Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Konje krast

03.07.2020


Norveški režiser Hans Petter Moland je s filmom Konje krast, ki smo si ga lahko ogledali tudi na lanskem Liffu, ustvaril delo, postavljeno v prelepo, a obenem neizprosno norveško pokrajino.

Norveški režiser Hans Petter Moland je s filmom Konje krast, ki smo si ga lahko ogledali tudi na lanskem Liffu, ustvaril delo, postavljeno v prelepo, a obenem neizprosno norveško pokrajino – del zgodbe se odvija v času nekaj let po 2. svetovni vojni, v središču pa je odnos med očetom in sinom. Skupaj naj bi preživela poletje v divjini, v hišici na robu gozda, vendar se v tem poletju zgodi marsikaj, kar pusti boleč pečat na sinu, ta pečat pa ne zbledi tudi po petih desetletjih, ko se sin, zdaj starejši moški, vrne v kočo in začne raziskovati preteklost in si znova zastavljati vprašanja, ki so ga pestila vse življenje od usodnega poletja naprej in so ostala brez odgovorov.

Moland je scenarij za film Konje krast napisal po predlogi knjižne uspešnice, istoimenskega romana Pera Pettersona, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini v prevodu Anne Born. O filmu razmišlja Denis Valič:


Sodobni avtorski film, še posebej tisti, ki se poraja v objemu evropskih nacionalnih kinematografij, se danes redno pojavlja na platnih domačih kinodvoran. Njegova prisotnost je postala celo tako zaželena, da se kot redni gost še zdaleč ne pojavlja le v kontekstu programske ponudbe kinodvoran iz ti. art-kino mreže, pač pa ga kot že skoraj nujno programsko alternativo dandanes poznajo celo komercialni multipleksi, kakršen je na primer Kolosej. Če pa k temu dodamo še ponudbo festivalov, kakršna sta Liffe in Kino otok, lahko celo brez zadržkov ugotovimo, da je domačemu kinogledalcu danes omogočen razmeroma celovit vpogled v sodobne tokove znotraj pokrajine avtorskega filma. Seznanja se lahko tako z novimi trendi kot tudi sledi porajanju “novih” kinematografij. Spomnimo se le dogajanja v zadnjem desetletju in kakšnem letu več: spoznali smo novi grški film, novi val romunskega filma, silovit preporod skandinavskih kinematografij, če jih omenim nekaj.

Skratka, danes se prisotnost avtorskega filma zdi nekaj povsem samoumevnega. In prav tako samoumevna je videti pripravljenost gledalca, da si ga z veseljem ogleda. Če pa v naš pogled vnesemo nekaj zgodovinske perspektive, če ga, denimo, usmerimo proti začetku tega stoletja ali celo koncu prejšnjega, se nam bo aktualna “samoumevnost” zazdela skoraj kot čudež, saj se bomo spomnili časa, ko smo že prihod posameznega avtorskega filma slavili kot svojski praznik in smo se gledalci tovrstnih filmov med seboj še vsi poznali.

Razlogov za tako radikalno spremembo v statusu avtorskega filma je seveda več: od temeljite prenove, ki jo je evropski avtorski film doživel na prelomu stoletja in ki je bila v prvi vrsti posledica nastopa novih generacij cineastov, pa vse do večje povezanosti sveta, kar so omogočile nove tehnologije. In med kinematografijami, ki so to najbolje izkoristile, so nedvomno skandinavske.

Spomnimo se na primer danske Dogme, ki je sprožila pravo globalno evforijo in katere uspeh je bil zasnovan prav na temelju novih pristopov k sodobni, digitalni tehnologiji. Ali pa bolj nedavnega preporoda skandinavskih kinematografij, ki se je zgodil v tesnem prepletu klasične kinematografske in sodobne televizijske produkcije. Roy Andersson, Knut Erik Jensen, Joachim Trier, Jeppe Ronde, Thomas Alfredson, Niels Arden Oplev, Ruben Östlund, Nicolas Winding Refn, Morten Tyldum, Hans Petter Moland so le nekateri izmed številnih skandinavskih avtorjev, ki so nas očarali v zadnjih letih. A čeprav gre za izrazito heterogeno skupino, združbo avtorjev z izrazito svojskimi pristopi, pa jim je nekaj le morda skupno - ne puščajo se namreč ujeti v “stare” delitve oziroma kategorije, kot so “kinematografsko ali televizijsko”, “umetniško ali žanrsko”, “visoko ali nizko”.

In prav to je morda tudi prva, resnično izstopajoča in prepoznavna prvina zadnjega izmed naštetih avtorjev, norveškega režiserja Hansa Pettra Molanda, čigar najnovejše delo, Konje krast, si lahko te dni ogledamo v naših kinih.

Moland je prvič opozoril nase že konec prejšnjega stoletja, s filmom Nič kelvina iz leta 1995, s svojskim prepletom različnih žanrov in izrazito avtorskim pristopom. Pozneje je svoj slog dodobra izpilil in silovit mednarodni preboj dosegel z deli, kot sta bili Nekako prijazni mož ter Amaterji, s katerima je zaslovel tudi pri nas.

Njegovo delo ga je popeljalo celo v meko filmske industrije, Hollywood, kjer je posnel priredbo lastnega dela, Ledeno maščevanje, v katerem je Stellana Skarsgårda, igralca, ki je nastopil že v vrsti njegovih filmov, nadomestil Liam Neeson. Po tem filmu se je za trenutek celo zazdelo, da se bo Moland povsem usmeril k studijski, žanrski produkciji. A zvest svoji maksimi, da se ne bo pustil ujeti s “stare” kategorije, nas je silovito presenetil in osupnil s svojim novim filmom Konje krast, priredbo istoimenskega romana norveškega pisatelja Pera Pettersona.

Zakaj presenetil? Zato, ker se to delo zdi pravo nasprotje vseh njegovih predhodnih del. Vsaj na prvi pogled. Če se je namreč v preteklosti redno poigraval z žanrskimi obrazci in v to, recimo “komercialno” formo, vnašal izrazito “avtorske” poteze, pa se je tokrat odločil za veliko bolj avtorsko formo “filma o odraščanju”. No, če je ta oznaka za film, kjer glavno vlogo nosi več kot 60. letni moški, sploh mogoča. In če je Molanda, kot tudi večino ostalih sodobnih skandinavskih ustvarjalcev, sploh mogoče ujeti le v eno kategorijo. Konje krast se resda prične s prihodom Tronda, znova izjemnega Stellana Skarsgarda, v odročno vasico, kjer naj bi preživel preostanek svojih dni, in sprva spominja bolj na meditacijo o jeseni življenja. A že z vstopom prvega stranskega lika, soseda in otroškega prijatelja, se začne pred nami razkrivati zgodba o odraščanju, v središču katere je 15letni fantič. Gre za zgodbo o enem samem poletju in dogodkih, ki jih je to poletje prineslo, ki pa so bili ključni za osebno formacijo Tronda. V tem poletju se je preoblikoval njegov odnos z očetom, pa tudi odnos do življenja samega.

Tako se tudi čudoviti film Konje krast kmalu prelevi v tisti, za Molanda tako značilni, čeprav tokrat vsekakor drugačni preplet različnih filmskih form. Preplet, ki postaja vse bolj meditativen, kjer se zunanja akcija vse bolj umikanja silovitosti notranjih doživetij. In s katerim gledalec vstopi v svojski svet kontrastnih barv in antagonističnih razpoloženj, velike sreče in najgloblje žalosti, radosti in bolečine. Skratka, v značilno Moldandov svet.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Konje krast

03.07.2020


Norveški režiser Hans Petter Moland je s filmom Konje krast, ki smo si ga lahko ogledali tudi na lanskem Liffu, ustvaril delo, postavljeno v prelepo, a obenem neizprosno norveško pokrajino.

Norveški režiser Hans Petter Moland je s filmom Konje krast, ki smo si ga lahko ogledali tudi na lanskem Liffu, ustvaril delo, postavljeno v prelepo, a obenem neizprosno norveško pokrajino – del zgodbe se odvija v času nekaj let po 2. svetovni vojni, v središču pa je odnos med očetom in sinom. Skupaj naj bi preživela poletje v divjini, v hišici na robu gozda, vendar se v tem poletju zgodi marsikaj, kar pusti boleč pečat na sinu, ta pečat pa ne zbledi tudi po petih desetletjih, ko se sin, zdaj starejši moški, vrne v kočo in začne raziskovati preteklost in si znova zastavljati vprašanja, ki so ga pestila vse življenje od usodnega poletja naprej in so ostala brez odgovorov.

Moland je scenarij za film Konje krast napisal po predlogi knjižne uspešnice, istoimenskega romana Pera Pettersona, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini v prevodu Anne Born. O filmu razmišlja Denis Valič:


Sodobni avtorski film, še posebej tisti, ki se poraja v objemu evropskih nacionalnih kinematografij, se danes redno pojavlja na platnih domačih kinodvoran. Njegova prisotnost je postala celo tako zaželena, da se kot redni gost še zdaleč ne pojavlja le v kontekstu programske ponudbe kinodvoran iz ti. art-kino mreže, pač pa ga kot že skoraj nujno programsko alternativo dandanes poznajo celo komercialni multipleksi, kakršen je na primer Kolosej. Če pa k temu dodamo še ponudbo festivalov, kakršna sta Liffe in Kino otok, lahko celo brez zadržkov ugotovimo, da je domačemu kinogledalcu danes omogočen razmeroma celovit vpogled v sodobne tokove znotraj pokrajine avtorskega filma. Seznanja se lahko tako z novimi trendi kot tudi sledi porajanju “novih” kinematografij. Spomnimo se le dogajanja v zadnjem desetletju in kakšnem letu več: spoznali smo novi grški film, novi val romunskega filma, silovit preporod skandinavskih kinematografij, če jih omenim nekaj.

Skratka, danes se prisotnost avtorskega filma zdi nekaj povsem samoumevnega. In prav tako samoumevna je videti pripravljenost gledalca, da si ga z veseljem ogleda. Če pa v naš pogled vnesemo nekaj zgodovinske perspektive, če ga, denimo, usmerimo proti začetku tega stoletja ali celo koncu prejšnjega, se nam bo aktualna “samoumevnost” zazdela skoraj kot čudež, saj se bomo spomnili časa, ko smo že prihod posameznega avtorskega filma slavili kot svojski praznik in smo se gledalci tovrstnih filmov med seboj še vsi poznali.

Razlogov za tako radikalno spremembo v statusu avtorskega filma je seveda več: od temeljite prenove, ki jo je evropski avtorski film doživel na prelomu stoletja in ki je bila v prvi vrsti posledica nastopa novih generacij cineastov, pa vse do večje povezanosti sveta, kar so omogočile nove tehnologije. In med kinematografijami, ki so to najbolje izkoristile, so nedvomno skandinavske.

Spomnimo se na primer danske Dogme, ki je sprožila pravo globalno evforijo in katere uspeh je bil zasnovan prav na temelju novih pristopov k sodobni, digitalni tehnologiji. Ali pa bolj nedavnega preporoda skandinavskih kinematografij, ki se je zgodil v tesnem prepletu klasične kinematografske in sodobne televizijske produkcije. Roy Andersson, Knut Erik Jensen, Joachim Trier, Jeppe Ronde, Thomas Alfredson, Niels Arden Oplev, Ruben Östlund, Nicolas Winding Refn, Morten Tyldum, Hans Petter Moland so le nekateri izmed številnih skandinavskih avtorjev, ki so nas očarali v zadnjih letih. A čeprav gre za izrazito heterogeno skupino, združbo avtorjev z izrazito svojskimi pristopi, pa jim je nekaj le morda skupno - ne puščajo se namreč ujeti v “stare” delitve oziroma kategorije, kot so “kinematografsko ali televizijsko”, “umetniško ali žanrsko”, “visoko ali nizko”.

In prav to je morda tudi prva, resnično izstopajoča in prepoznavna prvina zadnjega izmed naštetih avtorjev, norveškega režiserja Hansa Pettra Molanda, čigar najnovejše delo, Konje krast, si lahko te dni ogledamo v naših kinih.

Moland je prvič opozoril nase že konec prejšnjega stoletja, s filmom Nič kelvina iz leta 1995, s svojskim prepletom različnih žanrov in izrazito avtorskim pristopom. Pozneje je svoj slog dodobra izpilil in silovit mednarodni preboj dosegel z deli, kot sta bili Nekako prijazni mož ter Amaterji, s katerima je zaslovel tudi pri nas.

Njegovo delo ga je popeljalo celo v meko filmske industrije, Hollywood, kjer je posnel priredbo lastnega dela, Ledeno maščevanje, v katerem je Stellana Skarsgårda, igralca, ki je nastopil že v vrsti njegovih filmov, nadomestil Liam Neeson. Po tem filmu se je za trenutek celo zazdelo, da se bo Moland povsem usmeril k studijski, žanrski produkciji. A zvest svoji maksimi, da se ne bo pustil ujeti s “stare” kategorije, nas je silovito presenetil in osupnil s svojim novim filmom Konje krast, priredbo istoimenskega romana norveškega pisatelja Pera Pettersona.

Zakaj presenetil? Zato, ker se to delo zdi pravo nasprotje vseh njegovih predhodnih del. Vsaj na prvi pogled. Če se je namreč v preteklosti redno poigraval z žanrskimi obrazci in v to, recimo “komercialno” formo, vnašal izrazito “avtorske” poteze, pa se je tokrat odločil za veliko bolj avtorsko formo “filma o odraščanju”. No, če je ta oznaka za film, kjer glavno vlogo nosi več kot 60. letni moški, sploh mogoča. In če je Molanda, kot tudi večino ostalih sodobnih skandinavskih ustvarjalcev, sploh mogoče ujeti le v eno kategorijo. Konje krast se resda prične s prihodom Tronda, znova izjemnega Stellana Skarsgarda, v odročno vasico, kjer naj bi preživel preostanek svojih dni, in sprva spominja bolj na meditacijo o jeseni življenja. A že z vstopom prvega stranskega lika, soseda in otroškega prijatelja, se začne pred nami razkrivati zgodba o odraščanju, v središču katere je 15letni fantič. Gre za zgodbo o enem samem poletju in dogodkih, ki jih je to poletje prineslo, ki pa so bili ključni za osebno formacijo Tronda. V tem poletju se je preoblikoval njegov odnos z očetom, pa tudi odnos do življenja samega.

Tako se tudi čudoviti film Konje krast kmalu prelevi v tisti, za Molanda tako značilni, čeprav tokrat vsekakor drugačni preplet različnih filmskih form. Preplet, ki postaja vse bolj meditativen, kjer se zunanja akcija vse bolj umikanja silovitosti notranjih doživetij. In s katerim gledalec vstopi v svojski svet kontrastnih barv in antagonističnih razpoloženj, velike sreče in najgloblje žalosti, radosti in bolečine. Skratka, v značilno Moldandov svet.


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


15.04.2022

Tijana Grumić: 52 Hertzov

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan


Stran 41 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov