Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bere Mateja Perpar.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2019
Četrta pesniška zbirka Krištofa Dovjaka Hemingwayeve ustnice nas vodi v svet ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwaya.
Ernest Hemingway se je rodil leta 1899 in sodi med najbolj značilne in vplivne avtorje svetovne književnosti 20. stoletja, nanjo je vplival s svojim značilnim »novinarskim« slogom in burnim pustolovskim življenjem. V Dovjakovi zbirki odmevata tako njegovo pisanje kot njegovo življenje, predvsem Hemingwayev prvi roman Sonce vzhaja in zahaja in pisateljeva zadnja leta, polna psihičnih stisk, ki so se končale s samomorom leta 1961.
Zbirko odpira diptih Nespečnost, ki nas umesti na kliniko Mayo, kjer naj bi Hemingwaya, kot je verjel, zdravili zaradi povišanega krvnega tlaka, v resnici pa so ga zdravili z elektrošoki po vsej verjetnosti zaradi hemakromatoze, katere posledica sta psihično in fizično slabljenje. Dovjaka torej bolj zanimajo temne plati pisateljevega življenja, kot pa njegovo resnično ali domnevno junaštvo iz prve in druge svetovne vojne, bolj njegova krhkost kot poudarjanje možatosti, ki se v njegovem delu kaže bodisi v boju moškega z naravo bodisi v odnosu moškega do ženske. V tem pogledu lahko zbirko razumemo tudi kot pesnikov poskus, da bi obšel mite, ki so se stkali okoli pisatelja, in se prebil do resničnega Hemingwaya in s tem nemara tudi do vrelca njegove in seveda ne samo njegove ustvarjalnosti. V tem smislu lahko razumemo tudi naslov zbirke, v katerem ustnice simbolizirajo tako besedno ustvarjalnost kot tudi čutnost in nežnost – namenjene so izgovarjanju besed in poljubljanju.
Vendar pa stvari le niso tako preproste in enoznačne. Dovjakove pesmi niso realistični opisi Hemingwaya, njegovega življenja in psihičnih stanj in kolikor ta predstavljajo izhodišče pričujočih pesmi, toliko so hkrati že tudi problematizirana. V pogovoru za spletno revijo Poiesis je pesnik med drugim dejal, da ga »bolj kot harmonija privlači disharmonija, bolj kot melodija rezkost, arhaičnost, šamansko poskakovanje, ne stopicanje. Bolj kot oblika ga zanima amorfnost. »Če se moram odločiti med »razumljivim« in »nerazumljivim«, sem bolj na strani nerazumljivega, na strani vibracije, brnenja, motnje …« je povedal. Takšen pristop je značilen tudi za zbirko Hemingwayeve ustnice – govorica teh pesmi je eliptična, tudi razdrobljena, sestavljena je iz različnih drobcev, citatov in polcitatov, reminiscenc, pesnikovega opazovanja Hemingwayevih fotografij: »Fotografiraš se veliko, poziraš?, sporočaš?, opozarjaš?, se mlatiš …,« beremo v eni izmed najboljših pesmi Počasnost. Temu sledi tudi zapis, pri katerem se srečamo s črkami različnih velikosti, neredko so posamične besede ali več njih natisnjene na način druge potence števila, kar razpira te pesmi še dodatno v večpomenskost, kot tudi nekronološko sledenje pesnikovemu življenju, sopostavljene pesmi se nanašajo na različna obdobja Hemigwayevega življenja, logika kronološkega časa pa je neredko kršena tudi v okviru posameznih pesmi, na primer v pesmi Horton Bay 2, ki je dobila naslov po kraju v Michiganu, kjer je Hemingway preživel lep del mladosti in se tudi prvič poročil.
Hemingwayeve ustnice so avtorski pesniški portret ene izmed ikoničnih postav književnosti 20. stoletja. Dovjakova zbirka je izšla ob stodvajseti obletnici Hemingwayevega rojstva, prek nje pa je naslikan tudi lirski portret 20. stoletja, z njegovim optimizmom in obupom, z frivolnostjo in okrutnostjo. Hemingwayeve ustnice so zbirka pesmi o minevanju, usihanju, odtekanju, spominu, samoti, a tudi o veri 'v prepletenost sopotnikov na tej vožnji navzdol', ki ji rečemo življenje, in ne nazadnje v to, da se vsak lahko »privzdigne, vzpne«. Zaradi sugestivne pesniške govorice pa segajo tudi onkraj tu opisanega motivno-tematskega okvira v smer zvenenja jezika, v smer presežnega. In kot takšne so ne le pesmi o Ernestu Hemigwayu, temveč tudi pesmi o nas, ki jih beremo.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bere Mateja Perpar.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2019
Četrta pesniška zbirka Krištofa Dovjaka Hemingwayeve ustnice nas vodi v svet ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwaya.
Ernest Hemingway se je rodil leta 1899 in sodi med najbolj značilne in vplivne avtorje svetovne književnosti 20. stoletja, nanjo je vplival s svojim značilnim »novinarskim« slogom in burnim pustolovskim življenjem. V Dovjakovi zbirki odmevata tako njegovo pisanje kot njegovo življenje, predvsem Hemingwayev prvi roman Sonce vzhaja in zahaja in pisateljeva zadnja leta, polna psihičnih stisk, ki so se končale s samomorom leta 1961.
Zbirko odpira diptih Nespečnost, ki nas umesti na kliniko Mayo, kjer naj bi Hemingwaya, kot je verjel, zdravili zaradi povišanega krvnega tlaka, v resnici pa so ga zdravili z elektrošoki po vsej verjetnosti zaradi hemakromatoze, katere posledica sta psihično in fizično slabljenje. Dovjaka torej bolj zanimajo temne plati pisateljevega življenja, kot pa njegovo resnično ali domnevno junaštvo iz prve in druge svetovne vojne, bolj njegova krhkost kot poudarjanje možatosti, ki se v njegovem delu kaže bodisi v boju moškega z naravo bodisi v odnosu moškega do ženske. V tem pogledu lahko zbirko razumemo tudi kot pesnikov poskus, da bi obšel mite, ki so se stkali okoli pisatelja, in se prebil do resničnega Hemingwaya in s tem nemara tudi do vrelca njegove in seveda ne samo njegove ustvarjalnosti. V tem smislu lahko razumemo tudi naslov zbirke, v katerem ustnice simbolizirajo tako besedno ustvarjalnost kot tudi čutnost in nežnost – namenjene so izgovarjanju besed in poljubljanju.
Vendar pa stvari le niso tako preproste in enoznačne. Dovjakove pesmi niso realistični opisi Hemingwaya, njegovega življenja in psihičnih stanj in kolikor ta predstavljajo izhodišče pričujočih pesmi, toliko so hkrati že tudi problematizirana. V pogovoru za spletno revijo Poiesis je pesnik med drugim dejal, da ga »bolj kot harmonija privlači disharmonija, bolj kot melodija rezkost, arhaičnost, šamansko poskakovanje, ne stopicanje. Bolj kot oblika ga zanima amorfnost. »Če se moram odločiti med »razumljivim« in »nerazumljivim«, sem bolj na strani nerazumljivega, na strani vibracije, brnenja, motnje …« je povedal. Takšen pristop je značilen tudi za zbirko Hemingwayeve ustnice – govorica teh pesmi je eliptična, tudi razdrobljena, sestavljena je iz različnih drobcev, citatov in polcitatov, reminiscenc, pesnikovega opazovanja Hemingwayevih fotografij: »Fotografiraš se veliko, poziraš?, sporočaš?, opozarjaš?, se mlatiš …,« beremo v eni izmed najboljših pesmi Počasnost. Temu sledi tudi zapis, pri katerem se srečamo s črkami različnih velikosti, neredko so posamične besede ali več njih natisnjene na način druge potence števila, kar razpira te pesmi še dodatno v večpomenskost, kot tudi nekronološko sledenje pesnikovemu življenju, sopostavljene pesmi se nanašajo na različna obdobja Hemigwayevega življenja, logika kronološkega časa pa je neredko kršena tudi v okviru posameznih pesmi, na primer v pesmi Horton Bay 2, ki je dobila naslov po kraju v Michiganu, kjer je Hemingway preživel lep del mladosti in se tudi prvič poročil.
Hemingwayeve ustnice so avtorski pesniški portret ene izmed ikoničnih postav književnosti 20. stoletja. Dovjakova zbirka je izšla ob stodvajseti obletnici Hemingwayevega rojstva, prek nje pa je naslikan tudi lirski portret 20. stoletja, z njegovim optimizmom in obupom, z frivolnostjo in okrutnostjo. Hemingwayeve ustnice so zbirka pesmi o minevanju, usihanju, odtekanju, spominu, samoti, a tudi o veri 'v prepletenost sopotnikov na tej vožnji navzdol', ki ji rečemo življenje, in ne nazadnje v to, da se vsak lahko »privzdigne, vzpne«. Zaradi sugestivne pesniške govorice pa segajo tudi onkraj tu opisanega motivno-tematskega okvira v smer zvenenja jezika, v smer presežnega. In kot takšne so ne le pesmi o Ernestu Hemigwayu, temveč tudi pesmi o nas, ki jih beremo.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov