Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Konje krast

03.07.2020


Norveški režiser Hans Petter Moland je s filmom Konje krast, ki smo si ga lahko ogledali tudi na lanskem Liffu, ustvaril delo, postavljeno v prelepo, a obenem neizprosno norveško pokrajino.

Norveški režiser Hans Petter Moland je s filmom Konje krast, ki smo si ga lahko ogledali tudi na lanskem Liffu, ustvaril delo, postavljeno v prelepo, a obenem neizprosno norveško pokrajino – del zgodbe se odvija v času nekaj let po 2. svetovni vojni, v središču pa je odnos med očetom in sinom. Skupaj naj bi preživela poletje v divjini, v hišici na robu gozda, vendar se v tem poletju zgodi marsikaj, kar pusti boleč pečat na sinu, ta pečat pa ne zbledi tudi po petih desetletjih, ko se sin, zdaj starejši moški, vrne v kočo in začne raziskovati preteklost in si znova zastavljati vprašanja, ki so ga pestila vse življenje od usodnega poletja naprej in so ostala brez odgovorov.

Moland je scenarij za film Konje krast napisal po predlogi knjižne uspešnice, istoimenskega romana Pera Pettersona, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini v prevodu Anne Born. O filmu razmišlja Denis Valič:


Sodobni avtorski film, še posebej tisti, ki se poraja v objemu evropskih nacionalnih kinematografij, se danes redno pojavlja na platnih domačih kinodvoran. Njegova prisotnost je postala celo tako zaželena, da se kot redni gost še zdaleč ne pojavlja le v kontekstu programske ponudbe kinodvoran iz ti. art-kino mreže, pač pa ga kot že skoraj nujno programsko alternativo dandanes poznajo celo komercialni multipleksi, kakršen je na primer Kolosej. Če pa k temu dodamo še ponudbo festivalov, kakršna sta Liffe in Kino otok, lahko celo brez zadržkov ugotovimo, da je domačemu kinogledalcu danes omogočen razmeroma celovit vpogled v sodobne tokove znotraj pokrajine avtorskega filma. Seznanja se lahko tako z novimi trendi kot tudi sledi porajanju “novih” kinematografij. Spomnimo se le dogajanja v zadnjem desetletju in kakšnem letu več: spoznali smo novi grški film, novi val romunskega filma, silovit preporod skandinavskih kinematografij, če jih omenim nekaj.

Skratka, danes se prisotnost avtorskega filma zdi nekaj povsem samoumevnega. In prav tako samoumevna je videti pripravljenost gledalca, da si ga z veseljem ogleda. Če pa v naš pogled vnesemo nekaj zgodovinske perspektive, če ga, denimo, usmerimo proti začetku tega stoletja ali celo koncu prejšnjega, se nam bo aktualna “samoumevnost” zazdela skoraj kot čudež, saj se bomo spomnili časa, ko smo že prihod posameznega avtorskega filma slavili kot svojski praznik in smo se gledalci tovrstnih filmov med seboj še vsi poznali.

Razlogov za tako radikalno spremembo v statusu avtorskega filma je seveda več: od temeljite prenove, ki jo je evropski avtorski film doživel na prelomu stoletja in ki je bila v prvi vrsti posledica nastopa novih generacij cineastov, pa vse do večje povezanosti sveta, kar so omogočile nove tehnologije. In med kinematografijami, ki so to najbolje izkoristile, so nedvomno skandinavske.

Spomnimo se na primer danske Dogme, ki je sprožila pravo globalno evforijo in katere uspeh je bil zasnovan prav na temelju novih pristopov k sodobni, digitalni tehnologiji. Ali pa bolj nedavnega preporoda skandinavskih kinematografij, ki se je zgodil v tesnem prepletu klasične kinematografske in sodobne televizijske produkcije. Roy Andersson, Knut Erik Jensen, Joachim Trier, Jeppe Ronde, Thomas Alfredson, Niels Arden Oplev, Ruben Östlund, Nicolas Winding Refn, Morten Tyldum, Hans Petter Moland so le nekateri izmed številnih skandinavskih avtorjev, ki so nas očarali v zadnjih letih. A čeprav gre za izrazito heterogeno skupino, združbo avtorjev z izrazito svojskimi pristopi, pa jim je nekaj le morda skupno - ne puščajo se namreč ujeti v “stare” delitve oziroma kategorije, kot so “kinematografsko ali televizijsko”, “umetniško ali žanrsko”, “visoko ali nizko”.

In prav to je morda tudi prva, resnično izstopajoča in prepoznavna prvina zadnjega izmed naštetih avtorjev, norveškega režiserja Hansa Pettra Molanda, čigar najnovejše delo, Konje krast, si lahko te dni ogledamo v naših kinih.

Moland je prvič opozoril nase že konec prejšnjega stoletja, s filmom Nič kelvina iz leta 1995, s svojskim prepletom različnih žanrov in izrazito avtorskim pristopom. Pozneje je svoj slog dodobra izpilil in silovit mednarodni preboj dosegel z deli, kot sta bili Nekako prijazni mož ter Amaterji, s katerima je zaslovel tudi pri nas.

Njegovo delo ga je popeljalo celo v meko filmske industrije, Hollywood, kjer je posnel priredbo lastnega dela, Ledeno maščevanje, v katerem je Stellana Skarsgårda, igralca, ki je nastopil že v vrsti njegovih filmov, nadomestil Liam Neeson. Po tem filmu se je za trenutek celo zazdelo, da se bo Moland povsem usmeril k studijski, žanrski produkciji. A zvest svoji maksimi, da se ne bo pustil ujeti s “stare” kategorije, nas je silovito presenetil in osupnil s svojim novim filmom Konje krast, priredbo istoimenskega romana norveškega pisatelja Pera Pettersona.

Zakaj presenetil? Zato, ker se to delo zdi pravo nasprotje vseh njegovih predhodnih del. Vsaj na prvi pogled. Če se je namreč v preteklosti redno poigraval z žanrskimi obrazci in v to, recimo “komercialno” formo, vnašal izrazito “avtorske” poteze, pa se je tokrat odločil za veliko bolj avtorsko formo “filma o odraščanju”. No, če je ta oznaka za film, kjer glavno vlogo nosi več kot 60. letni moški, sploh mogoča. In če je Molanda, kot tudi večino ostalih sodobnih skandinavskih ustvarjalcev, sploh mogoče ujeti le v eno kategorijo. Konje krast se resda prične s prihodom Tronda, znova izjemnega Stellana Skarsgarda, v odročno vasico, kjer naj bi preživel preostanek svojih dni, in sprva spominja bolj na meditacijo o jeseni življenja. A že z vstopom prvega stranskega lika, soseda in otroškega prijatelja, se začne pred nami razkrivati zgodba o odraščanju, v središču katere je 15letni fantič. Gre za zgodbo o enem samem poletju in dogodkih, ki jih je to poletje prineslo, ki pa so bili ključni za osebno formacijo Tronda. V tem poletju se je preoblikoval njegov odnos z očetom, pa tudi odnos do življenja samega.

Tako se tudi čudoviti film Konje krast kmalu prelevi v tisti, za Molanda tako značilni, čeprav tokrat vsekakor drugačni preplet različnih filmskih form. Preplet, ki postaja vse bolj meditativen, kjer se zunanja akcija vse bolj umikanja silovitosti notranjih doživetij. In s katerim gledalec vstopi v svojski svet kontrastnih barv in antagonističnih razpoloženj, velike sreče in najgloblje žalosti, radosti in bolečine. Skratka, v značilno Moldandov svet.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Konje krast

03.07.2020


Norveški režiser Hans Petter Moland je s filmom Konje krast, ki smo si ga lahko ogledali tudi na lanskem Liffu, ustvaril delo, postavljeno v prelepo, a obenem neizprosno norveško pokrajino.

Norveški režiser Hans Petter Moland je s filmom Konje krast, ki smo si ga lahko ogledali tudi na lanskem Liffu, ustvaril delo, postavljeno v prelepo, a obenem neizprosno norveško pokrajino – del zgodbe se odvija v času nekaj let po 2. svetovni vojni, v središču pa je odnos med očetom in sinom. Skupaj naj bi preživela poletje v divjini, v hišici na robu gozda, vendar se v tem poletju zgodi marsikaj, kar pusti boleč pečat na sinu, ta pečat pa ne zbledi tudi po petih desetletjih, ko se sin, zdaj starejši moški, vrne v kočo in začne raziskovati preteklost in si znova zastavljati vprašanja, ki so ga pestila vse življenje od usodnega poletja naprej in so ostala brez odgovorov.

Moland je scenarij za film Konje krast napisal po predlogi knjižne uspešnice, istoimenskega romana Pera Pettersona, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini v prevodu Anne Born. O filmu razmišlja Denis Valič:


Sodobni avtorski film, še posebej tisti, ki se poraja v objemu evropskih nacionalnih kinematografij, se danes redno pojavlja na platnih domačih kinodvoran. Njegova prisotnost je postala celo tako zaželena, da se kot redni gost še zdaleč ne pojavlja le v kontekstu programske ponudbe kinodvoran iz ti. art-kino mreže, pač pa ga kot že skoraj nujno programsko alternativo dandanes poznajo celo komercialni multipleksi, kakršen je na primer Kolosej. Če pa k temu dodamo še ponudbo festivalov, kakršna sta Liffe in Kino otok, lahko celo brez zadržkov ugotovimo, da je domačemu kinogledalcu danes omogočen razmeroma celovit vpogled v sodobne tokove znotraj pokrajine avtorskega filma. Seznanja se lahko tako z novimi trendi kot tudi sledi porajanju “novih” kinematografij. Spomnimo se le dogajanja v zadnjem desetletju in kakšnem letu več: spoznali smo novi grški film, novi val romunskega filma, silovit preporod skandinavskih kinematografij, če jih omenim nekaj.

Skratka, danes se prisotnost avtorskega filma zdi nekaj povsem samoumevnega. In prav tako samoumevna je videti pripravljenost gledalca, da si ga z veseljem ogleda. Če pa v naš pogled vnesemo nekaj zgodovinske perspektive, če ga, denimo, usmerimo proti začetku tega stoletja ali celo koncu prejšnjega, se nam bo aktualna “samoumevnost” zazdela skoraj kot čudež, saj se bomo spomnili časa, ko smo že prihod posameznega avtorskega filma slavili kot svojski praznik in smo se gledalci tovrstnih filmov med seboj še vsi poznali.

Razlogov za tako radikalno spremembo v statusu avtorskega filma je seveda več: od temeljite prenove, ki jo je evropski avtorski film doživel na prelomu stoletja in ki je bila v prvi vrsti posledica nastopa novih generacij cineastov, pa vse do večje povezanosti sveta, kar so omogočile nove tehnologije. In med kinematografijami, ki so to najbolje izkoristile, so nedvomno skandinavske.

Spomnimo se na primer danske Dogme, ki je sprožila pravo globalno evforijo in katere uspeh je bil zasnovan prav na temelju novih pristopov k sodobni, digitalni tehnologiji. Ali pa bolj nedavnega preporoda skandinavskih kinematografij, ki se je zgodil v tesnem prepletu klasične kinematografske in sodobne televizijske produkcije. Roy Andersson, Knut Erik Jensen, Joachim Trier, Jeppe Ronde, Thomas Alfredson, Niels Arden Oplev, Ruben Östlund, Nicolas Winding Refn, Morten Tyldum, Hans Petter Moland so le nekateri izmed številnih skandinavskih avtorjev, ki so nas očarali v zadnjih letih. A čeprav gre za izrazito heterogeno skupino, združbo avtorjev z izrazito svojskimi pristopi, pa jim je nekaj le morda skupno - ne puščajo se namreč ujeti v “stare” delitve oziroma kategorije, kot so “kinematografsko ali televizijsko”, “umetniško ali žanrsko”, “visoko ali nizko”.

In prav to je morda tudi prva, resnično izstopajoča in prepoznavna prvina zadnjega izmed naštetih avtorjev, norveškega režiserja Hansa Pettra Molanda, čigar najnovejše delo, Konje krast, si lahko te dni ogledamo v naših kinih.

