Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru.
V Prlekiji se končuje 16. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, ki je letos s to opojno mešanico postregel v Ormožu in Ljutomeru. Najprej je treba izraziti navdušenje, da je bil festival v morečem primežu globalne pandemije covida 19 sploh izpeljan, in to v bolj ali manj predvidenih okvirih. Toda to niti ni presenečenje, saj ga uporniški, kljubovalni duh podtalne iznajdljivosti in neodvisnosti preveva že od ustanovitve ob stoletnici slovenske kinematografije v kraju, v katerem je podjetni dr. Karol Grossmann posnel prve domače metre filmskega traku.
Tudi epidemije, okužbe in različne oblike groženj družbi in posameznikom na splošno so sestavni del žanrske ustvarjalnosti in robne produkcije, ki je od vsega začetka zaščitni znak festivala. Če pa se ozremo na tekmovalni program, v katerem se za nagrado hudi maček poteguje pet igranih celovečernih filmov, se je težko izogniti oceni, da ti letos puščajo še za odtenek bolj moreč in grozljiv občutek. Pri tem je seveda na mestu vprašanje, ali nista prav kontekst virusne pandemije in ustvarjanje stalnega obsednega stanja pripomogla k temu, da razbiramo fiktivne zgodbe za odtenek resneje, bolj realistično in manj alegorično ...
V tem pogledu je bil najbolj ekstremen film Barva iz vesolja, ki ga je ustvaril južnoafriški režiser Richard Stanley, sicer stari znanec Grossmannovega festivala. Gre za posodobljeno, toda zvesto priredbo zgodbe H. P. Lovecrafta, v kateri na odmaknjeno podeželsko domačijo trešči meteorit, ki pa ni le mrtev kos kamna, ampak prinaša tujo življenjsko obliko.
Ta prevzame nadzor nad družino in obiskovalci iz okolice in poskrbi za grozljiv psihofizični razkroj. Film v celoti prežemajo ne le halucinogene rožnate barve, s katerimi meteorit obseva okolico, ampak tudi lovecraftovski občutek nerazložljive kozmične groze, popolnega brezupa in absurdnega nasilja. Za preobrnjeno logiko morastega pristopa k družinski dinamiki poskrbi Nicolas Cage v še eni vlogi, v kateri je dal svojemu liku prosto pot pri spustu v globine norosti. Vsekakor je Barva iz vesolja delo, ki ga je težko pozabiti.
Pri preizkušanju žanrskih meja je bil verjetno še najbolj »konvencionalen«, če smemo pri Grossmannovem festivalu sploh uporabiti ta izraz, argentinski film Strupen sem režiserjev Daniela de la Vege in Pabla Parésa. Gre za postapokaliptično zombijevsko grozljivko, v kateri se je južna zemeljska polobla spremenila v odlagališče trupel ter okuženih in obolelih v biološki vojni. Med redkimi preživelimi vlada pravilo močnejšega, sklepajo se priložnostna zavezništva, na dnevnem redu sta ropanje in kanibalizem. Film prinaša svežino vizualnega pristopa, ki ne skriva nizkoproračunskega izvora, za še večjo mrakobnost pa poskrbi spomin na argentinsko polpreteklo zgodovino in metanje oporečnikov iz helikopterjev.
Na ne tako oddaljeno preteklost se satirično nanaša tudi edini kandidat za hude mačke, ki je postregel z nekaj humorja, in sicer madžarski film Tovariš Drakulič. Film je postavljen v siva komunistična sedemdeseta leta, sicer pa gre za posrečeno črno komedijo na temo krvodajalstva (v narekovajih) in satire na politične režime, ki jim je po večini skupno izsesavanje ljudstva.
Celovečerni prvenec scenarista in režiserja Davida Marmorja 1BR je zanimivo nizkoproračunsko delo, ki se poigrava s kalifornijsko filozofijo prisilne sreče in stanovanjsko problematiko. Mlada Sarah si najde bivališče v idiličnem kompleksu, ki pa je varnejši, kot bi si lahko želela – izkaže se, da na videz prijetno komuno pravzaprav upravlja mračnjaški kult, ki mu ni le do najemnine ...
Film zelo ekonomično uporablja prostor kot enega ključnih izraznih elementov in nekaj podobnega bi lahko trdili tudi za srhljivko Koča, ki je delo avstrijskega avtorskega tandema Severina Fiale in Veronike Franz, produkcijsko in družinsko povezano z Ulrichom Seidlom. Zgodba prikazuje družino, ki se odpravi na preživljanje božičnih počitnic v oddaljeno zasneženo kočo, po očetovem odhodu pa mlada mačeha ostane sama z otrokoma. Izkaže se, da ima skrivnostno preteklost, potem pa sledi nekaj nepričakovanih obratov. Film spoji Shyamalanovo logiko s Kubrickovim spustom v norost, sicer pa je ena izmed prepoznavnih referenc tudi Hitchcockova Rebecca – poleg prejšnjega, tudi pri nas prikazanega filma istega para Lahko noč, mamica.
Kateri izmed navedenih filmov bo najbolj navdušil strokovno žirijo, bo znano že jutri.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru.
V Prlekiji se končuje 16. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, ki je letos s to opojno mešanico postregel v Ormožu in Ljutomeru. Najprej je treba izraziti navdušenje, da je bil festival v morečem primežu globalne pandemije covida 19 sploh izpeljan, in to v bolj ali manj predvidenih okvirih. Toda to niti ni presenečenje, saj ga uporniški, kljubovalni duh podtalne iznajdljivosti in neodvisnosti preveva že od ustanovitve ob stoletnici slovenske kinematografije v kraju, v katerem je podjetni dr. Karol Grossmann posnel prve domače metre filmskega traku.
Tudi epidemije, okužbe in različne oblike groženj družbi in posameznikom na splošno so sestavni del žanrske ustvarjalnosti in robne produkcije, ki je od vsega začetka zaščitni znak festivala. Če pa se ozremo na tekmovalni program, v katerem se za nagrado hudi maček poteguje pet igranih celovečernih filmov, se je težko izogniti oceni, da ti letos puščajo še za odtenek bolj moreč in grozljiv občutek. Pri tem je seveda na mestu vprašanje, ali nista prav kontekst virusne pandemije in ustvarjanje stalnega obsednega stanja pripomogla k temu, da razbiramo fiktivne zgodbe za odtenek resneje, bolj realistično in manj alegorično ...
V tem pogledu je bil najbolj ekstremen film Barva iz vesolja, ki ga je ustvaril južnoafriški režiser Richard Stanley, sicer stari znanec Grossmannovega festivala. Gre za posodobljeno, toda zvesto priredbo zgodbe H. P. Lovecrafta, v kateri na odmaknjeno podeželsko domačijo trešči meteorit, ki pa ni le mrtev kos kamna, ampak prinaša tujo življenjsko obliko.
Ta prevzame nadzor nad družino in obiskovalci iz okolice in poskrbi za grozljiv psihofizični razkroj. Film v celoti prežemajo ne le halucinogene rožnate barve, s katerimi meteorit obseva okolico, ampak tudi lovecraftovski občutek nerazložljive kozmične groze, popolnega brezupa in absurdnega nasilja. Za preobrnjeno logiko morastega pristopa k družinski dinamiki poskrbi Nicolas Cage v še eni vlogi, v kateri je dal svojemu liku prosto pot pri spustu v globine norosti. Vsekakor je Barva iz vesolja delo, ki ga je težko pozabiti.
Pri preizkušanju žanrskih meja je bil verjetno še najbolj »konvencionalen«, če smemo pri Grossmannovem festivalu sploh uporabiti ta izraz, argentinski film Strupen sem režiserjev Daniela de la Vege in Pabla Parésa. Gre za postapokaliptično zombijevsko grozljivko, v kateri se je južna zemeljska polobla spremenila v odlagališče trupel ter okuženih in obolelih v biološki vojni. Med redkimi preživelimi vlada pravilo močnejšega, sklepajo se priložnostna zavezništva, na dnevnem redu sta ropanje in kanibalizem. Film prinaša svežino vizualnega pristopa, ki ne skriva nizkoproračunskega izvora, za še večjo mrakobnost pa poskrbi spomin na argentinsko polpreteklo zgodovino in metanje oporečnikov iz helikopterjev.
Na ne tako oddaljeno preteklost se satirično nanaša tudi edini kandidat za hude mačke, ki je postregel z nekaj humorja, in sicer madžarski film Tovariš Drakulič. Film je postavljen v siva komunistična sedemdeseta leta, sicer pa gre za posrečeno črno komedijo na temo krvodajalstva (v narekovajih) in satire na politične režime, ki jim je po večini skupno izsesavanje ljudstva.
Celovečerni prvenec scenarista in režiserja Davida Marmorja 1BR je zanimivo nizkoproračunsko delo, ki se poigrava s kalifornijsko filozofijo prisilne sreče in stanovanjsko problematiko. Mlada Sarah si najde bivališče v idiličnem kompleksu, ki pa je varnejši, kot bi si lahko želela – izkaže se, da na videz prijetno komuno pravzaprav upravlja mračnjaški kult, ki mu ni le do najemnine ...
Film zelo ekonomično uporablja prostor kot enega ključnih izraznih elementov in nekaj podobnega bi lahko trdili tudi za srhljivko Koča, ki je delo avstrijskega avtorskega tandema Severina Fiale in Veronike Franz, produkcijsko in družinsko povezano z Ulrichom Seidlom. Zgodba prikazuje družino, ki se odpravi na preživljanje božičnih počitnic v oddaljeno zasneženo kočo, po očetovem odhodu pa mlada mačeha ostane sama z otrokoma. Izkaže se, da ima skrivnostno preteklost, potem pa sledi nekaj nepričakovanih obratov. Film spoji Shyamalanovo logiko s Kubrickovim spustom v norost, sicer pa je ena izmed prepoznavnih referenc tudi Hitchcockova Rebecca – poleg prejšnjega, tudi pri nas prikazanega filma istega para Lahko noč, mamica.
Kateri izmed navedenih filmov bo najbolj navdušil strokovno žirijo, bo znano že jutri.
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov