayeve ustnice – govorica teh pesmi je eliptična, tudi razdrobljena, sestavljena je iz različnih drobcev, citatov in polcitatov, reminiscenc, pesnikovega opazovanja Hemingwayevih fotografij: »Fotografiraš se veliko, poziraš?, sporočaš?, opozarjaš?, se mlatiš …,« beremo v eni izmed najboljših pesmi Počasnost.  Temu sledi tudi zapis, pri katerem se srečamo s črkami različnih velikosti, neredko so posamične besede ali več njih natisnjene na način druge potence števila, kar razpira te pesmi še dodatno v večpomenskost, kot tudi nekronološko sledenje pesnikovemu življenju, sopostavljene pesmi se nanašajo na različna obdobja Hemigwayevega življenja, logika kronološkega časa pa je neredko kršena tudi v okviru posameznih pesmi, na primer v pesmi Horton Bay 2, ki je dobila naslov po kraju v Michiganu, kjer je Hemingway preživel lep del mladosti in se tudi prvič poročil.

Hemingwayeve ustnice so avtorski pesniški portret ene izmed ikoničnih postav književnosti 20. stoletja. Dovjakova zbirka je izšla ob stodvajseti obletnici Hemingwayevega rojstva, prek nje pa je naslikan tudi lirski portret 20. stoletja, z njegovim optimizmom in obupom, z frivolnostjo in okrutnostjo. Hemingwayeve ustnice so zbirka pesmi o minevanju, usihanju, odtekanju, spominu, samoti, a tudi o veri 'v prepletenost sopotnikov na tej vožnji navzdol', ki ji rečemo življenje, in ne nazadnje v to, da se vsak lahko »privzdigne, vzpne«. Zaradi sugestivne pesniške govorice pa segajo tudi onkraj tu opisanega motivno-tematskega okvira v smer zvenenja jezika, v smer presežnega. In kot takšne so ne le pesmi o Ernestu Hemigwayu, temveč tudi pesmi o nas, ki jih beremo.