Moland je prvič opozoril nase že konec prejšnjega stoletja, s filmom Nič kelvina iz leta 1995, s svojskim prepletom različnih žanrov in izrazito avtorskim pristopom. Pozneje je svoj slog dodobra izpilil in silovit mednarodni preboj dosegel z deli, kot sta bili Nekako prijazni mož ter Amaterji, s katerima je zaslovel tudi pri nas.

Njegovo delo ga je popeljalo celo v meko filmske industrije, Hollywood, kjer je posnel priredbo lastnega dela, Ledeno maščevanje, v katerem je Stellana Skarsgårda, igralca, ki je nastopil že v vrsti njegovih filmov, nadomestil Liam Neeson. Po tem filmu se je za trenutek celo zazdelo, da se bo Moland povsem usmeril k studijski, žanrski produkciji. A zvest svoji maksimi, da se ne bo pustil ujeti s “stare” kategorije, nas je silovito presenetil in osupnil s svojim novim filmom Konje krast, priredbo istoimenskega romana norveškega pisatelja Pera Pettersona.

Zakaj presenetil? Zato, ker se to delo zdi pravo nasprotje vseh njegovih predhodnih del. Vsaj na prvi pogled. Če se je namreč v preteklosti redno poigraval z žanrskimi obrazci in v to, recimo “komercialno” formo, vnašal izrazito “avtorske” poteze, pa se je tokrat odločil za veliko bolj avtorsko formo “filma o odraščanju”. No, če je ta oznaka za film, kjer glavno vlogo nosi več kot 60. letni moški, sploh mogoča. In če je Molanda, kot tudi večino ostalih sodobnih skandinavskih ustvarjalcev, sploh mogoče ujeti le v eno kategorijo. Konje krast se resda prične s prihodom Tronda, znova izjemnega Stellana Skarsgarda, v odročno vasico, kjer naj bi preživel preostanek svojih dni, in sprva spominja bolj na meditacijo o jeseni življenja. A že z vstopom prvega stranskega lika, soseda in otroškega prijatelja, se začne pred nami razkrivati zgodba o odraščanju, v središču katere je 15letni fantič. Gre za zgodbo o enem samem poletju in dogodkih, ki jih je to poletje prineslo, ki pa so bili ključni za osebno formacijo Tronda. V tem poletju se je preoblikoval njegov odnos z očetom, pa tudi odnos do življenja samega.

Tako se tudi čudoviti film Konje krast kmalu prelevi v tisti, za Molanda tako značilni, čeprav tokrat vsekakor drugačni preplet različnih filmskih form. Preplet, ki postaja vse bolj meditativen, kjer se zunanja akcija vse bolj umikanja silovitosti notranjih doživetij. In s katerim gledalec vstopi v svojski svet kontrastnih barv in antagonističnih razpoloženj, velike sreče in najgloblje žalosti, radosti in bolečine. Skratka, v značilno Moldandov svet.


07.03.2022

Katja Mihurko Poniž: Od lastnega glasu do lastne sobe

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.


04.03.2022

Batman

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.03.2022

O naključju in domišljiji

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Prvi sneg

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Cyrano

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Uncharted

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Iskre v času: Svetovni računalniški podvig

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.02.2022

Evald Flisar: Nevidni otrok

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Barbara Zupan.


28.02.2022

ur. Alenka Veler in Andrej Ilc: Draga Kristina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


28.02.2022

Sergej Lebedjev: Dežela pozabe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


28.02.2022

Aleš Mustar: K(o)ronika

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko


27.02.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Temnica

Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.


25.02.2022

Niklas Radström: Smrtno resno

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.02.2022

Niklas Radström: Smrtno resno

V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič


24.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si


23.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL


22.02.2022

Zgodba o ljubezni in ženskah v svetu, ki ga vodijo moški

Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.


21.02.2022

Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Barbara Zupan


21.02.2022

Franci Novak: Obvoz

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jure Franko.


21.02.2022

Renato Quaglia: Zelene krošnje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


Stran 44 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov