Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Krištof Dovjak: Hemingwayeve ustnice

15.06.2020

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere Mateja Perpar.

Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2019

Četrta pesniška zbirka Krištofa Dovjaka Hemingwayeve ustnice nas vodi v svet ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwaya.

Ernest Hemingway se je rodil leta 1899 in sodi med najbolj značilne in vplivne avtorje svetovne književnosti 20. stoletja, nanjo je vplival s svojim značilnim »novinarskim« slogom in burnim pustolovskim življenjem. V Dovjakovi zbirki odmevata tako njegovo pisanje kot njegovo življenje, predvsem Hemingwayev prvi roman Sonce vzhaja in zahaja in pisateljeva zadnja leta, polna psihičnih stisk, ki so se končale s samomorom leta 1961.

Zbirko odpira diptih Nespečnost, ki nas umesti na kliniko Mayo, kjer naj bi Hemingwaya, kot je verjel, zdravili zaradi povišanega krvnega tlaka, v resnici pa so ga zdravili z elektrošoki po vsej verjetnosti zaradi hemakromatoze, katere posledica sta psihično in fizično slabljenje. Dovjaka torej bolj zanimajo temne plati pisateljevega življenja, kot pa njegovo resnično ali domnevno junaštvo iz prve in druge svetovne vojne, bolj njegova krhkost kot poudarjanje možatosti, ki se v njegovem delu kaže bodisi v boju moškega z naravo bodisi v odnosu moškega do ženske. V tem pogledu lahko zbirko razumemo tudi kot pesnikov poskus, da bi obšel mite, ki so se stkali okoli pisatelja, in se prebil do resničnega Hemingwaya in s tem nemara tudi do vrelca njegove in seveda ne samo njegove ustvarjalnosti. V tem smislu lahko razumemo tudi naslov zbirke, v katerem ustnice simbolizirajo tako besedno ustvarjalnost kot tudi čutnost in nežnost – namenjene so izgovarjanju besed in poljubljanju.

Vendar pa stvari le niso tako preproste in enoznačne. Dovjakove pesmi niso realistični opisi Hemingwaya, njegovega življenja in psihičnih stanj in kolikor ta predstavljajo izhodišče pričujočih pesmi, toliko so hkrati že tudi problematizirana. V pogovoru za spletno revijo Poiesis je pesnik med drugim dejal, da ga »bolj kot harmonija privlači disharmonija, bolj kot melodija rezkost, arhaičnost, šamansko poskakovanje, ne stopicanje. Bolj kot oblika ga zanima amorfnost. »Če se moram odločiti med  »razumljivim« in »nerazumljivim«, sem bolj na strani nerazumljivega, na strani vibracije, brnenja, motnje …« je povedal. Takšen pristop je značilen tudi za zbirko Hemingwayeve ustnice – govorica teh pesmi je eliptična, tudi razdrobljena, sestavljena je iz različnih drobcev, citatov in polcitatov, reminiscenc, pesnikovega opazovanja Hemingwayevih fotografij: »Fotografiraš se veliko, poziraš?, sporočaš?, opozarjaš?, se mlatiš …,« beremo v eni izmed najboljših pesmi Počasnost.  Temu sledi tudi zapis, pri katerem se srečamo s črkami različnih velikosti, neredko so posamične besede ali več njih natisnjene na način druge potence števila, kar razpira te pesmi še dodatno v večpomenskost, kot tudi nekronološko sledenje pesnikovemu življenju, sopostavljene pesmi se nanašajo na različna obdobja Hemigwayevega življenja, logika kronološkega časa pa je neredko kršena tudi v okviru posameznih pesmi, na primer v pesmi Horton Bay 2, ki je dobila naslov po kraju v Michiganu, kjer je Hemingway preživel lep del mladosti in se tudi prvič poročil.

Hemingwayeve ustnice so avtorski pesniški portret ene izmed ikoničnih postav književnosti 20. stoletja. Dovjakova zbirka je izšla ob stodvajseti obletnici Hemingwayevega rojstva, prek nje pa je naslikan tudi lirski portret 20. stoletja, z njegovim optimizmom in obupom, z frivolnostjo in okrutnostjo. Hemingwayeve ustnice so zbirka pesmi o minevanju, usihanju, odtekanju, spominu, samoti, a tudi o veri 'v prepletenost sopotnikov na tej vožnji navzdol', ki ji rečemo življenje, in ne nazadnje v to, da se vsak lahko »privzdigne, vzpne«. Zaradi sugestivne pesniške govorice pa segajo tudi onkraj tu opisanega motivno-tematskega okvira v smer zvenenja jezika, v smer presežnega. In kot takšne so ne le pesmi o Ernestu Hemigwayu, temveč tudi pesmi o nas, ki jih beremo.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Krištof Dovjak: Hemingwayeve ustnice

15.06.2020

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere Mateja Perpar.

Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2019

Četrta pesniška zbirka Krištofa Dovjaka Hemingwayeve ustnice nas vodi v svet ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwaya.

Ernest Hemingway se je rodil leta 1899 in sodi med najbolj značilne in vplivne avtorje svetovne književnosti 20. stoletja, nanjo je vplival s svojim značilnim »novinarskim« slogom in burnim pustolovskim življenjem. V Dovjakovi zbirki odmevata tako njegovo pisanje kot njegovo življenje, predvsem Hemingwayev prvi roman Sonce vzhaja in zahaja in pisateljeva zadnja leta, polna psihičnih stisk, ki so se končale s samomorom leta 1961.

Zbirko odpira diptih Nespečnost, ki nas umesti na kliniko Mayo, kjer naj bi Hemingwaya, kot je verjel, zdravili zaradi povišanega krvnega tlaka, v resnici pa so ga zdravili z elektrošoki po vsej verjetnosti zaradi hemakromatoze, katere posledica sta psihično in fizično slabljenje. Dovjaka torej bolj zanimajo temne plati pisateljevega življenja, kot pa njegovo resnično ali domnevno junaštvo iz prve in druge svetovne vojne, bolj njegova krhkost kot poudarjanje možatosti, ki se v njegovem delu kaže bodisi v boju moškega z naravo bodisi v odnosu moškega do ženske. V tem pogledu lahko zbirko razumemo tudi kot pesnikov poskus, da bi obšel mite, ki so se stkali okoli pisatelja, in se prebil do resničnega Hemingwaya in s tem nemara tudi do vrelca njegove in seveda ne samo njegove ustvarjalnosti. V tem smislu lahko razumemo tudi naslov zbirke, v katerem ustnice simbolizirajo tako besedno ustvarjalnost kot tudi čutnost in nežnost – namenjene so izgovarjanju besed in poljubljanju.

Vendar pa stvari le niso tako preproste in enoznačne. Dovjakove pesmi niso realistični opisi Hemingwaya, njegovega življenja in psihičnih stanj in kolikor ta predstavljajo izhodišče pričujočih pesmi, toliko so hkrati že tudi problematizirana. V pogovoru za spletno revijo Poiesis je pesnik med drugim dejal, da ga »bolj kot harmonija privlači disharmonija, bolj kot melodija rezkost, arhaičnost, šamansko poskakovanje, ne stopicanje. Bolj kot oblika ga zanima amorfnost. »Če se moram odločiti med  »razumljivim« in »nerazumljivim«, sem bolj na strani nerazumljivega, na strani vibracije, brnenja, motnje …« je povedal. Takšen pristop je značilen tudi za zbirko Hemingwayeve ustnice – govorica teh pesmi je eliptična, tudi razdrobljena, sestavljena je iz različnih drobcev, citatov in polcitatov, reminiscenc, pesnikovega opazovanja Hemingwayevih fotografij: »Fotografiraš se veliko, poziraš?, sporočaš?, opozarjaš?, se mlatiš …,« beremo v eni izmed najboljših pesmi Počasnost.  Temu sledi tudi zapis, pri katerem se srečamo s črkami različnih velikosti, neredko so posamične besede ali več njih natisnjene na način druge potence števila, kar razpira te pesmi še dodatno v večpomenskost, kot tudi nekronološko sledenje pesnikovemu življenju, sopostavljene pesmi se nanašajo na različna obdobja Hemigwayevega življenja, logika kronološkega časa pa je neredko kršena tudi v okviru posameznih pesmi, na primer v pesmi Horton Bay 2, ki je dobila naslov po kraju v Michiganu, kjer je Hemingway preživel lep del mladosti in se tudi prvič poročil.

Hemingwayeve ustnice so avtorski pesniški portret ene izmed ikoničnih postav književnosti 20. stoletja. Dovjakova zbirka je izšla ob stodvajseti obletnici Hemingwayevega rojstva, prek nje pa je naslikan tudi lirski portret 20. stoletja, z njegovim optimizmom in obupom, z frivolnostjo in okrutnostjo. Hemingwayeve ustnice so zbirka pesmi o minevanju, usihanju, odtekanju, spominu, samoti, a tudi o veri 'v prepletenost sopotnikov na tej vožnji navzdol', ki ji rečemo življenje, in ne nazadnje v to, da se vsak lahko »privzdigne, vzpne«. Zaradi sugestivne pesniške govorice pa segajo tudi onkraj tu opisanega motivno-tematskega okvira v smer zvenenja jezika, v smer presežnega. In kot takšne so ne le pesmi o Ernestu Hemigwayu, temveč tudi pesmi o nas, ki jih beremo.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Milan Jesih: Namreč

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


Stran 45 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov